73. Ljubljana Festival nadaljuje s serijo Mednarodnih mojstrskih tečajev, ki jih na eno strani dopolnjujejo koncerti profesorjev, po drugi pa koncerti gojencev, ki prihajajo v Ljubljano večinoma iz tujine. Ta program poteka od leta 2019 in ga vodi naš mednarodno uveljavljeni profesor, pozavnist in solist Branimir Slokar.
Violončelist Jens – Peter Maintz in pianistka Naoko Sonoda, vse fotografije Marijan Zlobec
Slokar je med svojim dolgoletnim mednarodnim delovanjem srečal celo vrsto znanih solistov in glasbenih pedagogov, ki očitno v Ljubljano radi prihajajo, začutijo spremembo ambienta, utrip poletnega turističnega in kulturnega mesta ter stik s študenti z njihovimi koncertnimi, solističnimi ambicijami. To smo opazili že na prvem, vrhunskem koncertu sedmih udeležencev mednarodnega tečaja za pianiste, ki ga je vodil italijanski pianist Epiganio Comis. Vtis je bil, da so bili vsi pianisti in pianistke (večinoma iz Kitajske) boljši od naših študentov na AG, ki očitno nimajo prave motivacije za vstop v mednarodni glasbeni prostor.
Velik dogodek s svetovno praizvedbo dela Sarvenaz Safari
Žal se je takoj pokazalo tudi, kako so v resnici odlični profesorji kot koncertanti; namreč v primerjavi z domačimi profesorji, ki jih spremljanje konkurence niti malo ne zanima. Če ne vidiš, potem tistega ni. Jasno je, da lahko uči samo tisti, ki sam zna. Ne pa tako, kot je nekoč na občnem zboru Umetnostnozgodovinskega društva nerodno, a spontano dejal dr. Janez Höfler: “Če ne zna, bo pa učil!” S tem je hotel reči, da kdor ni dovolj dober za solistično kariero, ga čaka pedagoška. Žal je to res, pa ne le v Sloveniji. Glasbenih pedagogov na akademijah je po svetu na tisoče, med njimi pa znanih solistov koncertantov le nekaj odstotkov. Tistih, ki imajo posebni pedagoški eros. Potem se študenti hvalijo, pri kom so študirali, a tiste malokdo pozna. Delo z mladimi vrhunskimi talenti je izjemno zatevno. Študenti pričakujejo vse najboljše. Še posebej, če pridejo v Ljubljano in morajo vse stroške kriti sami. Glasbena kariera je izjemno zahtevna. Plačila za večino kandidatov, ki upajo na samostojno umetniško uveljavitev, skorajda ni, zato ostaja služba, ki pa ni umetnost. (Podobno je seveda na vseh področjih, največ v športu, a mi vidimo in spremljamo le najboljše).
Jens – Peter Maintz in pianistka Naoko Sonoda
Festival Ljubljana s svojimi mednarodnimi tečaji v bistvu primerjalno nadaljuje s sorodnimi tečaji za mlade, kot sta v Salzburgu znamenita za operne in koncertne pevce ter dirigente. Kolikor se spominjam, je bila tam uspešna le sopranistka Nika Gorič, med slovenskimi dirigenti se ni nihče niti prijavil, čeprav jih je vsako leto okrog 60 iz mnogih držav, celo iz Srbije in Hrvaške, kot podatke objavljajo. Če ni osnovne ambicije preseči domače razmere, ni možno uspeti nikjer. Kdor misli, da je težko v tujini kam priti, se zelo moti. Nekoč sem na Dunaju vprašal vodstvo Državne opere, kako mladi pevci lahko pridejo z željo po nastopanju. Odgovor je bil, da je to zelo enostavno. Samo pokličeš jih po telefonu in prosiš za avdicijo. Ampak če padeš, je konec. Oni, ki imajo v eni sami sezoni na odru okrog 800 opernih solistov, že vedo, kdo kaj zna. Pa ne na FB profilu. Mladi morajo vedeti, da npr. Placido Domingo svoje vloge in nastope študira že 70 let ali od otroštva dalje. Tisoče in desettisoče ur. Vidiš pa ga samo na odru. Toliko za uvod.
