Križevniška cerkev je bila sinoči prepolna. Na 73. Ljubljana Festivalu je nastopil mednarodno znani, v Ljubljani rojeni kitarist Mak Grgić, spremljal pa ga je glavni komorni ansambel festivala Ensemble Disonance pod umetniškim vodstvom violončelista, aranžerja in skladatelja Klemna Hvale.
Mak Grgić, vse fotografije FL/Darja Štravs Tisu
Španski glasbeni nacionalni slog se je začel oblikovati predvsem v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja, in sicer z deli skladateljev, kot so Isaac Albéniz, Enrique Granados in Manuel de Falla. Ti so evropske glasbene oblike prepojili z elementi španske folklore: od plesnih ritmov in ljudskih melodij do značilnih inštrumentov, kot so kitara in kastanjete.
Mak Grgić
Glasbi daje poseben pečat tudi slikanje španske pokrajine in temperamenta, pogosto s primesmi andaluzijskega, romskega in mavrskega izročila. V drugi polovici 20. stoletja je osrednjo vlogo v španskem glasbenem življenju zasedel Joaquín Rodrigo (1901–1999), rojen v mestu Sagunto v Valencii.
Pri treh letih je preživel davico in močno mu je poškodovala vid, kmalu zatem pa je popolnoma oslepel, vendar ga to ni oviralo pri ustvarjanju. Njegova glasba je bila v osnovi konservativna, neoklasicistična oziroma, kot je dejal sam, »zvesta tradiciji«. Sprva je bil pod vplivom raznolikih skladateljev, med njimi Enriquea Granadosa, Mauricea Ravela in Igorja Stravinskega, pozneje pa je črpal predvsem iz klasičnih in nacionalnih virov. Njegove skladbe za kitaro zavzemajo pomembno vlogo v repertoarju za to glasbilo, njegovi koncerti pa sodijo med najpomembnejša tovrstna dela iz Španije.
Dve andaluzijski miniaturi je zgodnje delo iz leta 1929, ki je doživelo praizvedbo šele sedemdeset let kasneje. Medtem ko je prva miniatura barvita zvočna upodobitev andaluzijskega vzdušja, je druga s svojimi ritmičnimi poudarki bolj plesnega značaja. (Iz programa Jana Prepadnika).
Koncert se je tako začel s samim Ensemble Dissonance, da bi se preizkusili med seboj, svoj položaj na odru, akustiko v Križevniški crkvi ter stik z mednarodnim občinstvom v pričakovanju velikega glasbenega dogodka.
Komorni ansambel vodi violinist Janez Podlesek, nekdanji koncertni mojster Slovenske filharmonije, zadnji čas profesor violine na Akademiji za glasbo in komorni glasbenik, najraje kot koncertni mojster nastopajočega Ensemble Dissonance.
Žal ansambel v koncertnem listu nima predstavljene zasedbe, ki pa ni tako velika, da bi se je ne dalo imensko identificirati. Nastopajo namreč le tri prve violine, tri druge, dve violi, dva violončela in en kontrabas.
Uvodna Rodrigova Preludij in Ples sta umestila skladatelja v stilno – slogovno, izrazno, zgodovinsko in skladateljsko opredeljen prvi del koncerta in s tem uvedla sam naslov koncerta Španska romanca. Uvodni Preludij je bil miren, speven, počasen, a kmalu sledi izvajalska sprostitev, ki je uveljavila gost, intenziven zvok vseh godal. Ples je kajpada poudaril španski ples, ritem in melos, s kratkimi soli, a razkošno. Tu bi se dalo igrati še bolj drzno in kontrastno, s še večjo koncertantno vnemo.
Rodrigo je zaslovel z Aranjueškim koncertom (1939), v katerem se zrcalijo vse tri značilnosti španske nacionalne glasbe: osrednja vloga kitare, značilna melodika, ki temelji na ljudski glasbi, ter slikanje španske pokrajine – natančneje, idejo za koncert je dobil med obiskom kraljeve palače Aranjuez.
Z glasbo je želel prikazati rezidenco španskega kralja ter njeno eleganco in oblikovno trdnost. Prvi stavek zaznamuje tema z ritmičnim prepletanjem, ki spominja na flamenko, drugi stavek je prežet z mediteranskim duhom in nostalgijo po »stari, plemeniti Španiji«, tretji stavek pa vsebuje značilno izmenjavanje taktovskih načinov, zlasti med 2/4 in 3/4.
Rodrigo je kmalu po krstni izvedbi postal eden najbolj priljubljenih glasbenikov španske vlade in vodilni španski skladatelj, kasneje pa je bil profesor v Madridu in deloval tudi na radiu. Njegov izjemni prispevek k španski umetnosti dokazujeta dve visoki odlikovanji: leta 1991 ga je kralj Juan Carlos I. povzdignil v špansko plemstvo, nekaj let kasneje pa je prejel nagrado princesa de Asturias, najvišje špansko civilno priznanje. (Iz programa).
