V ponedeljek, 4. avgusta, ob 20. uri, bo v Slovenski filharmoniji koncert z naslovom Concerto Grosso in podnaslovom Sitkovecki in Dissonance.
Dimitrij Sitkovecki z Ensemble Dissonance v SF, foto LF/Darja Štravs Tisu
Dimitrij Sitkovecki, svetovno priznani violinist, dirigent in aranžer, bo na 73. Ljubljana Festivalu vodil ansambel Dissonance, ki združuje mednarodno uveljavljene glasbenike iz Ljubljane. Solista bosta violinista Benjamin Ziervogel in Janez Podlesek.
Dimitrij Sitkovecki v Križevniški cerkvi, foto Marijan Zlobec
Dimitrij Sitkovecki je znan kot izjemno vsestranski glasbeni ustvarjalec, saj deluje kot violinist, dirigent, aranžer in snema zgoščenke. Njegova uspešna solistična kariera je zabeležena na obsežni diskografiji več kot štiridesetih posnetkov, ki zajemajo izredno pester glasbeni repertoar.
Dimitrij Sitkovecki
Na 73. Ljubljana Festivalu bo v vlogi dirigenta nastopil z Ensemble Dissonance, zasedbo mednarodno uveljavljenih glasbenikov iz Ljubljane, ki si prizadevajo za poustvarjanje in razvoj komorne glasbe na najvišji umetniški ravni. Kot solista bosta nastopila člana zasedbe.
Benjamin Ziervogel deluje kot komorni glasbenik in koncertni mojster ter kot solist redno nastopa s svetovno znanimi orkestri.
Janez Podlesek poučuje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kot solist pa se redno posveča izvedbam del slovenskih skladateljev.
Arvo Pärt, foto Kaupo Kikkas
Prvi del programa bo namenjen glasbi 20. stoletja. Eden glavnih predstavnikov minimalizma v glasbi, Arvo Pärt, je skladbo Fratres napisal leta 1977 v svojem značilnem slogu tintinabuli kot zaporedje variacij na šesttaktno temo.
Fratres (latinsko »brata«) spada med številna dela (Für Alina, Cantus, Tabula rasa itd.), ki so nastala eksplozivno po prepoznavanju načel glasbe tintinnabuli. Fratres je bila sprva napisana kot tridelna glasba brez fiksne instrumentacije, ki jo je mogoče izvajati z različnimi instrumenti. To je mogoče z uporabo osnovnega načela tehnike tintinnabuli, kjer glasbeni material ni nujno vezan na zven določenega instrumenta. Takšna praksa se je uporabljala tudi v srednjeveški in renesančni glasbi, ki jo je Pärt intenzivno raziskoval pred rojstvom svojega sloga tintinnabuli. Skladbo so leta 1977 premierno izvedli skladateljevi podobno misleči prijatelji iz skupine za staro glasbo Hortus Musicus, njim pa je bila posvečena tudi originalna različica Fratres.
Arvo Pärt leta 2024, foto Birgit Püve
Istega leta je nastala tudi skladba Concerto grosso št. 1, prva od šestih skladb Alfreda Šnitkeja (1934 – 1998), ki jih je skladatelj napisal po baročnem principu izmenjevanja solistov in orkestra.
Concerto grosso št. 1 je napisal v letih 1976–1977 na prošnjo Gidona Kremerja in Tatjane Grindenko, ki sta bila tudi violinista na njegovi premieri 21. marca 1977 v Leningradu skupaj z Jurijem Smirnovim na klaviaturah in Leningrajskim komornim orkestrom pod taktirko Erija Klasa. Je ena najbolj znanih Šnitkejevih polistilističnih skladb in je zaznamovala njegov preboj na Zahodu.
Alfred Šnitke
Maja 1976 sta Gidon Kremer in Tatiana Grindenko prosila Šnitkeja, naj zanju in Litovski komorni orkester pod dirigentskim vodstvom Sauliusa Sondeckisa skomponira delo, ki bi ga leta 1977 večkrat izvedli in posneli. Kremer je bil tisti, ki se je domislil ideje o concertu grossu. Partitura je bila pripravljena do konca leta 1976, premiera skladbe pa je bila 21. marca 1977 pod taktirko estonskega dirigenta Erija Klasa, skupnega prijatelja Kremerja in Šnitkeja, skupaj z Leningrajskim komornim orkestrom. Po premieri je Šnitke v partituri naredil več rezov, končna različica pa je bila izvedena v Vilni, Moskvi, Rigi, Talinu in Budimpešti.
Šnitkeju takrat ni bilo dovoljeno potovati zunaj vzhodnega bloka. Kremer je zato povabil Šnitkeja, da bi istega leta igral na čembalo v Litovskem komornem orkestru na njegovi turneji po Avstriji in Nemčiji. Šnitke se je tako lahko udeležil premiere svoje skladbe na Zahodu. Med Salzburškim festivalom avgusta 1977 sta Kremer in Grindenko skupaj z Londonskim simfoničnim orkestrom pod taktirko Genadija Roždestvenskega posnela skladbo za Eurodisc. Ko je bila plošča leta 1978 izdana, je bil Concerto grosso št. 1 združen s Sibeliusovim Koncertom za violino.
Letne čase je Peter Iljič Čajkovski ustvaril kot cikel dvanajstih klavirskih skladb, v katere je ujel značaje dvanajstih mesecev v letu, kot jih je videl v rodni Rusiji. Suita, priljubljena tudi v orkestrskih različicah, bo tokrat zazvenela v priredbi Jakova Jakulova.
Nastopajoči