Virtuosensemble z Vivaldijevimi Štirimi letnimi časi

Koncert italijanskega komornega ansambla Virtuosensemble na 73. Ljubljana Festivalu je sinoči napolnil Križevniško cerkev. Magnet je bila napoved izvedbe slavnih Vivaldijevih Štirih letnih časov v drugem delu koncerta, medtem ko je bil prvi del s Corellijem in Vivaldijem bolj v pričakovanju drugega s povsem drugačno intenzivnostjo in vrhunskostjo, še posebej odličnega violinista Enza Ligrestija.

Enzo Ligresti, vse fotografije Darja Štravs Tisu

Antonio Vivaldi (1678–1741) se je v prvem obdobju svojega življenja pripravljal na duhovniški poklic in je bil leta 1703 posvečen v duhovnika, toda nekaj let za tem je opustil svoje naloge in živel kot posvetni duhovnik, prost vseh obveznosti. Prav tako leta 1703 je postal učitelj violine v eni od takratnih štirih beneških sirotišnic, Pio Ospedale della Pietà, kjer je bilo bogoslužje podobno koncertom, ki so jih številni obiskali. Medtem ko je večina dečkov po osemnajstem letu zapustila ustanovo, so se dekleta teže osamosvojila in mnoga so bila primorana ostati tam vse življenje, zaradi česar sta bila instrumentalni ansambel in zbor sirotišnice sestavljena predvsem iz deklet. Vivaldi se ni posvečal samo instrumentalni glasbi in se je po letu 1710 začel ukvarjati z opero – ne le kot skladatelj, temveč tudi kot impresarij. Do smrti je vzdrževal nemirno in nestalno življenje glasbenika in opernega umetnika, pogosto je potoval, sprva redno vzdrževal stike s Pio Ospedale, za katero je napisal ogromno koncertov, v zadnjem obdobju življenja pa je tam dobil tudi najvišji položaj kapelnika.

Virtuosensemble na Peklenskem dvorišču

Vivaldi je zapustil ogromen opus predvsem instrumentalnih del: približno 500 koncertov raznolikih oblik in domiselnih zasnov: okoli 350 jih je solističnih, največ za violino in orkester. Najpogostejše ozračje njegovih hitrih stavkov je radoživa, čvrsta in vztrajna veselost. Čeprav se dramatika pojavlja, le redko sega v območje globoke tragike ali eksistencialne napetosti. Počasni stavki izražajo lahkotno liriko v prosojnih, pastelnih barvah, temu pa pogosto sledi razigran finale. Njegova glasba je natančno oblikovana v izrazitem godalnem idiomu, s preprostejšimi in jasno razvidnimi strukturami. V njegovih koncertih se pojavlja oblika z ritornellom, za katero so značilni izmenjavanje med solistom ali skupino solistov in orkestrom, osredotočanje na eno temo in ciklično potovanje po tonalnem prostoru. Teme so preproste in razpoznavne, prekinjajo jih nekoliko kontrastne epizode. Ena izmed Vivaldijevih posebnosti je težnja po tem, da so ponovitve tem postopoma krajše in posledično manj zaključene, medtem ko se dolžina epizod povečuje. Ta variabilnost je verjetno posledica njegovega hitrega in sproščenega skladanja, brez vračanja k že napisanemu materialu ali podrobnega prepisovanja tem. (Iz programa Jana Prepadnika).

Problem koncerta je bil v zamenjavi vrstnega reda izvedbe skladb v prvem delu, sorazmerno kratek prvi del, premajhna ali preskromna zastopanost Arcangela Corellija in prej slaba kot dobra izvedba Vivaldijevega Koncerta za dve violini v a-molu, RV 522: I. Allegro, II. Larghetto e spiritoso, III. Allegro. Corelli je bil namesto kot prvi  izveden v neposredni povezanosti  z zamenjanim vrstnim redom, tako da se je koncert začel z Vivaldijevim Koncertom za godala v G-duru, RV 151, »Alla rustica« : I. Presto, II. Adagio, III. Allegro in brez razvidne pavze nadaljeval s Correlijem, ki je izpadel neizrazito v primežu Vivaldijeve veličine, se pravi ponižan. Tako velikega, svetovno znanega in priznanega skladatelja ne moreš na mednarodnem festivalu in še kot tuji gost predstaviti kot programsko mašilo. Pa še to v priredbi; slišali smo Suito za godala: I. Sarabanda, II. Giga, III. Badinerie v priredbi Ettoreja Pinellija.