Violist Hartmut Rohde razlaga skladbo Sarvenaz Safari
Za glasbo Césarja Francka (1822–1890) sta značilni tematska prepletenost in ciklična forma, ki ju odlikuje strasten poznoromantični slog z bogatim kontrapunktom in napredno harmonijo. Med njegovimi največjimi dosežki je Sonata za violino in klavir (1886), poročno darilo violinistu Eugènu Ysaÿu, ki jo je kasneje priredil violončelist Jules Delsart. Sonato za violončelo in klavir v A-duru sestavljajo štirje stavki: uvodni izraža nežno vedrino, drugi prinaša kontrastne epizode viharnosti in spevnosti, tretji je svobodnejše, sprva zasanjane narave, sklepni pa je oblikovan kot rondo in pripelje do triumfalnega zaključka. (Iz programa Jana Prepadnika).
Polna Križevniška cerkev
Že v uvodnem nastopu nemškega violončelista Jensa-Petra Maintza, dolgoletnega prvega violončelista Festivalskega orkestra Luzern (na povabilo Claudia Abbada) ter profesorja v Berlinu in Madridu, s spremljevalno japonsko pianistko Naoko Sonoda, se je pokazalo, da bomo priče enkratnem komornemu koncertnemu večeru.
Violončelist Jens – Peter Maintz in pianistka Naoko Sonoda
Franckova sonata je verjetno bolj znana z nastopov violinistov, a se pokaže v izvedbi violončela prav tako vrhunska, barvno temnejša, izrazno globlja ali vsaj zvočni vtis je tak. V akustični cerkvi se je takoj poznala in slišala vrhunska koncertna forma gostujočega profesorja, njegova želja po muziciranju, razdajanju, osebnostna zrelost, ki sicer bolj prihaja do izraza z leti in izkušnjami, a vse to moraš dokazati vsakokrat znova.
Naoko Sonoda in Jens – Peter Maintz
Že v prvem stavku I. Allegro ben moderato je bila violončelistova igra mirna, spevna, ko nakaže znano melodijo, klavirska spremljava zelo občutena, več taktov solistična in s potrebno dinamiko, ko se je s čelom zelo ujemala in vzpostavila pravi koncertantni dialog. Pianistka Naoko Sonoda je bila povsem pripravljena in je čutila pomen in odgovornost vrhunskega koncertnega ujemanja na enakovredni ravni. V drugem stavku Allegro se je klavir takoj pokazal kot suveren, hiter, dramatičen, bravurozen, nanj se je navezal čelo; oba glasbenika sta pokazala velik smisel za umestitev svojega zvoka v ambient cerkve, za lepoto in tu večje dinamično nihanje, kot da bi želela občinstvo povsem poglobiti vase, potegniti v koncentracijo in sodoživljanje sonate.
Naoko Sonoda in Jens – Peter Maintz
Še posebej v nadaljevanju stavka, ki se umiri, postane refleksiven, a začne klavir spet s hitrim tempom in izzove čelistov vrhunski odgovor, kar je izrazni vrh sonate: vznesenost, opojnost, strast, morda poseben prepir, boj za prevlado. Konec se umiri, a čisto na koncu čelo začne z novim izbruhom, ki mu klavir sledi in oba dosežeta vrhunec. (Če vidite še kakšno metaforo, tudi v redu). Tretji stavek Recitativo – fantasia: Ben moderato je uvodoma poudaril tiho spevnost klavirja, na kar se navezuje prav tako čelo v pianu, ki pa v nadaljevanju prevzame dramatično pobudo s solom, sledi mu klavir, sprva še zadržano, nato z več dramatičnimi akcenti, in spet s pomiritvijo, zelo občutenim dialogom. Dramatičnost violončela poudari vodilno melodijo, jo povzdigne kot že znan spevni motiv iz prvega stavka, njegovo bogato izrazno niansiranost, osebnostno noto. Četrti stavek Allegretto poco mosso je bil bolj razgiban, a spet z znano melodijo, polno radosti in optimizma, ki se s ponavljanjem melodije še stopnjuje, klavir povzame melodijo šele v zadnjem delu, ko postane skupna igra izjemna, po tempu, izrazu, zahtevnosti, pripadnosti, zaklinjanju k lepoti in bistvu umetnosti, ki je razgaljanje plemenite duše.
