Na 73. Ljubljana Festivalu sta sinoči v Križevniški cerkvi prvič nastopili kitajski glasbenici: violistka Liu Liyuan in pianistka Cui Lan. Koncert sta začeli s kompozicijo njune rojakinje Zhuang Liu (1932–2011). Bila je profesorica na Šanghajskem glasbenem konservatoriju, kjer je tudi sama končala študij kompozicije, pozneje pa še na Centralnem glasbenem konservatoriju v Pekingu. Kot skladateljica je sodelovala v Centralnem filharmoničnem društvu v Pekingu in na Univerzi Syracuse v New Yorku. Izrazito lirično Romanco je Liu ustvarila šele 22-letna.
Kitajski umetnici v Križevniški cerkvi, vse fotografije FL/ Darja Štravs Tisu
Takoj smo začutili kitajski melost, umirjenost, poduhovljenost, življenjsko skromnost, ki se z leti prevesi v modrost, a tu je bila, bi zlahka ugotovili, solistka v žlahtnem izrazu in izpovedi s skladateljico, ki je delo napisala še kot študentka. Bilo je kar omamno, tako da se je skladba kar prehitro končala in smo bili prepričani, da bi bilo več kitajske glasbe na koncertnem programu še kako zanimive in sprejemljive. Brahmsa poznamo, Kitajcev pa ne.
“Spored je bil nato povsem v znamenju glasbe Johannesa Brahmsa (1833–1897) in je ponudil v poslušanje njegovi poslednji komorni skladbi, za konec pa eno njegovih zgodnjih kompozicij iz leta 1853. Poudariti velja, da je bilo to leto za mladega Brahmsa nadvse pomenljivo v njegovi karieri skladatelja. Svojo glasbeno pot je namreč začel kot nadarjen pianist v rojstnem Hamburgu ob spodbudi očeta, profesionalnega glasbenika in prvega mentorja. Že od malega pa je Brahmsa poleg pianizma vseskozi privlačilo in okupiralo tudi komponiranje. V glasbenem svetu se je sprva potrjeval z recitali in v duu z violinistom Eduardom Reményijem. Na turneji z njim je v Hamburgu leta 1853 osebno spoznal že uveljavljenega mladega violinista Josepha Joachima, ki ga je bil slišal že pet let poprej in se navdušil nad njegovo izvedbo oživljenega Beethovnovega Violinskega koncerta. Joachim in zgolj dve leti mlajši Brahms sta se takoj ujela kot sorodni umetniški duši in v naslednjih desetletjih veliko koncertirala skupaj, prav Joachim pa je Brahmsa priporočil Robertu Schumannu. Srečanje Brahmsa z Robertom in Claro Schumann jeseni 1853 v Düsseldorfu je začrtalo nove smernice njegove kariere. Tako kot Joachim je tudi Schumann takoj prepoznal izredni skladateljski potencial Brahmsa in ga v svoji reviji Neue Zeitschrift für Musik naznanil kot nov skladateljski up. Objava članka je povzdignila Brahmsovo ime med nadobudne skladatelje, on pa je z visokimi merili do sebe in velikim spoštovanjem do velikih mojstrov (preteklosti) počastitev vzel z zaupanjem in veliko odgovornostjo.” (Iz programa Helena Filipčič Gardina).
Pianistka Cui Lan
“Brahms je še naprej koncertiral kot pianist in se uveljavil tudi kot dirigent (med drugim je na Dunaju vodil Dunajsko pevsko akademijo in bil glavni dirigent Društva prijateljev glasbe ter tako vodil Dunajske filharmonike), s tehtnim opusom pa postal skladateljska eminenca, ki z mojstrsko skladateljsko roko spaja tradicionalno arhitektoniko z bujno romantično izraznostjo.”
Ob koncu koncerta
“Od leta 1863 je živel na Dunaju, po letu 1875 se je skoraj izključno posvetil skladateljevanju, leta 1890 pa nameraval za vselej pospraviti skladateljsko pero. A kompozicijsko upokojitev je že leta 1891 prekinilo novo pomenljivo glasbeno srečanje, tokrat s klarinetistom Richardom Mühlfeldom. Navdušen nad njegovim igranjem je Brahms zanj napisal še nekaj izrednih mojstrovin, med drugim dve Sonati za klarinet / violo in klavir, ki sta bili skupaj izdani kot opus 120. Nastali sta v poletju 1894 v Bad Ischlu, natisnjeni pa bili leta 1895 tudi v različici za violo in klavir. Brahms je mestoma skrbno preoblikoval part klarineta, da je primerno poudaril izrazne zmožnosti viole (npr. prilagodil obseg, dodal dvojemke …) in ustvaril dvoje temeljnih del v repertoarju za violo. Prva bolj strastno dramatična sonata in druga bolj introvertirano fantazijska pa sodita v vrh obsežne in nadvse bogate skladateljeve komorne glasbene zapuščine.” (Iz programa).
Širša predstavitev programa pokaže prizadevanje Festivala Ljubljana, da bi obiskovalci koncertov dobili poglobljene predstavitve skladateljev in analize del na programu. Avtorjev teh tekstov je vsako leto več in nastopajo nova imena. To je zelo pomembno. Spomnimo, da imajo programi nekaterih festivalov obseg skorajda knjige (Salzburg, Bayreuth), prav tako operne hiše (Dunaj, Milano, München, Berlin…). Nekateri programi so v celoti dvojezični, nekateri trijezični (Bayreuth z Richardom Wagnerjem).
