Cikel komornih koncertov na 73. Ljubljana Festivalu se je ta teden zaključil z gostoma iz Španije. Teden se je začel s Korejci in Italijanko, nadaljeval z Italijani, pa z Nemci in Romunom ter Kitajkama. To je mednarodni nivo festivala, ki odpira vrata svetovnim glasbenikom; nekateri to že so, drugi pa se trudijo to postati.
Koncert Dua Becchio, vse fotografije Marijan Zlobec
Iz Španije je prišel Duo Becchio. Dúo Becchio sta za projekt leta 2023 ustanovila španska glasbena študenta, violončelist Mario Teruel Santapau in pianist Óscar Álvarez Peris, da bi se posvetila skupnemu izvajanju odlične glasbe. V kratkem obstoju je Dúo Becchio že nastopil na nekaj koncertih po Španiji in februarja 2024 osvojil drugo nagrado na 5. tekmovanju komorne glasbe Višjega glasbenega konservatorija Salvadorja Seguíja v Castellónu (CSMS). Glasbenika je za nastop povabil direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek, kot smo slišali v javni zahvali z odra Križevniške cerkve ob koncu koncerta in napovedi dodatka. Brlek ju je slišal v Španiji in se neposredno prepričal o njuni kvaliteti.
Zakaj se Duo Becchio tako imenuje, ni pojasnjeno, vsekakor se ime ne zdi ravno atraktivno, ker si poslušalec ne zna predstavljati, na koga se navezuje ali izpostavlja.
Za koncert v Ljubljani sta violončelist in pianist pripravila program treh sonat: Debussyja, Prokofjeva in Kabalevskega.
“Interpretacijsko zahtevno Sonato za violončelo in klavir v d-molu je francoski mojster Claude Debussy (1862–1918) napisal poleti 1915. Delo pomeni njegovo vrnitev k pisanju komorne glasbe po približno letu dni premora. Gre za prvo v nizu šestih načrtovanih sonat za različne instrumente, pri čemer mu je uspelo dokončati le tri: za violončelo in klavir, za flavto, violo in harfo oz. klavir ter za violino in klavir. To je bil čas tragičnih dogodkov prve svetovne vojne, ki so skladatelja poleg pešanja lastnega zdravja zaradi raka demoralizirali. Da je imela sonata prvotni naslov »Pierrot fâché avec la lune« (»Pierrot jezen na luno«) so nekateri raziskovalci ovrgli. Debussy je v pismih zapisal, da je »v starem francoskem slogu«, »v proporcih in formi skoraj klasična«, in najverjetneje tudi želi biti »čista« glasba brez konkretne zunajglasbene vsebine. Na zelo subtilen način je uspelo skladatelju vanjo preplesti nekatere elemente oziroma principe po vzorih Françoisa Couperina in drugih mojstrov francoske glasbene tradicije 18. stoletja s sodobnim glasbenim jezikom. Kot vnovič sprožen ustvarjalni vrelec se delo zdi polet raziskovalnega duha in je polno učinkovitih tehnik igranja, kot so pizzicato, flautando, portato, sul ponticello, harmonske pestrosti ob rabi tako pentatonike kot goste kromatike in drugih izvirnih zamisli. Prvi stavek Prologue se začne z deklamatorno izmenjavo elegičnih glasbenih misli med klavirjem in violončelom in se fantazijsko nadaljuje med nemirom in zasanjanimi rubati ter na koncu ponikne v tišino z blagozvočnim sozvočjem v pianissimu. Sledi skrivnostna in zelo ekspresivna Serenade, ki jo vseskozi prežemajo pizzicati, in se brez premora nadaljuje v ognjeviti virtuozni Finale. Je poln raznotere izraznosti in strasti ter delo sklene z odločnimi akordi.” (Iz programa Helene Filipčič Gardina).
