Delež španskih gostovanj na 73. Ljubljana Festivalu se je povečal ali razširil še s koncertom Komornega orkestra Radiotelevizije Španija pod vodstvom mednarodno uveljavljenega dirigenta Marca Moncusija sinoči v Slovenski filharmoniji. Ni bila polna; pozna se, da je pol Slovenije na dopustu, menda milijon na Hrvaškem, ker imajo tam že nekaj sto tisoč vikendov. In lastnina obvezuje, pestrost in privlačnost dežele pa še bolj. Otroci pa imajo radi morje.
Komorni orkester Radiotelevizije Španija, vse fotografije FL/Darja Štravs Tisu
Španija je glasbeno bogata, ima ogromno festivalov, med katerimi je mednarodno najvišje uvrščen oni v Granadi; med desetimi najboljšimi na svetu, tako kot je bil lani po londonski primerjalni in analitični anketi uvrščen 72. Ljubljana Festival. Približevanje Španije Sloveniji pa ne poteka samo na glasbenem področju; spomnimo se na sodelovanje režiserja Tomaža Pandurja na gledališkem področju s Španijo in Južno Ameriko, ki pa ga je prekinila nenadna smrt zaradi infarkta. Ob smrti je imel največjo publiciteto prav v Španiji.
Koncertni mojster Ivan Lopez
Slavna katalonska skupina La Fura dels Baus je bila letos s svojim soustanoviteljem Carlusom Padrisso ponovno v Ljubljani in verjetno še ni rekla svoje zadnje besede, podobno ADDA Simfonica Alicante s svojim mladim in odličnim dirigentom Josepom Vicentom. Tu so še mnogi solisti, plesalci… Seveda je še veliko možnosti…
Ena najvplivnejših katalonskih glasbenih osebnosti z začetka 20. stoletja, Eduard Toldrà, je javno nastopal že kot sedemletni čudežni violinist, po vrsti glasbenih uspehov se je izšolal v izvrstnega dirigenta, obenem pa je razvil skladateljsko govorico, ki jo je navezal na aktualna lokalna umetniška gibanja. Vistes al mar je prav ena izmed tistih skladb, ki so povzele ideje katalonskega gibanja noucentizem.
Dirigent Marc Moncusi
Tisti čas se je katalonski nacionalizem že izražal v duhu kulturnega modernizma. Pripadniki »gibanja novega stoletja« pa niso želeli skupaj z družbo brzeti v neznano, temveč so hitro spreminjajoči se svet želeli uravnotežiti s klasičnimi ideali skladnosti, reda, umirjenosti in liričnosti. Vistes al mar (1921) nosi podnaslov Poetične evokacije in izhaja iz treh naslovov katalonskega pesnika Joana Maragalla. Brnistra ali španska metla je tamkajšnja obmorska cvetlica, ki v Toldràjevem uvodnem stavku zastopa živahnost obmorskega utripa narave. Tam v daljavah ob morju tiho meditira ob razgledu mesečine nad morjem, sklepni stavek pa nas sooči z razigranostjo in razburkanostjo morskih valov. Toldrà se vsekakor naslanja na dediščino impresionistov – sploh Debussyja in Ravela –, francosko zasanjanost pa menja z vedrim mediteranskim značajem. (Iz programa Lovrenca Rogelja).
Skladba Eduarda Toldràja Pogledi na morje / Vistes al mar ima tri stavke: Brnistra / La ginesta, Tam v daljavah ob morju / Allà a les llunyanies de la mar in Morje je bilo veselo / La mar estava alegre. Uvod v izvedbo je bil sicer drzen, a še nekoliko negotov, igranje godal čisto, a premalo povsem skupaj ter s premalo lepote tona, poglobljeno, v skladu z opevano naravo, morjem, a preko pogleda in perspektive človeka. Manjkala je sama lepota naracije, ki je v bistvu plemenito narativna, spevna.
