73. Ljubljana Festival se je sinoči preselil v Slovensko filharmonijo, tako da smo v treh večerih lahko primerjali kar tri njegove koncertne lokacije: Slavnostno dvorano Narodne galerije, Križevniško cerkev in še Kozinovo dvrano SF. Poslušali smo Münchenske virtuoze z dirigentom in solistom, violinistom Lorenzom Nasturico-Herschcowicijem.
Lorenz Nasturica-Herschcowici, vse fotografije FL/Sarja Štravs Tisu
Pred koncertom sem v napovedi tu omenil violinistovo usodo, ko so ga v Nemčiji spričo sodelovanja v orkestru Marijinega gledališča v Sankt Peterburgu, ki ga vodi zunaj Rusije povsod onemogočeni, pred dnevi npr. v Italiji, dirigent Valerij Gergijev, odslovili.
“Lorenz Nasturica-Herschcowici, ki je bil 30 let prva violina Münchenskega filharmoničnega orkestra, je bil prejšnji teden odpuščen zaradi obtožb, da je bil “preblizu Rusije”. Glasbenikov velik talent je leta 1992 prepoznal takratni glavni dirigent Münchenske filharmonije, svetovno znani Sergiu Celibidache, in ga imenoval za koncertnega mojstra. Nasturica-Herschcowici je še posebej odlično prikazal jasnost in lepoto zvoka, ki sta tako značilni za Celibidachejeve izvedbe del skladatelja Antona Brucknerja.
Nasturica-Herschcowici je upravičeno dobil naziv »hudičev violinist« (Süddeutsche Zeitung, 5. april 2010), kar se nanaša na genovskega violinskega virtuoza Niccoloja Paganinija iz začetka 19. stoletja.” (Iz nemške objave 6. oktobra 2022).
Lorenz Nasturica-Herschcowici je sicer Romun in je bil največ let koncertni mojster Münchenske filharmonije, že v času, ko jo je vodil eden najboljših dirigentov vseh časov, prav tako Romun Sergiu Celibidache. Kot solist je nastopal ob boku uglednih dirigentov, kot sta James Levine in Christian Thielemann.
“To najnovejše dejanje diskriminacije spominja na najtemnejše obdobje v nemški zgodovini. Pred več kot 80 leti niso bile uničene le kariere judovskih umetnikov, temveč tudi preživetje njihovih prijateljev ali zakoncev, če niso prijavili svojih prijateljev in sorodnikov. Zdaj Romuna z judovskim imenom (Herschcowici) obtožujejo, da se ni distanciral od ruskega dirigenta. Nemški mediji so sokrivci v tej kampanji proti violinistu in s tem podpihujejo ogenj protiruskega vznemirjanja.”
“Odpovedi in odpovedi nastopov ruskih glasbenikov od začetka ukrajinske vojne v Nemčiji in drugih državah, vključno z Gergijevim, Nasturtium-Herschcowicz in znano pevko Anno Netrebko, predstavljajo aroganten udarec pravici javnosti, da uživa v umetniškem mojstrstvu takšnih osebnosti.” (iz objave v World Socialist Web Site, 6. oktobra 2022, podpisana pa je Verena Nees).
Iz objave v programskem listu izvemo, da je bil violinist in dirigent Lorenz Nasturica-Herschcowici, poleg dolgoletnega položaja koncertnega mojstra Münchenske filharmonije, še član Berlinske filharmonije. Je ustanovitelj Tria Celibidache in vodja Ansambla Stradivari Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga. Igra na violino Antonia Stradivarija iz leta 1732.
To pa je bila že druga Stradivarijeva violina, ki smo jo slišali v borih treh dneh. V ponedeljek je na Stradivarijevo violino iz leta 1704 igrala korejska violinistka Esther Yoo.
Münchenski virtuozi združujejo glasbenike iz treh najznamenitejših orkestrov Münchna – Münchenske filharmonije, Simfoničnega orkestra Bavarskega radia in Orkestra Bavarske državne opere. To je najvišja glasbena elita Bavarske ali sami glasbeni velemojstri, sem zapisal že v napovedi koncerta. Sinoči so to zlahka dokazali.
Njihove interpretacije klasičnih in sodobnih del odlikuje izjemno bogat zvok, ker jih zasedba izvaja na godalih slovitih izdelovalcev, kot so Stradivari, Guarneri, Amati, Guadanini in drugi. Na oder so prišli pod vodstvom karizmatičnega mednarodno priznanega violinista in dirigenta Lorenza Nasturice-Herschcowicija, ki je bil ves večer neka posebna glasbena in človeška pojava. Prepoln energije, optimizma, osebnostnih in glasbenih pobud in spodbud, kralj odra, bi se lahko reklo.