Sarvenaz Safari med nastopajočima glasbenikoma
Nemško-iranska skladateljica Sarvenaz Safari (1984) v svoji glasbi
raziskuje nova obzorja, dramatičnost trenutka in čutnost. Ornamentika, ki izhaja iz njene povezanosti s perzijsko in zahodnoevropsko glasbo, je pri tem osrednji element. Po njenih besedah rada združuje protislovja, kar se kaže v zvočnih barvah, kjer se nežnost prepleta s strogostjo, ter izrazu, ki je hkrati napreden in retrospektiven, oseben in zgodovinsko ozaveščen.
Sarvenaz Safari po svetovni praizvedbi
Njen duo za violo in violončelo z naslovom Kalebasse auf dem Handfächer (2025) je bil napisan za Hartmuta Rohdeja in Jensa-Petra Maintza. (Iz programa).
V objem
Buča na ročnem ventilatorju, morda mikserju, bi se nekako dalo prevesti, čeprav v resnici ni povsem jasno, kaj naj bi praktično ali konkretno to pomenilo, še posebej pa v glasbi, najbolj pa v kombinaciji viole in violončela. Oba, ki jima je bilo delo namenjeno, sta ga ob prisotnosti skladateljice kot svetovno premiero izvedla ravno v Ljubljani.
Obojestranska zahvala
Skladbo začne violončelist z udarci na čelo, viola nadaljuje z melodijo, čelo je še kot rahlo tolkalo in slišimo posamezne tone kot pizzicato. Viola ima le nekaj taktov kot melodični motiv, medtem ko violončelo nadaljuje v istem postopku. Viola poudarja bolj dolge pasuse, navezuje se violončelo v dialog, a bolj z rezkimi poudarki, skorajda kot kakšno žaganje, s poudarjanjem grobega tona, medtem ko ima viola nekaj taktov bolj melodičnega, povednega značaja.
Objem s skladateljico
V nadaljevanju violončelo razvije neko perzijsko melodijo, ki hoče skladbi dati nekakšno pogojno rečeno nacionalno identiteto. Prav tako melodična viola, a se v nadaljevanju melos ne razvije, ampak preusmeri v bolj čvrst, akcentuiran dialog, brez možnosti pričakovanj, kot so značilna ob koncih tradicionalnih skladb v obliki nekaj efektnih finalov. Skladateljica na to ne misli, ker je dialog precej ali bolj kot dvojni monolog; dialog ni niti sinhron niti emotiven, a tako je v življenju, kjer se svet in ljudje bolj razhajajo kot zbližujejo. Seveda je to opisna metafora.
Na koncu, ko je prišla skladateljica Sarvenaz Safari na oder, so bili vsi zadovoljni, vključno z občinstvom.
Fagotist Ole Kristian Dahl in pianistka Rie Šimada
Robert Schumann (1810–1856) je Fantazijske skladbe (1849) napisal za klarinet, violino ali violončelo in klavir. Poetični naslov, ki ga je večkrat uporabil, se navezuje na temeljno romantično idejo, da je umetniško delo plod avtorjeve neomejene domišljije, hkrati pa opravičuje nenadne razpoloženjske preobrate, ki so za Schumanna tako značilni. Prva skladba se začne v sanjavem a-molu in vodi do svetlejšega zaključka v paralelnem A-duru. Druga je igrivega značaja, tretja pa citira motive iz obeh prejšnjih in skozi več modulacij pripelje do zmagoslavnega konca. (Iz programa).
Solista Ole Kristian Dahl in Rie Šimada
Na koncertu smo slišali skladbo v varianti za fagot. V prvi skladbi ali stavku I. Nežno in izrazno / Zart und mit Ausdruck je fagot pokazal karakter skladbe, a je sam inštrument tonsko verjetno precej drugačen, kot si je skladatelj predstavljal. V nadaljevanju II. Živahno, lahkotno / Lebhaft, leicht je bila interpretacija razgibana, a zvočne podobe ne spremeni. III. Hitro in ognjevito / Rasch und mit Feuer je izzvenel vzvišeno, a melodično. Izvedba je bila solidna, a se je vendarle zdelo, kot da ostaja s fagotom Schumannovi skladateljski podobi tuja. Avtorja priredbe nismo izvedeli.