Že v prvem stavku I. Prologue: Lent, sostenuto e molto risoluto sta mlada glasbenika pokazala interpretacijsko zrelost, poduhovljenost, predanost skupnemu muziciranju, v dinamiki umirjenost, bolj s poudarkom na lepoti kot celovitemu cilju koncertiranja. Umirjenost pristopa že pomeni zrelost, dojemljivost, pogloglobljenost, ki se je nadaljevala v drugem stavku: II. Sérénade: Modérément animé. Ves čas se je zdelo, kot da Debbusy ni toliko impresionističen, kot bi pomislili. S pizzicati postane bližji ekspresionizmu z opaznimi dramatičnimi poudarki, ki sta jih glasbenika ustvarjala z ujemanjem in čistostjo, hkrati pa smo občudovai lepoto tona, tako klavirja kot, še bolj, violončela. Tretji stavek: III. Final: Animé, léger et nerveux kot da daje glasbenikoma napotke psihološke narave; kakšna na bosta in kako naj se izražata. Nerveux ni ravno izraz, ki bi se ga glasbenik veselil, ker zveni skorajda žaljivo. A ko slišiš igranje odličnih španskih glasbenikov, prej pomisliš na osamosvojenost, na notranjo svobodo, morda kot neki neznani spor z zunanjim okoljem samega skladatelja. Tu so se prvič pokazale dramatične razsežnosti skupne igre Dua Becchio. Vse brez napak.
“Ruski skladatelj in pianist Sergej Prokofjev (1891–1953) se je po večletnem bivanju na tujem, saj je koncertiral po svetu, leta 1936 vrnil v pogrešano domačo deželo. Toda v domovini je vladala do umetniškega izražanja omejujoča kulturna politika, usmerjena v socialistični realizem, ki je tudi Prokofjeva cenzurirala. Leta 1948 je bil skupaj z več drugimi umetniki s t. i. Ždanovim dekretom označen za »formalista« in s tem obtožen naklonjenosti kulturnim konvencijam Zahoda namesto predanosti domači kulturi za množico. Leto pozneje je navdušen nad slovitim violončelistom Mstislavom Rostropovičem zanj ustvaril Sonato za violončelo in klavir v C-duru. Pred javno izvedbo in natisom je moralo delo skozi odločevalska sita več institucij. Sonata zveni v prepoznavnem glasbenem slogu skladatelja, ki združuje bodisi živobarvno igrivost in humor bodisi globoko liričnost kot tudi skrivnostno vznesenost in na drugi strani prodorno ostrino.
Tristavčno delo začenja Andante grave v sonatni obliki. Odpre ga sonorni solistični spev violončela v najnižjem registru, kmalu se mu pridruži klavir. Glasbeni tok se dramatizira ob pizzicato sozvočjih violončela nad gromkimi akordi klavirja in razneži z lirično drugo temo. Violončelo solistično odpre tudi izpeljavo sonatnega stavka in prinese novo tematsko gradivo.
Razburljivi začetni stavek, poln raznovrstnih izrazov in harmonskih zasukov, se umirjeno zaokroži. Razgibani pogovor med glasbili se nadaljuje tudi v stavku Moderato živahnega plesnega karakterja z vmesnim spevnim delom Andante dolce. Sklepni Allegro, ma non troppo je stavek razpoloženjskih kontrastov, ki med virtuoznimi, kantabilnimi, dramatično temnimi in prosojno zamaknjenimi deli sonato mogočno konča v unisonu.” (Iz programa).
Slavnega Mstislava Rostropoviča je ljubljansko koncertno občinstvo večkrat slišalo, ob svetovnem praznovanju svoje sedemdesetletnice, kar je trajalo nekaj let, je s Slovensko filharmonijo kot solist odšel na gostovanje v Rim in Valencio. Dirigiral je Marko Letonja. V interpretaciji Dua Becchio se je zdelo, kot da ruskega duha in stila komponiranja Sergeja Prokofjeva ne dojameta v posebnem razmerju med kljubovanjem, osebno svobodo in močnejšim karakterjem. Smo pa slišali nekaj drobnih motivov iz slavne opere Zaljubljen v tri oranže, v petdesetih letih mednarodni uspeh Ljubljanske opere na gostovanjih v Amsterdamu in Parizu. Prokofjev se je zdel v interpretaciji obeh glasbenikov z eno besedo preblag. To pa bolj govori o samem karakterju, ne pa o odličnosti izvedbe, ki je upoštevala in poudarila mnogotere podrobnosti in različnosti, spremembe in kontraste.