Predstavitev skladatelja Astorja Piazzolle
“Ko je bil Astor Piazzolla star štiri leta, se je njegova družina iz argentinskega pristaniškega mesta Mar del Plata v upanju na boljše življenje preselila v New York. Tako je Astor odraščal v vrvežu kozmopolitskega velemesta, na ulicah katerega so odmevali jazzovski ansambli, šansoni italijanskih priseljencev, latinskoameriški ritmi in bluesovski akordi, torej sredi pravega talilnega lonca takratne glasbe. Pri osmih letih je njegov oče v zastavljalnici našel bandoneon, instrument, ki izhaja iz nemškega prostora in je v Južno Ameriko pripotoval z nemškimi ter italijanskimi izseljenci in mornarji, svojo pravo identiteto pa je našel prav v argentinskem tangu. Glasbilo je podaril sinu in ta ga je kot samouk hitro usvojil. Že pri trinajstih je bil njegov talent opažen. Prejel je povabilo, naj se pridruži ansamblu tanga na turneji. Pot mu je preprečil prav oče, ki je menil, da je Astor za takšno naporno pot še premlad – prepoved mu je rešila življenje, saj je celoten ansambel med turnejo umrl v letalski nesreči.
Piazzolla je v naslednjih letih igral po zasedbah, specializiranih za tango, zanje je tudi pisal aranžmaje. Sicer pa je do tanga kmalu razvil predsodke. Morda se ga je nekoliko naveličal, morda ga je le povezoval z neuglednimi kavarnami, nočnimi bari in revnimi mestnimi četrtmi Buenos Airesa, od koder je izvirala tudi njegova družina. Gotovo pa je, da ga je sprva privlačila predvsem glasba klasičnih skladateljskih velikanov, zato si je želel postati pianist, dirigent ali skladatelj resnih kompozicij. Pri sedemnajstih se je vrnil v Buenos Aires, kjer ga je prvič začela privlačiti ideja, da bi tradicionalni tango lahko povzdignil do statusa resne umetnostne zvrsti. Takrat se je tudi odločil, da bo glasbo študiral sistematično, zato se je obrnil na enega tedaj najpomembnejših argentinskih skladateljev Alberta Evarista Ginastero. Pod njegovim mentorstvom je Piazzolla usvojil tehnike klasične kompozicije, spoznal sodobne tokove v evropski umetniški glasbi in se preizkusil v simfoničnih partiturah, koncertih in komorni glasbi.
Njegova prava umetniška prelomnica pa se je zgodila leta 1954, ko je s pomočjo štipendije francoske vlade odpotoval v Pariz, da bi študiral pri legendarni pedagoginji Nadii Boulanger, mentorici številnih uglednih imen glasbe 20. stoletja. Odločil se je, da bo svojo izmojstrenost v zvrsti tanga učiteljici prikril, zato ji je predstavil študijska dela v klasičnem slogu. Sicer jih je pohvalila, a je v njih le stežka prepoznala skladateljev osebni pečat. Šele ko ji je zaigral na bandoneon in izvedel enega svojih tangov, je Boulangerjeva navdušeno sklenila: »To je pravi Piazzolla!« Nemudoma ga je začela prepričevati, naj zvokom tanga, ki jih je kot glasbenik zdaj že osvojil do potankosti, sledi še skladateljsko. Piazzolla se je vrnil v Buenos Aires in začel snovati glasbo, ki jo danes poznamo kot »novi tango«.
Piazzollov tango nuevo ni zgolj variacija tradicionalnega tanga, temveč slednjega uporablja kot skladateljsko izhodišče. Gre za estetizacijo plesa, pristop, pri katerem tango ni več razumljen kot stroga predpisana šablona, ampak predvsem kot zbir glasbenih elementov, iz katerih lahko nastanejo samostojne kompozicijske mojstrovine. Piazzolla je v tango uvedel prvine jazza, sodobne harmonske postopke, razvit kontrapunkt in tehnike improvizacije. Kljub temu oziroma prav zato pa tango nuevo ni bil deležen takojšnjega širokega odobravanja. Pravzaprav je Piazzollo njegova na novo izumljena skladateljska govorica postavila v dolgoleten oster spor s tradicionalnimi argentinskimi tanguerosi, ki so ga na neki točki razglasili celo za »morilca tanga«. Piazzolla je odločno vztrajal pri svojem – prepričan je bil, da se mora tango razvijati in živeti kot sodobna skladateljska oblika, če ne želi postati muzejski kos. »Tango mora živeti nevarno.« Sploh je bila njegova kariera polna protislovij: v domači Argentini je naletel na številne ovire, medtem ko je po Evropi, Severni Ameriki in Aziji redno doživljal velik uspeh. Kljub temu je ves čas vztrajal, da je njegov pravi dom v Buenos Airesu, ki ga je hkrati občudoval, ljubil in pogosto tudi naravnost preziral. To prehajanje med nasprotnimi čustvi, ki jih je imel do rodne dežele, pogosto srečamo tudi v njegovih skladbah.” (Iz programa Lovrenca Rogelja).
