Koncert atraktivnega Kvarteta kitar Aïghetta, ki ima že desetletja dolgo mednarodne koncertne izkušnje, je v polni Križevniški cerkvi na 73. Ljubljana Festivalu s svojo umirjeno, prefinjeno ter poduhovljeno igro in muziciranjem povsem prepričal. Kot smo slišali z odra, so tokrat prišli na festival že drugič.
Kitarist in aranžer François Szönyi
Moto koncerta je bil: Skladbe, ki povezujejo – od romantičnih kitar do sodobnih ritmov. Med koncertom smo, tudi s pomočjo napovedi skladb, ugotovili, da so vsi štirje kitaristi tudi skladatelji in aranžerji, skratka avtonomni ustvarjalci, ne le poustvarjalci. Aranžmaji so bili seveda nujni, če pomislimo na kar dve operi in en balet, ki smo jih v izbranih delih slišali na koncertu. Še najmanj je bilo izvirnih zgodovinskih skladb za štiri kitare, tako da se je program osredotočil bodisi na izvirna, v celoti skladateljska dela nastopajočih, seveda po enega med njimi, ali pa na omenjene priredbe.
Alexandre del Fa
Opazno je bilo izmenjavanje solov, pa tudi igranje melodij osrednjih v duetu ob spremljavi ostalih dveh kitaristov. To premišljeno prepletanje je pokazalo dolgoletne izkušnje skupnega muziciranja ter enakopravnost avtorskega zastopanja slehernega kitarista v celovečrnem pogramu brez pavze. Parlamentarna demokracija s pomočjo kitar.
Philippe Loli
Osnovno spoznanje in doživetje večera je bilo, da kvartet igra zelo umirjeno, prefinjeno, tehnično povsem čisto, ne ravno virtuozno, prej poglobljeno in poduhovljeno, tako da s kitarami ne želi ustvariti neke zunanje glasbene atraktivnosti. Dinamično ima najraje piano, mezzoforte se jim zdi že skorajda preveč. Šele proti koncu (Manuel de Falla, Bizet) so pokazali več interpretativne energije, sodoživljanja osnovne baletne in operne vsebine. Ogromne koncertne izkušnje, potovanja, spoznavanja občinstva, krajev in kultur jim utrjujejo samozavest, a jih hkrati oblikujoje v neke vrste koncertno skromnost, skorajda ponižnost. Veličina je obseg celostnega razkošja programa ali zavedanja, kaj glasba v vseobsegajoči zgodovinski pojavnosti pomeni in predstavlja. Verjamejo, da je glasba največji izum človeštva. Že od neandertalčeve piščali iz Divjih bab dalje. 60.000 let. Ko so medvedi zaslišali njihov glas – piščali, so se zbali bolj kot lovskih pušk danes.
Olivier Fautrat
Eden prvih glasbenikov, ki je razgrnil potenciale virtuoznosti, zvočne raznolikosti in izrazne moči kitare, je bil Italijan Ferdinando Carulli (1770–1841). Prispeval je ogromno repertoarja za brenkalo, ki se je šele začenjalo uveljavljati med koncertnimi glasbili. Kariero enega najpomembnejših skladateljev kitarske glasbe je Carulli začel kot kitarski samouk. Od leta 1808 je živel v Parizu, kjer je deloval kot skladatelj, kitarist in pedagog; je tudi avtor znamenite metodike kitarske igre in izumitelj desetstrunske kitare. Leta 1813 je napisal tri Sonate za kitaro, op. 21, med katerimi bo nocoj slišati Sonato, op. 21, št. 1. Delo odpira lahkotno vedri stavek Moderato v sonatni obliki z dvema tematskima skupinama, sledi mu počasni spevni Largo izpovedne narave, zadnji rondojski Allegretto v 6/8-taktu pa delo sklene briljantno elegantno. (Iz programa Helene Filipčič Gardina).
Izvedba originalne skladbe je takoj pokazala občutljivost in prefinjenost igre, izredno medsebojno ujemanje, smisel za dialog in prehajanje solov z ene kitare na drugo, lep ton, spevnost, melodičnost, brez zunanjih efektov, tako da sežemo v zgodovino, ki pa se ni pokazala kot kakšna prelomna in jo doživljamo zgolj kot trenutni koncertni vtis ali doživljaj.