Tudi Sonata za violončelo in klavir v B-duru Dimitrija Kabalevskega (1904–1987) je nastala za Mstislava Rostropoviča. Imenovani izvrstni violončelist jo je leta 1962 krstil s skladateljem pri klavirju. Kabalevski je bil namreč ne samo plodovit skladatelj raznovrstnih žanrov, pač pa tudi pianist, dirigent, glasbeni kritik, urednik, prizadeven akter za glasbenoizobraževalni sistem otrok, profesor na Moskovskem konservatoriju in ena vodilnih figur v Združenju sovjetskih skladateljev. Drugače kot pri Prokofjevu je bila glasbena govorica Kabalevskega bolj konvencionalna in skladatelj ni bil tarča kritiških napadov režima. Njegovo Sonato za violončelo in klavir preveva skrivnostno temačno vzdušje, ki je poudarjeno v prvem stavku Andante molto sostenuto. Violončelo vztrajno vije elegično melodiko, polno sekundnih postopov, klavir pa kot aluzija na zvonove ali pa korake v pogrebnem maršu daje ritmični pulz in harmonsko podstat. Kvaliteta morbidne ostinatne repetitivnosti se v različni motiviki pojavlja skoraj ves stavek. Z ekspresivnim uvodom se začne drugi stavek Allegretto con moto in se nato prelevi v nekakšen groteskno žalosten valček ter se skrušeno sklene. Kot zadnji stavek sledi hitri Allegro molto, vnovič prinese ostinate – v ritmu in motivičnih vzorcih – ter v zadnjih taktih oživi otožne motive z začetka Sonate kot ječanje, ki potihne.” (Iz programa).
Kabalevski je v izvedbi Dua Becchio zazvenel bolj drzno, dinamično, kontrastno, energično in z vsemi zgoraj opisanimi valovanji, le da na termin konvencionalno sam ne bi pomislil. Noben ruski skladatelj ni želel biti konvenconalen, sicer zanj zgodovina sploh ne bi vedela.
Sijajna pa je bila medkulturna dialoška prezenca, ki je povezala Rostropoviča s Casalsom. Kdo je bil boljši violončelist, je kajpada odprto vprašanje. Legendarnost obeh predstavlja za Duo Becchio bolj simbolno vrednost, motivacijo in kajpada najvišjo zgodovino, ki jo vsi ljubitelji klasične glasbe vsaj pripovedno, medijsko poznajo. Duo Becchio je premlad, da bi zgodovino izvajanja obeh violončelistov poznal od blizu, a ostaja ideja, cilj ter seveda potovanje do njega.
Pred našima gostoma iz Španije je še cela epoha, če se sme tako reči, ali vsaj obdobje možnega skupnega muziciranja. Dosedanji dosežek, pokazan v Ljubljani, je odlična popotnica, ker nastaja na čistih temeljih. Možno pa bo še poglabljanje v največje skrivnosti velikih skladateljev na njunih koncertih. Sedanji skladateljski trio je morda presenetljiv in ne ravno pričakovan. Je v ozadju tako ruska kot španska zgodovina; ruska oktobrska revolucija, španska državljanska vojna… Razvoj mladih glasbenih osebnosti bo zelo zanimivo spremljati, še posebej, če se bosta glasbenika čez nekaj let vrnila na Ljubljana Festival. Njuna nadarjenost je upravičila povabilo, čeprav v zanju neznani ljubljanski glasbeni svet.
Po zahvali Darku Brleku za povabilo na 73. Ljubljana Festival je sledil dodatek, ki ga je violončelist Mario Teruel Santapau napovedal kot katalonski ples sardana Lluisa Alberta, ki ga je posvetil violončelistu Pau Casalsu. Mi ga poznamo bolj po imeu Pablo Casals.
Marijan Zlobec