Solista
Muzikološke in zgodovinske razlage pravijo, da čeprav so bile skladbe prvotno namenjene klarinetu in klavirju, je Schumann nakazal, da bi se klarinetni del lahko izvajal tudi na violini ali violončelu. Torej o fagotu ni niti sanjal. Ena izmed pomembnih lastnosti profesorjev je kajpada spoštovanje avtentičnosti vseh skladb.
Violinistka Latica Honda – Rosenberg
Erich Wolfgang Korngold (1897–1957), eden zadnjih »čudežnih
dečkov«, danes velja za manj znanega protagonista dunajske moderne. Velik uspeh je dosegel z opero Mrtvo mesto (1920), ob vzponu nacizma pa se je preselil v Hollywood in tam začel vplivno filmsko kariero, kronano z dvema oskarjema.
Temperamentna violinistka
Med pisanjem Mrtvega mesta je ustvaril tudi scensko glasbo za Mnogo hrupa za nič, kar je sprožilo njegovo dolgo povezavo s Shakespearovimi besedili. Izvirna suita je polna domiselnosti in razpoloženjskih kontrastov – od razigranega in grotesknega do zasanjanega in romantičnega. (Iz programa).
Malo znano delo Viel Lärmen um Nichts, Suite, Op. 11 sta izvedla violinistka Latica Honda – Rosenberg in pianist Evgenij Sinajski. Delo se zdi bolj scensko kot koncertno, komentatorsko pripovedno, morda celo ilustrativno. O tem priča že struktura: I. Uvertura / Ouvertüre, II. Dekle v nevestini sobi / Mädchen im Brautgemach, III. Divja jablana in trnuljevo vino (Koračnica stražnikov) /Holzapfel und Schlehwein (Marsch der Wache), IV. Intermezzo (Vrtni prizor / Gartenszene), V. Maškarada / Mummenschanz (Hornpipe). Problem je priredba, za katero avtorja spet ne izvemo, saj je delo za orkester bistveno drugačno. Močnejše, bolj polno, scensko, shakespeareansko, izrazno močno, razkošno, z več soli, na primer klavirja, orgel…
V violinski interpretaciji Latice Honda – Rosenberg je vso scenskost opravila kar sama violina s svojimi mnogoterimi obrazi, a za to moraš biti posebej pripravljen, ker je takšen nastop redkost. Pianist Evgenij Sinajski je bil manj izrazit. Smo pa poslušali delo, ki bi ga sicer ne.
Pianist Ken Nakasako in violist Hartmut Rohde
Benjamin Britten (1913–1976) je skladbo Lachrymae (1950) napisal kot meditacijo na renesančno pesem Johna Dowlanda If my complaints could passions move, medtem ko je delal opero Billy Budd. Skladba se razvije kot niz variacij na uvodno frazo pesmi, med katerimi se na vrhuncu pojavi še citat Flow my tears. Dowlandova izvirna melodija pa se v celoti razkrije šele na koncu – kot nekakšno razodetje, ki osmisli dotedanji glasbeni tok. Britten iz izhodiščnega motiva zgradi celotno skladbo z izjemno invencijo, pri čemer uporablja kontrapunktične postopke in subtilne barvne odtenke. (Iz programa).
Koncert
To je koncertno manjkrat izvajano delo, a je bil ves program večera svojski, redek. Brittna sta izvedla odlični violist Hartmut Rohde ob klavirski spremljavi Kena Nakasaka. Kot smo videli, je vsak solist imel svojega pianista oziroma pianistko, tako da smo jih slišali kar štiri. Najboljša je bila prva, Naoko Sinoda; najbolj se je ujemala v koncertno izvajalsko celoto, a seveda so bili zelo dobri še vsi drugi.
Priklon
Hartmut Rohde je intelektualec, interpret z notranjo refleksijo, proučevanjem glasbene materije, karakterja dela, izpovednosti, kar se je pokazalo v mirnem in spevem, jokajočem zvoku; solze padajo in nosijo vsebino, metaforo bolečine, ki ji solist skuša v nadaljevanju z močnejšo in bolj ritmično igro dati značaj preusmeritve v bolj optimistično smer, upanje. Pizzicato se zdi kot presek s preteklostjo, ki je povzročila solze.