Piazzolla je v svojem že dotedanjem življenju doživljal ambiente treh najlepših mest na svetu; New Yorka v Ameriki, Pariza v Evropi in Buenos Airesa v Južni Ameriki. To so izkušnje, o kakršnih lahko sanja le malo glasbenikov. Četrta je sama slovita Nadia Boulanger in njena dokončna spodbuda ter orientacija Piazzolli, v katero smer naj se razvija, da bo samosvoj.
Kdaj je duh Piazzolle prvič segel k nam, bi bilo treba še raziskati, vsekakor pa ne prej kot pred kakšnimi tridesetimi leti ali povezano z vračanjem Slovencev, še posebej glasbenikov iz Argentine. Oni so Piazzollo in še druge poznali kot od doma.
“Leta 1959 je Piazzollo močno prizadela smrt očeta Vincenteja. Globoko pretresen se je zaprl v družinsko stanovanje v New Yorku in v nekaj dneh ustvaril skladbo Adios Nonino. Vanjo je ob lastnih inovativnih prvinah vključil tudi elemente tradicionalnega tanga, ki ga je oče tako ljubil in prek katerega se je tudi sam prvič srečal z glasbo svoje domovine. Skladba je hitro postala ena njegovih najbolj prepoznavnih glasbenih izjav in jo je redno izvajal vse življenje.” (Iz programa).
Na koncertu so jo izvedli na koncu programa, kot da bi se poslovili dvakrat; v kontekstu zgodovine in koncertnega večera samega. A ves čas smo imeli pred očmi izvirnost izvedbe, ki vsekakor ni z violino solo, godali in celo tolkali, ampak je postala slavna z bandoneonom, pa še s spremljavo kitare, violine.
Lorenz Nasturica-Herschcowici je tako odličen violinist, da si zvok bandoneona, njegove vodilne melodije, z lahkoto osvoji in vso spremljavo prevzamejo drugi glasbeniki na odru. Žal pa ni bilo informacij, kdo je avtor vseh priredb. Je pa bila v izvedbi ohranjena slovesnost, poveličanje ob odhodu Nonina v boljši svet.
“Leta 1965 je Piazzolla začel snovati znameniti cikel Štirje letni časi Buenos Airesa in ga dokončal pet let pozneje. V tej štiridelni suiti je skladatelj glasbeno upodobil svoje mesto v različnih letnih časih, obenem pa pomenljivo namignil na Vivaldijeve slovite baročne koncerte. Vsaka izmed štirih skladb izraža edinstveno občutje, kot ga je skladatelj doživljal na ulicah argentinske prestolnice.” (Iz programa).
Doslej smo na Ljubljana Festivalu že pred kakimi dvajsetimi leti na koncertu v Gallusovi dvorani CD slišali interpretacijo violinista Gidona Kremerja, ki pa je kombiniral oba cikla letnih časov: Vivaldijevega in Piazzollovega, tako da je s svojim ansamblom Cremerata Baltica vsak stavek obeh skladateljev izvedel izmenoma.
Münchenski virtuozi so godalam dodali še dva tolkalca, še posebej izrazite so bile činele, kar je bilo daleč od duha Piazzollove glasbe.
Lorenz Nasturica-Herschcowici je v nekem smislu prekoračil pooblastila; na Piazzollo je začel gledati od zgoraj, kot novodobni sodnik, razsodnik, avtor in interpret, medtem ko smo 11. julija poslušali argentinskega bandoneonista Rodolfa Mederosa, ki je imel na skladatelja, pa še na druge, povsem drugačen pogled; tam smo sodoživljali izpoved duše.
