Drugi koncert profesorjev na Mednarodnih mojstrskih tečajih Festivala Ljubljana v Križevniški cerkvi je bil prav tako odličen kot prvi. Končal se je z ovacijami, skupnim fotografiranjem nastopajočih ter še dodatnim fotografiranjem nastopajočih s svojimi študenti na mednarodnih tečajih za kolektivni spomin.
Oboistka Seung Eun Lee, vse fotografije SF/Darja Štravs Tisu
Drugi koncert je prispeval delež kar petih nastopajočih, ki smo jih večinoma spoznali že na prejšnjih festivalih, med njimi so mednarodno znani in priznani trobentač Reinhold Friedrich, ob njem prav tako mednarodno priznani oboist Emanuel Abbühl in japonska pianistka Eriko Takezava. Prav tako je pri nas že znana japonska pianistka Kimiko Imani, nova pa je bila korejska oboistka Seung Eun Lee.
Reinhold Friedrich
Srečanje s profesorji je nekaj posebnega tudi za koncertno občinstvo, med katerim je precej samih udeležencev mojstrskih tečajev, v teh dneh precej tujih turistov, medtem ko se med domačimi ljubitelji glasbe pozna čas počitnic in se bodo vrnili domov okrog 20. avgusta, ko se bo 73. Ljubljana Festival spet preselil v Poletno gledališče Križanke in Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.
Johann Wilhelm Hertel (1727–1789) je bil cenjen nemški skladatelj. Njegov Koncert v Es-duru, št. 1, v izvirniku za trobento, godala in continuo, je bil prvi od treh, ki jih je v Schwerinu napisal za dvornega trobentača Johanna Georga Hoeseja (1727–1801). Vsi trije stavki so mojstrsko oblikovani in umetniško dodelani. Prvi prinaša slogovne novosti na prehodu iz baroka v klasicistično dobo; spremljava določa melodije, trobenta pa sledi s svojim značilnim tonom in idiomom. Očarljivi Larghetto ponudi solistu intenzivne in dolge fraze, spremljevalne harmonije so prefinjene. Živahni Vivace je tehnično zapleten stavek, saj od solista zahteva veliko bravure pri pasažah v najvišjih registrih. (Iz programa Metke Sulič).
Trobentač Reinhold Friedrich je v Ljubljani že reden gost, prav tako zelo priljubljen pedagog, ki zbere okrog sebe vedno polno mladih študentov, ki poznajo njegove koncertne sposobnosti, saj so ga vsi videli nastopati na koncertih v Luzernu, ki so bili po televiziji pogosto predvajani. Od uspeha na Mednarodnem glasbenem tekmovanju ARD leta 1986 redno nastopa na glavnih svetovnih odrih. Igra z mednarodno priznanimi orkestri pod taktirko dirigentov, med katerimi so bili sir András Schiff, sir Neville Marriner, Christopher Hogwood … Od leta 1983 do 1999 je bil solo trobenta v Simfoničnem orkestru Frankfurtskega radia. Je stalni solist trobentač Orkestra Luzernskega festivala ter umetniški vodja trobilnega ansambla istega orkestra. Najbolj opazni so bili njegovi nastopi v Luzernu, ko je festivalski orkester ustanovil Claudio Abbado. Abbado je sicer v Ljubljani gostoval trikrat: v SF, Križankah in CD. Friedrichova posebnost je obvladanje igranja na trobento s tipkami, o kateri je predstavil različne posnetke. Friedrich goji tudi igranje zgodovinske baročne trobente in jo uči igrati v smislu zgodovinsko osredotočene izvedbe.
Dirigiranje, kot se je videlo od daleč, foto Marijan Zlobec
Reinhold Friedrich je nastopil z malo, piccolo baročno trobento, ki mu je omogočila doseganje izrednih višin in s tem poseben efekt. Po svoji markantni podobi počasi začenja spominjati na legendarnega francoskega trobentača Mauricea Andréja, ki je svoj čas veljal za najboljšega trobentača na svetu. Sam sem ga bil nekoč videl v zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski.