Violistka Liu Liyuan
“Sonato za violo in klavir št. 1 v f-molu, op. 120, št. 1, sestavljajo štirje stavki. Allegro appassionato zaznamuje intenzivna komorna igra z dramatičnim nabojem, v kateri si viola in klavir zavzeto izmenjujeta motivično gradivo osrednjih dveh tem – prve dramatične in druge lirične; ekspresivna koda pa stavek sklene umirjeno v pianissimu.
Ob koncu prvega dela koncerta
Počasni Andante un poco adagio je ganljivo izpoveden stavek, poln lirične miline; tudi ta se zaokroži mirno, v dolgih tonih pianissima. Sledi mu s tridobnim plesnim ritmom naglašeni elegantni in ljubki Allegretto grazioso; sklepni stavek Vivace pa delo zaokroži v energičnem prepletu živahne in nežne izraznosti in mu na koncu postavi odločno piko.”
Občudovali smo ujemanje obeh glasbenic, skrbno in občutljivo sodelovanje, pretanjen izraz, a vendar se je zdela igra violistke skromnejša v moči, dinamiki, osvobojenosti strogosti koncertne drže, v poudarjanju barvitosti in lepote viole kot solistično redkejšega inštrumenta in posledično ali vzročno, kot gledamo, manj popularna. Zakaj nekdo raje igra violo kot violino, nisem nikoli slišal razlage. Zdi se, kor da je osnovna intuitivna in emotivna oblika sožitja. Pričakoval pa sem več temnih barv in lepote zvoka samega inštrumenta, potem ko smo na zadnjih dveh koncertih godalnih korpusov in solistov slišali kar dve Stradivarijevi violini. Vse se sliši in občuti.
Pianistka Cui Lan
Sonata za violo in klavir št. 2 v Es-duru, op. 120, št. 2, je tristavčna. Začenja jo spevni Allegro amabile, ki v razkošju barv in izrazov bogato obdeluje tematsko gradivo. Čutna in resnobna melodika v spuščajočih se linijah zaznamuje uvodni in zadnji del scherza Allegro appassionato s srednjim delom Sostenuto, v katerem se zdijo klavirski akordi slovesno petje zvonov. Zaključni stavek Andante con moto je grajen iz kontrapunktsko prefinjenih variacij na začetno temo in se nenadoma ognjevito razvname s peto variacijo z oznako Allegro, nato spet kratko pomiri ter naposled zadnje Brahmsovo komorno delo sklene v vehementno virtuoznih taktih.” (Iz programa).
Nastopajoči glasbenici sta nadaljevali koncert z Brahmsom, ki se ne le zdi, ampak ostaja med najbolj priljubljenimi in najmanj tvegajočimi skladatelji na programu. A s tem manjka kontrast različnih svetov in skladateljev, morda pa je Brahms najbolj varno območje s pogledom od daleč, iz Kitajske. Vendar se je zdelo, da je bil drugi del, ko sta se obe glasbenici preoblekli, kar za poletje morda niti ni tako nenavadno, bolj dinamičen in osvobojen treme nastopanja v novi in neznani državi, v cerkvenem okolju, kar za Kitajce nima enakih občutij kot za glasbenike iz krščanskih zgodovinskih temeljev. Več je bilo poguma, optimizma, strasti, a tudi meditativnosti, ob ohranjaju celostnega pristopa, ki poudarja Brahmsa kot enkratnega graditelja svojih kompozicij.
Violistka Liu Liyuan
“Vrnimo se v za Brahmsa prelomno leto 1853, ko je tedaj dvajsetletni glasbenik spoznal Josepha Joachima in družino Schumann, v katerih je našel vseživljenjsko prijateljstvo, podporo ter plodno glasbeno sodelovanje. Jeseni 1853 je Robert Schumann spodbudil nastanek Sonate F-A-E kot poklon violinistu Joachimu. Njen naslov je vezan na inicialke Joachimovega osebnega mota »Frei aber einsam« (»Svoboden, a osamljen«) in tudi tematsko gradivo dela izhaja iz tonov F-A-E. Za nastanek štiristavčne sonate za violino in klavir je Schumann povabil k sodelovanju svojega učenca Alberta Dietricha, da je prispeval uvodni stavek, Schumann je napisal krajši drugi stavek in pa sklepnega, Brahms pa je ustvaril tretji stavek Scherzo. Delo treh avtorjev je prvič zazvenelo oktobra 1853 na soareji pri Schumannovih v izvedbi Josepha Joachima in Clare Schumann pri klavirju. Sonata je bila v celoti prvič natisnjena šele leta 1935, Brahmsov Sonatni stavek (Scherzo) pa leta 1906.
Skupno muziciranje
Drugače kot Brahmsovi pozni kompoziciji nocojšnjega sporeda je zelo ognjevitega temperamenta. Domiselno se poigrava z ritmom (sinkopacije, triole, prepoznaven gradnik je ritmični motiv, ki spominja na Beethovnov »motiv usode«), kratki srednji Trio pa v razburljivo igro prinaša spevno protiutež.” (Iz programa).
Solistki z direktorjem Darkom Brlekom
Ta morda celo nenavadna kompozicija se je zdela, kot da bi bila za obe nastopajoči Kitajki najbolj radosten izziv ali največji koncertni užitek in je kot melodja med poslušalci najbolj znana. To so posebni občutki v povsem drugačnem svetu, kar smo takoj po koncu izvedbe slišali v nagovoru in zahvali Darku Brleku za povabilo na Ljubljana Festival.
Po zelo toplih aplavzij in ovacijah sta se glasbenici odločili za poseben dodatek; za na Kitajskem nastalo skladbo Colors from China, s kitajskim melosom, a italijanskega skladatelja Micheleja Manganija, ki je v izvirniku napisal skladbo za klarinet.
Violistka Liu Liyuan je po aplavzu dobila spodbudo še za svoj solo dodatek z Bachom.
Marijan Zlobec