Občinstvo je bilo ob koncu prvega dela precej zbegano in kot da ni opazilo, da je že konec. Nastop je bil premalo vrhunski, vsaj glede na naslov ansambla. Glasbeniki bi morali vedeti, da je treba priti v Ljubljano samo z igranjem na svetovni ravni; izjemno pripravljeni in angažirani, ne pa ležerni, kot na kakšni bralni vaji, kot se je videlo npr. pri slabi izvedbi Koncerta za dve violini. Čembalista, ki je igral za ansamblom ves večer, razen nekaj solov v drugem delu koncerta sploh nismo slišali. Ta slab prvi del je zamenjal ploščo v drugem, ko se je vse spremenilo – na bolje.

Ena izmed najvplivnejših in najpriljubljenejših zbirk Vivaldijeve glasbe je cikel Štirje letni časi iz leta 1725. Gre za štiri violinske koncerte, ki jih je skladatelj napisal za svojega tujega mecena, češkega grofa Wenzla von Morzina. Nenavadno za tisti čas je, da so koncertom priloženi soneti, ki jih je morda napisal sam Vivaldi in slikovito opisujejo prizore ali občutke, povezane z vsakim letnim časom. Vsakemu koncertu pripada en sonet, cikel kot celota pa velja za enega najzgodnejših in najbolj podrobnih primerov t. i. programske glasbe, torej glasbe z zunajglasbeno pripovedjo, slikovitimi aluzijami in zvočnimi učinki, ki posnemajo naravo, živali, človeške dejavnosti in drugo. Vivaldi je ob posameznih stavkih koncertov dodal tudi slikovite pripise, s katerimi poslušalcu pomaga razumeti njihov izrazni značaj. Denimo ob drugem stavku Pomladi najdemo oznako »lajajoči pes«, v prvem stavku Poletja »malodušje zaradi vročine« in v drugem stavku Jeseni »pijanci so zaspali«. Te drobne opombe razkrivajo skladateljevo nagnjenost k zvočnemu slikanju in pripovedni domišljiji, ki v njegovi glasbi pogosto izstopata kot nekaj svežega, neposrednega in očarljivega. (Iz programa).

Štirje letni časi so tako odlična kompozicija, da je ne moreš ali ne smeš zamuditi. V njih je toliko mini vsebin, razpoloženj, karakterjev, sprememb, navdihov, celo metafor ali konotacij, ki bi jih lažje prepoznali  s sočasno objavo sonetov oziroma pesmi, saj sicer znane strukture renesančnega soneta tu ni, ampak gre za svobodni opisni verz s prizori iz narave in položajem človeka v njej. Opazna je želja po harmoniji, a iz Poletja vidimo, da pastir trepeta, boječ se silovitih neviht in svoje usode. Strah pred strelo in silovitim gromom. Utrujene ude mu jemlje počitek. Medtem ko komarji in muhe besno brenčijo naokoli. Žal so bili njegovi strahovi upravičeni. Nebesa grmijo in rjovejo, s točo. Odsekajo klas pšenici in poškodujejo zrnje. V Jeseni kmet s pesmijo in plesom slavi pridelek. In razvneti z Bakhusovo pijačo, mnogi končajo svoje veseljačenje s spanjem. V tretjem stavku Jeseni se pojavijo lovci s puškami in psi; zasledujejo žival, jo ranijo in na koncu preganjenja umre. V Zimi občutimo pravi mraz, ko se tresemo, topotamo z nogami in škrtamo z zobmi. Zadovoljni dnevi minejo ob ognju, medtem ko zunaj dežuje.

Pomlad

Allegro