Kvartet
Na programu je bilo nekaj avtorskih del članov Kvarteta kitar Aïghetta. Olivier Fautrat (1972) se je zasedbi pridružil leta 1995. Diplomirani kitarist in muzikolog se zanima za različne glasbene tradicije in je nekaj časa igral kitaro in irski buzuki v zasedbi keltske glasbe Sila. Ob koncertiranju še poučuje na Konservatoriju za ples in glasbo v Niortu in je skladateljsko dejaven. Aguas de la Plata je sklepni stavek Fautratovega koncerta za kitarski kvartet in godala La caricia perdida iz leta 2021, imenovanega po poeziji velike argentinske pesnice in aktivistke za pravice žensk Alfonsine Storni, ki si je vzela življenje v reki Plata. Kompozicija z reminiscenco na čutni tango želi biti poklon ženstvenosti v slehernem človeku oziroma čutnosti, ki je v današnji vse bolj z virtualnostjo bolni družbi primanjkuje. (Iz programa).
Občutenost izvedbe je poudarjala bližino tanga, sinkopirane in ritmično bogate izraznosti; skladba je hkrati polna kontrastov in v drugem delu bogato melodična, izpovedna, a je vsebino in navdih ali pobudo za nastanek dela vendarle treba prebrati.
Aplavz za nastopajoče
Priljubljena Uvertura k operi Seviljski brivec Gioachina Rossinija (1792–1868) je pogosto izvedena kot koncertna točka in je doživela številne priredbe za najrazličnejše zasedbe. Član Kvarteta Aïghetta Philippe Loli jo je priredil za kvartet kitar. Spomnimo, da je tudi Rossini rad predeloval svoje glasbene stvaritve ali jih večkrat uporabil. Tudi ta uvertura je bila uvodna točka trem njegovim operam. Je polna vznemirljivih, melodično in ritmično prikupnih motivov ter dopadljivih kontrastov v nihanju med napetim vzdušjem in komičnim karakterjem. (Iz programa).
Seviljski brivec ima eno najlepših uvertur v svetovni operi, kot so še npr. Figarova svatba, Prodana nevesta, Carmen… Kvartet kitar je s celo panoramo melodij in motivov oživel vse Rossijineve briljantne skladateljske ideje in vizije, ki jih je znal ustvarjalno realizirati z vso svojo genialnostjo in posebnim življenjskim žarom, optimizmom, celo hedonizmom. A bistvena je plemenita vzvišenost. Kvartet kitar v primerjavi z Rossinijevo strukturo ali zasedbo orkestra ne more biti adekvaten, a je vseeno v okviru svojih zmožnosti in zvočnega profila odličen in s samim naslovom skladbe za občinstvo privlačen. Tak je bil.
Philippe Loli in Olivier Fautrat
Alexandre Del Fa (1956) se je kot najstnik navduševal nad popularnimi rock skupinami in se pri 14 letih sam začel učiti kitaro ter kot kitarist in basist nastopal z različnimi bendi. Nato se je prevzet nad klasično glasbo več let mojstril v klasični kitari in končal Akademijo Rainerja III. v Monaku. V času študija je soustanovil Kvartet kitar Aïghetta, v katerem po 46 letih obstoja še danes delujejo trije ustanovni člani. Del Fa se udejstvuje v različnih glasbenih žanrih in zasedbah (tudi jazz pop triu in kvintetu mandolin) ter solistično, je umetniški vodja festivala komorne glasbe in ravnatelj glasbene šole v Beausoleilu. Na koncertu smo ga spoznali tudi kot skladatelja v skladbi Echoes. (Iz programa).
Echos ali odmevi so kar dolga skladba, če si odmev predstavljamo kot nekaj zelo kratkega, skoraj hipnega. Veliko je ritmičnih, skoraj plesnih elementov, bogate izraznosti in občutenosti, vseskozi pa je prevladovala prefinjena skupna igra, povezana z medsebojnim spoštovanjem vseh glasbenikov. Še vedno pa se je nadaljevala umirjena dinamika, a je Križevniška cerkev zelo akustična in se vse sliši.
François Szönyi in Alexandre del Fa
Philippe Loli (1961), ustanovni član Kvarteta Aïghetta, je dejaven tudi solistično in sodeluje z raznimi glasbeniki in glasbenimi sestavi. S Solisti milanske Scale je krstil svoj Concerto Azzurro. Posveča se bodisi repertoarju klasične glasbe bodisi drugim glasbenim zvrstem (latinski jazz idr.). Njegovo igranje je shranjeno na več nosilcih zvoka, med drugim je posnel virtuozni cikel 24 Caprichos de Goya Maria Castelnuova Tedesca. Študij je končal na Akademiji Rainerja III. v Monaku, kjer danes poučuje kitaro. Je tudi avtor didaktične zbirke za otroke Bossa Nova in glasbeni ustvarjalec, ki se je na koncertu predstavil z deloma Blue Quartet in Zingaro. (Iz programa).