Lorenz Nasturica-Herschcowici je bolj imel v mislih svoje dominantne in s tem vrhunske izvajalske sposobnosti, centralni položaj za dirigentskim pultom, a obrnjen proti dvorani kot prvenstveno solist. Dirigira seveda svojsko, neredko s tleskanjem prstov, kot da bi štel do tri, s segestijami, kakšnim korakom proti godalcem, kazanjem na lok, ki ga je kmalu po začetku koncerta moral zamenati. Ves večer se je zanačal na svojo markantno pojavo in seveda znanje. Veliko je bilo jazzovskih elementov in Vivaldijevih citatov, pizzicatov, meditacij, posebne vznesene spevnosti, okraskov, trilčkov, sinkopiranega ritm, ne pozabimo na posebno funkcijo tolkal, ki pa so bila ves večer preptencirana, na koncu v dodatku pa vibrafon naravnost potisnjen na mesto solista, kjer pa mu je na dodane činele pomagal igrati še violinist sam. Vse je počasi postalo cirkuško, kar ni v duhu Astorja Piazzolle, ampak njegove manipulacije.
“Druga izjemno priljubljena skladba, Libertango iz leta 1974, pa je Piazzolli dokončno utrla pot na mednarodno glasbeno sceno ter postala simbol njegove obravnave tanga.
S prizori Tango baleta se Piazzolla zbliža z narativnostjo ter tako še dodatno zabriše mejo med koncertno glasbo in plesom tanga. Tudi obe njegovi meditativni deli z današnjega sporeda, Milonga del Angel in Oblivion, sta nastali kot ozadje pripovedi.
Milonga del Angel je nastala v šestdesetih kot del glasbe za gledališko igro Tango angela. Ta skladba je eden izmed štirih tako imenovanih angelskih tangov, v katerih se Piazzolla od izrazite ritmičnosti tradicionalnega tanga pomakne v bolj kontemplativen ton. Dve desetletji mlajša Oblivion pa je nastala kot del Piazzollove glasbe za film Henrik IV. režiserja Marca Bellocchia.”
Omejeni skladbi: Libertango in Milonga del Angel imata včasih na odru še več izvajalcev, kar ves simfonični orkester, v prvi srečujemo odrski ples, spremljevalno ploskanje, Oblivion pa se zdi pogoj, brez katerega koncerta s Piazzollo ni. A vse terja stilno čistost, pristop spoštovanja argentinske kulturne dediščine, jasno pa najbolj in predvsem skladateljske veličine. Tega nisem opazil v potrebni meri in količini. Bolj samovoljo.
“Kljub mednarodni karieri se je Piazzolla vedno znova vračal v Buenos Aires in tam leta 1992 tudi umrl. S svojim opusom je tango iz pristanišč in kavarn popeljal v koncertne dvorane po vsem svetu. Danes zven Argentine povezujemo prav z njegovim bandoneonom – cerkvenim in pozneje proletarskim glasbilom za preigravanje viž, ki ga zdaj po njegovi zaslugi v rokah držijo izšolani glasbeni virtuozi. Čeprav mu rodno mesto ni bilo vedno naklonjeno, ga Argentina upravičeno slavi kot nacionalnega umetnika.” (Iz programa).
Tango balet v šestih delih je bil poln kontrastov in glasbene pripovedi, kot sledi v vsebini: I. Naslovi / Titulos, II. Ulica / La calle, III. Srečanje – Pozaba / Encuentro – Olvido, IV. Kabaret / Cabaret, V. Samota / Soledad, VI. Ulica / La calle.
Solist je vse stilne podrobnosti izvedel suvereno, na posameznih mestih meditativno, drugod igrivo, spremljava je bila solidna, razen tolkal, ki so ves večer bolj motila kot dopolnjevala ali celo obogatila.
Solist se je pred izvedbo dodatka z odra zahvalil direktorju Darku Brleku za povabilo in podporo ter izrazil upanje na skorajšnjo vrnitev v Ljubljano, kjer pa je tokrat kot solist nastopil prvič.
Za zahvalo je napovedal še enega Piazzollo: Fuga y misterio. Tu so nastopili godalci – ko v uvodu niso igrali – še kot ploskalci ali tleskalci. Vse je bilo zelo jazzovsko in argentinsko, zelo melodično in spevno, plesno tangovsko, običajni klavir je tu zamenjal vibrafon, činele z dirigentovim posladkom.
Gosti iz Münchna so dočakali stoječe ovacije. A ostaja priokus prevelikega prisvajanja in želje po interpretacijski dominaciji: biti nad skladateljem.
Marijan Zlobec