Dirigiranje
Reinhold Friedrich je izvedel pri nas malo znano delo Johanna Wilhelma Hertela: Koncert za trobento v Es-duru v treh stavkih: I. Allegro, II. Larghetto, III. Vivace. Friedrichova glasbena pojava je enkratna; poleg omenjenega fizisa v njem prebiva en sam optimizem, nasmeh, pozitivna energija, muzikalnost iz njega kar žari in si med posameznimi takti klavirskega sola ob spremljavi Eriko Takezava daje kar nekakšen dirigentski izraz, seveda z mimiko, razvidno na njegovem obrazu kot popolno vživetost v izvajani koncert. Malo dirigira tudi z desnico.
Problem nastane ob vprašanju, ali je skladatelju uspelo ustvariti eno samo melodijo, ki bi preživela čas in postala večna. Vsi veliki skladatelji imajo večne melodije, kar smo na letošnjem festivalu spoznali v veliki meri in na zelo različnih koncertih. Trobentač je napravil vse, kar je znal in zmogel, a ni dokazal večnosti skladateljskega imena. Ima vse, kar pričakujemo od sicer odlično strukturiranega koncerta, med drugim klavirski solo, pa kadenco trobente, občuteno, emotivno igro, sodoživljanje, obogatitev plemenitega okolja Križevniške cerkve. A nima večnosti. Če bi rekel, da je na koncertu treba pokazati prvovrsni glasbeni okus, bi bilo to podobno, kot če bi rekel, da me kot gledalca med več kot 30.000 operami zanima največ nekaj sto, najraje pa kakih petdeset do sto. Friedrich se je odločil za širitev koncertnega programa. Oba nastopajoča sta bila odlična.
Eriko Takezava in Reinhold Friedrich
Sonato za klavir štiriročno v D-duru, K. 381/123a, je Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) napisal nekje sredi leta 1772. Delo je namenjeno dvema pianistoma, ki igrata na istem klavirju, kar ustvarja harmonsko kompleksen zvok. Tako kot svoji preostali zgodnji sonati za štiri roke je tudi to napisal zase in za sestro Nanner. Klavirski duet je bila novost, ki so jo prav Mozartovi ustvarili za svoje uspešne turneje. Zapleten preplet igre obeh pianistov ustvarja občutek tovarištva in sodelovanja, ko se skupaj podajata skozi razgibano in bogato zvočno pokrajino. Združuje tehnično briljantnost, izrazite melodije in prefinjene harmonije. (Iz programa)
Eriko Takezava in Kimiko Imani
Japonski pianistki Eriko Takezava in Kimiko Imani sta za svoj prvi nastop v Križevniški cerkvi izbrali pričakovanega Wolfganga Amadeusa Mozarta in njegovo Sonato za klavir štiriročno v D-duru, K. 381/123a v treh stavkih: I. Allegro, II. Andante, III. Allegro molto. Takoj je bila opazna odlična skupna igra, ob njej pa ne perfektna kontrola zvoka, ki je bil raje premočan kot tih, in bolj čist, ker je akustika odlična, barvitost klavirja takoj slišna, tako da bi se sam zvok moral bolj približati klasicizmu, igranje pa bilo hkrati kristalno čisto, ne pa v smislu rivalstva dveh žensk, ker kot smo videli kasneje, je pomembno, katera je na desni in katera na levi. “Kvit” sta le, če se zamenjata. A to ne pomaga pri spoznanju, da je ena boljša kot druga. Če bi sedaj povedal katera, bi to izgledalo, kot da iščem japonsko pianistično miss v Ljubljani.
Pianistka Kimiko Imani in oboist Emanuel Abbühl, foto Marijan Zlobec
Večerno pesem v Des-duru, op. 85/12 je Robert Schumann
(1810–1856) napisal leta 1848, star 38 let. V izvirniku je to miniaturko in preostalih enajst, ki sestavljajo zbirko Dvanajstih štiriročnih klavirskih skladb za male in velike otroke, op. 85, napisal kot naslov že nakaže za klavir štiriročno. Schumann je bil ljubeči oče in je za svoje otroke napisal več zbirk. Te duete je napisal za igranje s svojo hčerko Mario. Te skladbe so napisane v njegovi najbolj očarljivi maniri, z nežnimi in zabavnimi melodijami, s preprosto, a učinkovito spremljavo. Za oboo in klavir jo je transkribiral Joseph Joachim. (Iz programa).