Izvedba skladbe Zingaro ali Cigan je avtorju in vsem nastopajočim omogočila bogatejši in privlačnejši izraz, večjo dinamičnost, skorajda temperament ali cigansko ilustrativnost. Pomisliš pa tudi na grški ples. Blue Quartet je bil bolj umirjen, speven, melodičen, s solom avtorja in v duetu oz. dialogu dveh ter prav tako spremljavo ostalih dveh. Konec je bil vznesen.
Koncert
V priredbi četrtega člana nastopajočega sestava, Françoisa Szönyija, bomo slišali odlomke iz glasbene ustvarjalnosti enega najpomembnejših španskih avtorjev prve polovice 20. stoletja, Manuela de Falle (1876–1946). V domači deželi je zgodaj žel uspehe kot pianist in skladatelj, ki se je pri ustvarjanju navdihoval pri španski ljudski tradiciji. Leta 1907 se je preselil v Pariz in se obogatil z novimi glasbenimi vplivi Clauda Debussyja, Maurica Ravela, Paula Dukasa in drugih. Preden se je leta 1914 na začetku prve svetovne vojne vrnil v Španijo, je napisal Sedem španskih ljudskih pesmi za glas in klavir ter jih nato v sodelovanju s Poljakom Paulom Kochanskim predelal v Špansko suito za violino in klavir; pozneje je ta glasbeni kalejdoskop španskih pokrajin doživel še orkestrsko različico. Na koncertu sta zazveneli Pesem, ki med sedmimi v ciklu edina ni vezana na določeno pokrajino, in andaluzijska uspavanka Nana. Kmalu po vrnitvi v Španijo je de Falla ustvaril eno svojih številnih odrskih del Začarana ljubezen. Najprej je skladatelj po naročilu plesalke Pastore Imperio napisal t. i. slog gitanería s petjem, plesom in govorom, nato pa partituro še dvakrat predelal vse do najbolj poznane različice baletne pantomime, štiri scene pa povzel v klavirsko suito. Slišati bo Pesem blodnjavih luči in Obredni ples ognja. Osrednja protagonistka baletne zgodbe je romsko dekle Candela – vdova, ki si želi nove ljubezni s Carmelom, vendar jo zasleduje duh pokojnega moža, s katerim vsako noč pleše. Z ritualom plesa ob ognju se ga želi znebiti. (Iz programa).
Koncert, foto Marijan Zlobec
Takoj se je pokazal glasbeni temperament samega avtorja priredbe, a še bolj sama vsebina z vrhom na koncu, kar je predstavljalo vsebinski vrhunec, a je hkrati napovedal še en sledeči s Carmen.
Tudi sklepna točka koncertnega programa je vsebinsko vezana na romsko mladenko in je prav tako izrazito španskega kolorita, četudi je njen avtor francoski mojster Georges Bizet (1838–1875). Njegova opera Carmen se dogaja v Sevilli in se vije okrog zapeljive vročekrvne romske lepotice s tem imenom, ki omreži narednika don Joséja, mu nakoplje težave, nato pa ga brezbrižno zavrže za toreadorja Escamilla. V ariji Les tringles des sistres tintaient poje o brezskrbnosti življenja. (Iz programa)
Slovo, foto Marijan Zlobec
Carmen ima veliko zelo znanih motivov. V priredbi za kvartet kitar, kot jo je napisal član kvarteta Philippe Loli, je ciganski izraz v melodičnem, ritmično – plesnem in dinamičnem razponu vedno bolj poudarjen in izrazit, prav tako se stopnjuje tempo in sledi znanemu plesu in petju kot ga poznamo iz opere. Tu se je kvartet bolj razkril kot svoboden interpret, celo živahen ali temperamenten. A ves večer neke vrhunske kitarske virtuoznosti vseeno ni bilo. V kvartetu ne moreš izstopati kot bolj vrhunski posameznik.
Vino in dodatek
Sledila sta še dva dodatka; Gipsy Swing za štiri kitare Philippa Lolija in Mediterranean Sundance Paca de Lucie in Al Di Meole, ki sta svoj ples na koncertih skupaj večkrat izvajala.
Metulji Eve Petrič
Marijan Zlobec