Rodrigo je živel 98 let in je lahko spremljal tako rekoč celotno 20. stoletje, glasbeno kulturo, njen razvoj, vsakršna glasbena gibanja, mednarodne vplive, dogajanja, spremembe, razvoj glasbe po svetu, v Severni in Južni Ameriki… A bi lahko rekli, da se je omenjeni slavni koncert v glasbeni javnosti vsidral kot nekaj posebnega, a vseeno bolj redko na rednih koncertih programih. Morda se pojavi enkrat v tridesetih letih.
Zakaj je tak, je težko vprašanje. Odlični kitaristi iščejo najraje pograme, jer se lahko izkažejo sami, brez kakega orkestra, ki kih zvočno z lahkoto prekrije in se potem čutijo odrsko in solistično zvočno utesnjeni, večno v skrbeh, kako se bo klasična kiara v dvoranah slišala.
V Križevniški cerkvi, ki je zelo akustična in lep zvok vseh inštrumentov le še polepša in oplemeniti, je gost solist, znani kitarist Mak Grgić sprejel odločitev, da bo svojo kitaro ozvočil. Ko je začel iskati žice, povezane s sorazmerno majhno črno škatlico, da bi akustično koncertno kitaro pripravil na drugačen, ne naraven zvok, se mi je ta odločitev zdela takoj zgrešena, ker je v nadaljevanju plemenitost, izpovedno čistost, emotivnost, poduhovljenost, nežno elemenarnost spremenila v bolj drzen, rezek, ne povsem čist, v nekaterih hitrih pasažah rahlo zapacan zvok, tuj tistim kitaram na ljubljenskih odrih na istem festivalu, ki so se izkazale bolj prefinjene čiste, poglobljene, tehnično perfektne in s samo glasbo bolj identificirane. Tu so nastopajoči imeli dovolj možnosti, da preizkusijo skupni nastop s sicer ohranjeno središčno pozicijo solista, ki je v cerkvi brez dvoma imel izpostavljeno lego, s svojo atraktivno pojavnostjo pa privlačil poglede občinstva.
Mak Grgič bi moral prvi vedeti, kaj je naravna lepota njegove igre na kitari, tako rekoč negovati i moral kult lepote in izpovedi, ki jh v mnogih metaforah, ne natadnje ob nastanku dela v času španske državjanske vojne, ambientalnost postaja usodnostna, kjer se ideologija umakn v pbjem španskega melosa n išče osboboditev na kar se da močan sam melodični, ritmiči, plesni, v bostvi uptimistični in osvoboditveno način.
Mak Grgić bi moral sam sebi, v nadaljevanju pa vsem drugim na odru in koncetu postaviti najvišji kriterij izpovedne , poustvarjalne lepote kot identiteto izvajalcev in sklaatelja, ki je ves čas imel dovolj riložnosti, da si je rekel: “A sem res napisal tako lep koncert ?”
Z eno besedo; v interpretaciji sem pogrešal slo po lepoti in izrazu veličine tega koncerta z vso rafiniranostjo, občutenjostjo in samoposlušanjem. Čutenjem fines, ki jih ni bilo dovolj, akordov, ki so bili grobi, rezki, lepota umaknjena pred občutkom atraktivnosti, zunanje efektnosti. Spremljava godal je bila polna posameznih fines, zavedanja vrednosti samega koncerta, položaja v spremljavi s skromno dinamiko, ki se v ambientu cerkve lahko zelo hitri spremeni ali prilagodi.
Regija Jugovzhodne Evrope, pogosto označena z izrazom Balkan,
ima že dolgo uveljavljene ljudske tradicije, ki slovijo po kompleksnih ritmih, izrazitih melodijah in bogatem prepletu vplivov različnih kultur.
Na tem izročilu temelji Balkanska plesna suita, aranžma slovenskega violončelista, aranžerja in ustanovitelja zasedbe Ensemble Dissonance Klemna Hvale, ki združuje značilne plesne motive z območja Balkana. Na koncertu je bil izveden stavek Kasapsko oro.
Beseda »kasapsko« izhaja iz turško izpeljane slovanske besede za mesarja in verjetno izvira iz cehovskega ali obrtniškega konteksta, medtem ko »oro« v več balkanskih jezikih pomeni (krožni) ples – naslov torej lahko razumemo kot »mesarjev ples«. Zaradi močnega osmanskega vpliva na balkansko kulturo se podobni plesi pojavljajo v najrazličnejših lokalnih tradicijah, najizrazitejše pa je Kasapsko oro v makedonskem ljudskem izročilu. (Iz programa).