Oboist Emanuel Abbühl, foto Marijan Zlobec
Nastop nam zelo znanega in mednarodno priznanega oboista Emanuela Abbühla je pokazal aklimatizacijo v prostoru, ki je oba poznavalca Križevniške cerkve lahko le stimuliral. Občudovali smo oboistovo muzikalnost in lepoto zvoka njegovega inštrumenta. Pri njem je vse lahko in samoumevno. Prav tako solidna je bila klavirska spremljava Kimiko Imani.
Pianistka Kimiko Imani, foto Marijan Zlobec
Niz klavirskih kratkih skladb z oznako Pesem brez besed Felix
Mendelssohn-Bartholdy (1809–1847) ni nikoli pisal za glas, kot bi lahko sklepali iz naslova. Skladatelj je s tem naslovom želel nakazati značilnosti te glasbe namenjene klavirju. Te miniaturke imajo romantični ali čustveni značaj, značilna je spevnost melodije, ki daje občutek, da je nekje skrito besedilo. Kljub svoji liričnosti pa te skladbe, ki so postale zelo priljubljena oblika v romantiki prav zaradi Mendelssohna, ne zvenijo tuje na klavirju, nasprotno, Mendelssohn je mojstrstvo prelil kakovosti petja v klavir. Običajno so imele te skladbe tudi naslove, ki jih najdemo pogosto tudi med samospevi, kot so Meditacija, Barkarola, Potepuh. (Iz programa).
Priklon
Emanuela Abbühla je dopolnilo igranje korejske oboistke Seung Eun Lee, ki je igrala na oboo d’amore. V njuni igri je prišla do polnega sijaja lepota zvoka obeh inštrumentov, dopolnjevanje, ujemanje, tehnična čistost, kar pomeni obvladanje snovi in inštrumenta. Skratka odličnost in hkrati sprememba dotedanjega koncertnega dogajanja. Žlahtni kontrast, dopolnjen z barvno ratličnostjo obeh inštrumentov, ki pa sta poudarila karakter pesmi. Tri Pesmi brez besed, kot smo jih slišali: I. Meditacija, op. 67/1, II. Barkarola, op. 62/5 , III. Potepuh, op. 30/4 je priredil David Walter.
Eriko Takezava je občinstvu spregovorila o obletnici eksplozije atomske bombe v njeni rojstni Hirošimi
Struktura Preludija št. 22 v b-molu, BWV 867a, Johanna Sebastiana Bacha (1685–1750) je dvodelna, na polovici ga razmejuje kadenca. Gre za enega izmed njegovih zvočno bogatejših preludijev; je počasen, akordičen, resnoben v izrazu s poudarjenim kontrapunktičnim prepletanjem in v nekoliko starejšem slogu – uvaja fugo v starem slogu, v načinu alla breve. (Iz programa).
Spomin na Hirošimo, foto Marijan Zlobec
Pianstka Eriko Takezava je pred Preludijem spregovorila o jubileju – 80, obletnici tragedije ob odvrženi ameriški atomski bombi na njeno rojstno mesto Hirošima. Spregovorila je o rešitvi staršev in širši usodi družine. Njena igra je bila zatem povezana s prebujanjem spominov, posnetkov, pričevanj, groženj, da se v sodobnem svetu tragedija ponovi.
Eriko Takezava izvaja Bacha
Jauchzet Gott in allen Landen, BWV 51 (v izvirniku za sopran, trobento, godala in continuo), je ena izmed najbolj priljubljenih Bachovih kantat. Napisal jo je za petnajsto nedeljo po binkoštih. Domneva se, da je iz okoli leta 1730, v njegovem sedmem letu službovanja kot kantor Tomaževe cerkve v Leipzigu. Slišali smo Jauchzet Gott in allen Landen, Wir beten zu dem Tempel an, Höchster, mache deine Güte ter peti stavek Alleluja, Alleluja. (Iz programa)
Izvedbi uvodne arije Veselite se Boga v vseh deželah, BWV 51 / Jauchzet Gott in allen Landen, BWV 51, so sledili še drugi, četrti in peti stavek. Tu so nastopili vsi (brez pianistke Kimiko Imani). Dialog, čar skupnega muziciranja, prehajanja melodij in motivov iz enega inštrumenta na drugega, so pokazali veliko koncentracijo vseh na odru.