Koncert
V nadaljevanju je precej flažoletov in dvojemk, večje dinamike, iskanja melodičnih rešitev, ne brez dramatičnih poudarkov, ki dajejo solistu veliko možnosti barvanja zvoka in zatem suverenosti, drznosti, hitrejšega tempa.
Karakter naslova skladbe se izgubi v novi podobi, premisleku s počasnim delom, ki je skorajda filozofski, a nato solist pokaže nov karakter, odločni, skoraj kontroverzni in ko to spozna, se spet umiri. A le za hip, saj sledi najbolj drzni, hitri violin izjemen izbruh, opojna ritmika in nato vzvišena melodija. Skladba je tako v celoti postala vsebinsko bogata, razkošna, v cerkvenem ambientu že skoraj religiozna, kot se je slišalo čisto na koncu močne izvedbe.
Godalni trio na koncu koncerta
Ko je Ernst von Dohnányi (1877–1960) leta 1902 dokončal Serenado v C-duru, je kot pianist in dirigent hitro pridobival slavo na Madžarskem, v naslednjih desetletjih pa je postal osrednja osebnost njenega glasbenega življenja.
Petstavčna skladba za godalni trio združuje klasično oblikovno jasnost z bogatim kontrapunktom in napredno, kromatično harmonijo.
Vsi trije godalci
Otvoritvena koračnica ima madžarski pridih, sledi mu lirična romanca, nato pa napet, fugatni scherzo. Četrti stavek prinaša nežne variacije, sklepni rondo pa zaokroži delo z energijo in ponovnim odmevom uvodne koračnice. (Iz programa).
Veselje nastopajočih
Izbor pri nas manj znanega dela madžarskega skladatelja Ernsta von Dohnányija je predstavljal posebno redko, a žlahtno podobo tako samega skladatelja kot nacionalne madžarske glasbene zakladnice.
V Serenadi za godalni trio v C-duru, op. 10 so nastopajoči edinikrat skupaj že v prvem stavku I. Marcia: Allegro po hitrem uvodu pokazali močan in prefinjen dialog, prevzemanje in prehod melodij, medsebojno ujemanje ter efekten konec. II. Romanza: Adagio non troppo se začenja z melodično violo in pizzicato spremljavo violine in čela, a v nadaljevanju prevzame virtuozni del interpretacije violina s pizzicatom čela kot kontrast in z umirjenim koncem. Tretji stavek III. Scherzo: Vivace je ritmično zelo razgiban in virtuozen za vse tri godalce, perfekten v dialogu in skupni igri, ki je bila vredna občudovanja. Vse pasaže so bile zelo čiste, ritem sijajen in barva godal karakteristična. Čelo ima posamezne takte v pizzicatu, a zgolj kot dopolnilo k nenehnim kaskadam violine in viole. Konec je izjemen, ker terja vrhunskost. Četrti stavek IV. Tema con variazioni: Andante con moto je počasen, miren, poglobljen, umirjeno dialoški in ponuja godalcem veliko emocij, bogate izraznosti, kot da bi peli neko lirsko pesem. Čelo prevzame melodijo, ki jo najprej pokaže violina, zadnji del je zelo hiter, močan, efekten, a se melodija s solo violo in nadaljevanjem s čelom in violino vrne k začetku stavka kot žlahtni, a ne še čisto mirni zaključek, ker je pred koncem še nekaj zelo dramatičnih taktov, predno se umiri. Zadnji stavek je V. Rondo: Allegro vivace. Že začetek je sijajen, zahteven, ritmično bogat, ujemajoč. In spet smo občudovali visoko pripravljenost koncertantov, profesorjev, ki so se morali pred svojimi študenti med občinstvom v Križevniški cerkvi zelo izkazati. Študenti resda delajo avdicijo za sprejem, po svoje pa jo še profesorji. Ta poseben dialog je bil izreden. Nastopajoči profesorji so bili nagrajeni z ovacijami in so se oddolžili s ponovitvijo zadnjega stavka.
Priklon vseh nastopajočih
Marijan Zlobec