Klemen Hvala kot aranžer Balkanske plesne suite – Kasapsko oro išče vse možne obdelave balkanske zlasti folklorne tipike, ki pa je mnogovrstna in za izvajalce s svojimi znanimi melodijami in ritmi večno privlačna. To bo za nas, ki smo bili skupaj z narodi na jugu Balkana več desetletij v skupni državi, nekakšno novodobno bratstvo in enotnost narodov in narodnosti Jugoslavije – na glasbeni ravni. Videnje in doživljanje Balkana v kontekstu z ljudskim glasbenim izročilom Slovenije smo doživeli šele na koncu, v dveh dodatkih (od treh).
Kitarist, skladatelj, improvizator in glasbeni pedagog Miroslav
Tadić (1959) je po študiju v Italiji in rodni Jugoslaviji končal formalni študij glasbe v Združenih državah Amerike. Nastopal in snemal je v najrazličnejših okoljih in slogih, od baročne in klasicistične glasbe do bluesa, jazza, rocka in t. i. glasb sveta. Revija Guitar Player ga je leta 1997 označila za enega najradikalnejših in najinovativnejših kitaristov na svetu. Od leta 1985 predava na znamenitem Inštitutu za umetnost Kalifornije v Los Angelesu.
Njegov slog zaznamuje eklektično spajanje zvoka klasične kitare, kompleksnih ritmov in improvizacije, ki presega slogovne in zgodovinske meje. Petstavčna Balkanska suita je tipična za Tadićevo ustvarjalnost ter uporablja balkansko folkloro oziroma ljudsko glasbo kot okvir za kompozicijsko domišljijo.
Skladbo je za kitaro in godala priredil Leon Firšt, eden najvidnejših slovenskih skladateljev mlajše generacije, izkušen avtor številnih aranžmajev umetniške, jazzovske in zabavne glasbe ter aktiven multiinstrumentalist. (Iz programa).
Poklon
Miroslav Tadić je lani nastopil v Križankah. Predstavljen je bil kot: kitarist, skladatelj, improvizator in pedagog, ki povezuje baročno in klasično glasbo, balkansko folkloro, flamenko, jazz, blues in rock. Lani je bil na odru izreden.
Kontrabas
Balkanska suita za kitaro in godala je napisana v petih stavkih: I. Chicho, II. Jovka, III. Rustemul, IV. Macedonian Girl, V. Walk Dance. Leon Firšt je imel veliko aranžerskega dela. Zanimiva se je pokazala struktura že prvega stavka z zapletenimi soli in dialogi, a se je zdelo, kot da je vsega preveč. V Jovki nastopi uvodoma solo violina, godala so mehka, spevka, sledi solo kitara. Rustemul je hiter, godala postanejo drznejša. Macedonia Girl je znana pesem, ki smo jo včasih slišali peti iz makedonsih ust in je zanimiva po svojem melosu in v bistvu kar plesnem ritmu. Pri Walk Dance je bil lep solo violončelo na začetku, v hitrem tempu je postajala izvedba precej groba, zlasti kitara je pozabila na svojo finalno lepoto. Miroslav Tadić solo to izvaja lepše.
Prva violinista
Mak Grgić je na koncu z odra spregovoril in se zahvalil občinstvu, ki je napolnilo Križevniško cerkev. Najprej je pojasnil naslov koncerta kot Španska romanca in se ozrl v zgodovino, ko se je leta 1892 prvič pojavila kitara kot solistični inštrument. Kot prvi je špansko solo klasično kitaro v svetovnem merilu uveljavil Andrés Segovia. Spomnil je, da je prav on prvi posnel skladbo Španska romanca. Grgić jo je zatem zaigral.
Slovo
Sledila sta še dva dodatka, potem ko je Mak Grgić omenil svojo zadnjo ploščo, na kateri je tudi nekaj obdelav slovenskih pesmi, kot sta Zrelo je žito in Ob bistrem potoku je mlin. Občinstvo je vprašal, katero pesem naj bi zaigral.
Druga violina
Odgovor ni bil prav jasen, zato je pozval občinstvo, naj dvigne roko, kdor bi želel slišati prvo. Pol dvorane je dvignilo roko. Potem je vprašal, kdo bi rad slišal drugo pesem in spet je bilo dvignjenih pol rok.
Viola
Odgovor je bil logičen: zaigral je priredbi obeh pesmi. Volk sit in koza cela, bi se dalo reči ob koncu koncerta.
Prva violina
Prvi dodatek
Viola
Ensemble Dissonance
S slavnim kiparjem Mirsadom Begićem
Marijan Zlobec