Eriko Takezava, foto Marijan Zlobec
Kot organist v Weimarju je bil Bach odgovoren za pripravo harmonizacij za petje protestantskih napevov (koralov) za vsak dan bogoslužja. Mnoge izmed orgelskih koralnih preludijev iz let okrog 1713 in 1714 je tudi zapisal. O Lamm Gottes, unschuldig je stara protestantska hvalnica, ki je kot nemška različica molitve Agnus Dei. Za orgle je napisal vsaj sedem različic, ta na ljubljanskem sporedu pa je za štiri glasove. (Iz programa).
V resnici smo slišali verzijo za klavir štiriročno v interpretaciji obeh pianistk, s tem da je tokrat sedela Eriko Takezava na desni, Kimiko Imani pa na levi in je obvladovala spodnji, basovski del klaviature. Priredbo je pripravil slavni madžarski skladatelj György Kurtag. Posebnost so posebne izvedbe kvint tako, da obi poslušalec tis, kot da gre za delno prepariran klavir. Bach postane tako moderen, časovno dialoški, zelo drugačen: O jagnje Božje, nedolžno, odpira mnoga aktualna vprašanja, le da božjih odgovorov nanje ni. Zakaj Bog v nebesih vedno molči ?
Ena najbolj znanih izmed Bachovih zgodnjih kantat, št. 106, Gottes Zeit ist die allerbeste Zeit, je bila najbrž napisana kot pogrebno delo za njegovega strica Tobiasa Lämmerwirta, ki je umrl leta 1707. Znana je tudi kot Actus tragicus. Napisal jo je v Mühlhausnu, kjer je služboval kot organist v letih 1707 in 1708. Besedilo sestavljajo odlomki iz Svetega pisma in koralnih strof, ki ustvarjajo zaporedje osmih delov. (Iz programa).
Kimiko Imani in Eriko Takezava pri izvajanju Mozarta
Božji čas je najboljši čas, BWV 106 / Gottes Zeit ist die allerbeste Zeit je bil samo z drugim stavkom kratek, mirem, svečan. Tako da smo čakali na zadnji programski in izvedbeni preobrat.
Sklepni Georg Friedrich Händel
Oratorij Samson je Georg Friedrich Händel (1685–1759) pisal v letu 1741. V tistem času je bilo značilno, da so v operah in oratorijih slavnostne in svečane trenutke zaznamovali z bleščečimi arijami s trobento obbligato, prav takšna je arija Let the Bright Seraphim na koncu oratorija pred sklepnim zborom. Zapoje jo neznana Izraelka. V njej kliče nebeške serafine in kerube, da počastijo umrlega junaka.
Oboistka Seung Eun Lee
Arija je v obliki da capo (A–B–A), v značilni in temeljni strukturi v pozni italijanski baročni operi, ki je omogočala postavitev kratkih, pogosto kontrastnih kitic, z vrnitvijo (da capo, na začetek) k izvirnim besedam in glasbi. Tako kot italijanska opera je bila tudi ta oblika zelo priljubljena in so jo posnemali po vsej Evropi. (Iz programa).
Arija Izraelke iz opere Samson
Händel je predstavljal žlahtni vrhunec večera, ko je bilo vsem nastopajočim jasno, da so se že dovolj izkazali in potrebujejo le še potrditev svoje žlahtnosti, pa tudi radosti nastopanja v Ljubljani, kar smo občutili, še posebej ob burnih ovacijah študentov kot občudovalcev svojih profesorjev na mednarodnih mojstrskih tečajih, ko se je stkalo že kar prijateljstvo in bodo medsebojne komunikacije mnogih ostale tudi v prihodnje.
Rože za nastopajoče, foto Marijan Zlobec
Študenti imajo še sami svoje nastope, ko dobijo diplome o uspešnem sodelovanju na Mednarodnih mojstrskih tečajih Festivala Ljubljana.
Trobentač Reinhold Friedrich in študenti, foto Marijan Zlobec
Študenti obeh oboistov, foto Marijan Zlobec
Marijan Zlobec