Nastopajoči sami bi si takoj morali postaviti najvišje kriterije nastopanja v Ljubljani, ki na svojem festivalu pričakuje svetovno raven. V nadaljevanju se je komorni orkester popravil in se po hitrem prvem stavku v drugem predal meditaciji, ki jo je izvedel zelo mirno, izrazno bogato, počasi in bolj doživeto. Tretji stavek je bil razgiban, melodičen, nekoliko dramatičen, s kratkimi predahi, kot da bi dejansko bili od morja oddaljeni. Tretji stavek je bil pravcata epopeja, ko uzreš morje v vsej njegovi čudežni lepoti in čustveno reagiraš, kar se v skladbi prepozna v osnovni melodiji, ki se večkrat ponovi, v variantah in naraščajoči vznesenosti ter dominaciji. Konec je bil efekten in je utrdil sloves katalonskega skladatelja.
Jedro sporeda zavzemata deli Dmitrija Šostakoviča. Koncert za klavir, trobento in godala v c-molu, op. 35, je napisal leta 1933 pri sedemindvajsetih. Takrat je že veljal za enega najbolj markantnih skladateljskih glasov Sovjetske zveze in je zato tudi užival določeno stopnjo umetniške avtonomije.
Pianist Dimitrij Iškanov
Koncert za klavir, trobento in godala je sprva nastajal kot delo za trobento, toda partitura se je hitro razrasla in skladatelj je dodal solistični klavir ter s tem posegel v zvrst dvojnega koncerta. Poleg nenavadne zasedbe brez pihal in tolkal koncert izstopa s prepletom slogovnih referenc.
Šostakovič se je v njem tudi zavestno oddaljil od monumentalnih klavirskih koncertov ruske romantike in se oprl na idiom sodobnikov: Stravinskega, Prokofjeva, Poulenca, Hindemitha. Glasbo je prepredel s plesnimi oblikami, ljudskimi melodijami in parodičnimi citati. Delo je igrivo, mestoma značilno sarkastično, vendar kompozicijsko izjemno dodelano. Klavir prevzema vodilno vlogo, trobenta se pogosto oglaša kot njegov šaljivi komentar, godala pa so povezovalni element.
Skladatelj se je pri pisanju oprl tudi na svoje izkušnje s pisanjem filmske glasbe in igranjem klavirja za spremljavo nemih filmov v kinematografih, kar se v razpoloženju skladbe pogosto tudi sliši – skladba ves čas spominja na gledališki dialog. (Iz programa).
Koncert se začne za pianista kar virtuozno zahtevno, in kot ga je sam nastopajoči z odra opisal, kar ni običaj, predstavlja marsikaj, od humorja do groteske, politične ironije do komedije in slikanja filmskih podob. Solist je takoj pokazal ustrezno tehniko in z motivom usode, ki se ponovi, tudi v dialogu s sicer trobento v ozadju uspešno zaključil prvi stavel Allegro moderato. Bolj je odprto vprašanje, kaj je Šostakovič želel izraziti z drugim zelo počasnim stavkom Lento, ki so ga godala s kar dolgim uvodom izvajala sama, predno se jim prav tako počasi priduži občutljivi klavir, ki pa v nadaljevanju kot v izbruhu nakaže nekaj ironičnih momentov, a se hitro potehne nazaj, kt da bi se zbal tistega, kar je ravnokar izpovedal. Iz ozadja se prvič sliši melodija trobente, mirna, zadržana, a občuteno izpovedna. Logična je ista dinamika klavirja, ki pa nadaljuje dialog s trobento, ki zatem utihne in počasni klavir nadaljuje sam. Za pianista je bil tu izziv v čistosti in lepoti tona ob diskretni spremljavi godal ter počasnem koncu. Tretji stavek Moderato začenja solo klavir v harmonskem bogatem uvodu, na kar se navezujejo precej intenzivna, skoraj dramatična godala ter nadaljuje dialog, ko se izvedba nadaljuje v četrti stavek Allegro con brio ko klavir vzpostavi za Šostakoviča značilno drzno ritmiko, nekakšno plesno harlekinskost in vstopi v dialog še trobenta, kot da bi ga skladatelj postavil s svojim posebnim solom v družbeno kritični položaj, iz katerega začno vreti vedno bolj drzne ideje, kar izraža klavir z vedno hitrejšo igro in spet spremembo, ki bi jo oblast zlahka razumela kot nabijanje v čelo, najbolj z divjanjem pianista na koncu in potrditvijo pravilne odločitve še z nenehnim ponavljanjem istega motiva same trobente v rokah Antonia Garcie Francisca de Borje. Ubogi Stalin, če bi vse te strelice prepoznal kot sebi namenjene. No, verjetno jih je. Izvedba je bila za vse efektna in prepričljiva.
Armenski pianist Dimitrij Iškanov, ki še študira na Mozarteumu v Salzburgu pri Pavlu Gililovu, se je za tople aplavze zahvalil z dodatkom: Chopinovo Revolucionarno etudo, op. 10, št. 12.
Zahvala koncertnemu mojstru
Skoraj tri desetletja mlajša Komorna simfonija v c-molu, op. 110a, je orkestrska priredba Godalnega kvarteta št. 8 v c-molu, op. 110, ki ga je Šostakovič napisal julija 1960 med delovnim obiskom v Dresdnu. Tja je potoval, da bi napisal glasbo za film o uničenju mesta v zavezniškem bombardiranju v zadnjih mesecih druge svetovne vojne.
Delo je nastalo v pičlih treh dneh, posvečeno pa je žrtvam fašizma in vojne. Kljub posvetilu in namenskemu nastanku skladbo danes razumemo kot eno najbolj osebnih skladateljevih del, v katerem se zgoščajo avtobiografski namigi in zgodovinske aluzije, prežemajo pa ga tesnobni občutki.
Koncertni mojster Ivan Lopez
Leta 1967 je skladateljev dolgoletni sodelavec Rudolf Baršaj s Šostakovičevim privoljenjem pripravil verzijo za godalni orkester z naslovom Komorna simfonija, op. 110a. Vsebina ostaja enaka. Pet stavkov zaznamujejo citati iz njegovih zgodnejših del, ruske revolucionarne pesmi in pogrebni napevi. Uvodna tema je zapisana z začetnicami skladateljevega imena – D-Es-C-H –, ki se kot glasbeni podpis pojavlja v skorajda vsaki frazi. Šostakovič je načrtno odprl celotno delo z lastnim imenskim motivom in ga vpel med citate iz svojih predvojnih del ter pesemskega cikla Iz Judovskih ljudskih pesmi.
Skladatelj naj bi v pogovorih s sinom Maksimom večkrat izjavil, da je kvartet posvetil samemu sebi, da ga je napisal »sebi v čast«, kot nekakšno lastno žalno glasbo. Po besedah prijateljev ga je prisilni vstop v Komunistično partijo, ki se je zgodil ravno v tistem času, pahnil v globoko osebnostno krizo, razmišljal naj bi celo o samomoru. Delo lahko navzven razumemo kot pieteto do žrtev fašizma, navznoter pa za obračun z zgodovinskim trenutkom, v katerem je skladatelj živel. Nekateri motivi – na primer trkanje godal, ki ga je Maksim interpretiral kot aluzijo na trkanje KGB ob nočnih racijah so v muzikološki literaturi postali značilni primeri zvočne alegorike. (Iz programa).
Izvedba Komorne simfonije v petih stavkih I. Largo, II. Allegro molto, III. Allegretto, IV. Largo, V. Largo je bila zahtevna. Aranžer Rudolf Baršaj, ki smo ga v Ljubljani nekoč srečali kot gosta SF, je že v uvodnem počasnem Largu vzpostavil za skladatelja ne ravno tipični melos. Sinočnja izvedba precej neizrazita, refleksivna, premalo intenzivna, ker mora biti piano ali pianissimo še bolj občuten. A je prišlo takoj v drugem stavku Allegro molto do pravega izbruha Šostakovičeve napadalne avtentike, s poudarjanjem osrednje melodije, v kateri je veliko sarkazma, agresivnosti, izraznega preskoka. Tretji stavek Allegretto nadaljuje poprejšnji espri, ko se drznost povezuje s plesnim ritmom, večno ponavljanje motivov pa govori o vztrajnosti, kam bo skladatelja pripeljala, pa ne izvemo. Četrti in peti stavek sta Largo, kar ni običaj. Napoved usode se začne z zelo drznimi vstopi godal, ponavljanjem udarcev in pomiritvijo, tako da se izraz le bolj dramatizira, godala pa postajajo gostejša, močnejša, počasnejša, kot da bi se skladatelj hotel umakniti v osamo, a še vedno sliši udarce nekje od zunaj – od močnejše politike, ki želi intimo posameznika, intelektualca in ustvarjalca utišati. Izvedba je bila solidna.
Zahvala dirigenta in orkestra za aplavz
S sklepno skladbo se vračamo k ljudskemu veseljačenju. Romunski violist, skladatelj in aranžer Lucian Moraru je kariero začel v Filharmoniji Georga Enescuja, vzporedno pa je deloval kot solist in komorni glasbenik. Leta 2005 je soustanovil ansambel Traffic Strings, s katerim je v torek nastopil tudi na 73. Ljubljana Festivalu.
Romunski capriccio je osnovan na romunski ljudski pesmi Ciocârlia (Škrjanček) in je s tem poklon glasbi njegove domovine. Gre za izjemno ritmično, razigrano plesno skladbo. V njenem neutrudnem pulzu, vdorih ptičjega ščebetanja (sploh v kadenci panove piščali), predvsem pa elegantno potujeni tonalni govorici pa morda lahko zaslišimo tudi nekaj šostakovičevskega humorja. (Iz programa).
Dirigentova zahvala skladatelju Lucianu Moraruju
Kdor je slišal obe izvedbi, prvo v Križevniški cerkvi s Traffic Strings, drugo s španskimi godalci, je takoj opazil razliko z uporabo trstenk ali panove piščali, ki je zvočno veliko bližje omenjenemu škrjančku, slišimo pa tudi kukavico, kot je bil sinoči v SF zgolj dialog violine solo z ostalimi godali.
Skladatelj Lucian Moraru je na festivalu najprej nastopil kot violist v Godalnem kvartetu Sonart s pianistom Epifaniom Comisom, potem s Traffic Strings, na sinočnjem koncertu pa je bil poslušalec svoje izvedbe v Slovenski filharmoniji. Po burnih aplavzih ga je dirigent Marc Moncusi povabil na oder, da se občinstvu predstavi in pokaže svojo ustvarjalno identiteto.
Lucian Moraru se priklanja občinstvu
Lucian Moraru je odličen violist in aranžer ter skladatelj z večdesetletnimi mednarodnimi izkušjami. Pomembno pa je, da zastopa in predstavlja, še posebej v tujini, romunsko glasbeno kulturo.
Za dodatek pa se je dirigent Marc Moncusi obrnil k občinstvu z nagovorom kot zahvalo za povabilo in gostovanje ter napovedjo skladatelja, ki ga bodo izvedli. To je bil Joaquin Turina, kot njegov skladbo pa je dirigent omenil pri nas neznano La Oracion del torero, op. 34 iz leta 1925, napisano za godalni orkester.
Dirigent Marc Moncusi je občinstvo nagovoril
To je molitev bikoborca predno gre v areno. Tu se že v uvodnem Allegro moderato pokaže razkošje meditacije, vizije, nabiranja poguma, pomisel o možnem padcu, kot nekakšna rekapitulacija življenja, pomiritev, iskanje poslednjih trenutkov lepote v sicer bogatem življenju. Zdelo se je, kot da ima miselni vzvod kratek solo violončela, potem dialog svetlih prvih violin in temnejših nizkih godal, vse pa v vedno bolj bleščečem, žlahtnem melosu, ki pa ostaja v mejah izpovedi, intime, avtorefleksije ali omenjene molitve. Ko moliš, se zatekaš po pomoč k Bogu, a s človeškimi izkušnjami. Pri Allegro moderato se v nadaljevanju molitev prevesi v drznost neposrednega zbiranja poguma in odločnosti. Skladba postane drznejša, a spet z violončelom kot kontemplativnim elementom. Sledi Andante, prav tako bolj mirno, skoraj v nenadnem strahu in previdnosti. Podobno Lento, ki je bil izveden počasi in kot tak izzveni v ppp.
Občuteni violončelo
Dirigentova zahvala koncertnemu mojstru
Marijan Zlobec