Na 73. Ljubljana Festivalu je sinoči v Slavnostni dvorani Narodne galerije nastopil sloviti Korejski komorni orkester, ki proslavlja svojo šestdesetletnico in je ob jubileju nastopil po vsem svetu, v Ljubljano pa je prišel po koncertu v Šibeniku.
Korejski komorni orkester v Narodni galeriji, vse fotografije Darja Štravs Tisu
Korejski komorni orkester, ustanovljen leta 1965, slavi 60-letnico. Nastopal je v številnih državah in sodeloval z uglednimi glasbeniki, med drugim s Krzysztofom Pendereckim, ki je bil njegov umetniški svetovalec. Sestav je bil Unescov »Uradni komorni orkester miru« na koncertih v Unescovem centru v Parizu leta 1999 in New Yorku leta 2000. Gostili so ga mnogi prepoznavni festivali, ob svoji 50-letnici pa je koncertiral v najuglednejših dvoranah po svetu in se povezal s priznanimi umetniki. V sezoni 2022/23 je kot prvi azijski orkester izvedel in posnel vse Mozartove simfonije. V okviru praznovanj svojega jubileja so nastopili v New Yorku, Bostonu, Londonu…
Duša orkestra je violinist, koncertni mojster Min Kim, kot zelo cenjen violinski solist, komorni glasbenik, pedagog in glasbeni vodja. Po končanem študiju v Seulu in Hamburgu se je vrnil v Južno Korejo in postal koncertni mojster Korejskega filharmoničnega orkestra in Simfoničnega orkestra Korejskega radia. Kot umetniški vodja Korejskega komornega orkestra je z njim koncertiral na več kot tisoč koncertih po svetu. Je tudi glasbeni vodja Ansambla Isang-Yun. V letih 2011–15 je bil umetniški vodja Seulskega mednarodnega glasbenega festivala. Doma in v tujini je prejel več častitljivih nagrad. Je zaslužni profesor na Narodni univerzi v Seulu in podpredsednik Narodne akademije umetnosti korejske republike.
Na koncertu v Narodni galeriji smo občudovali njegovo umetniško in koncertno zrelost, solistični navdih, vodstvene in sugestivne sposobnosti vplvanja na mlajše glasbenike okli njega na odru in v dvorani, ki slovi po zelo močni akustiki. Njegova želja po razdajanju glasbenih vrednost in skozi desetletja pridobljenega znanja, povezovanja korejske glasbene kulture z evropsko, ki je za Azijce večni navdih in študijska ter posledično koncertna stimulacija ter spoznavno zgodovinska prisotnost na vseh študijskih ravneh. Vsekakor se tam učijo o nas, medtem ko v Evropi obratne vneme vsaj v generalnem ali obveznem študijskem smislu ni.
Velika skrivnost za poslušalce je bila v pričakovanju dveh solistk z očitno mednarodno koncertno reputacijo, ki pa sta k nam prišli nastopat šele prvič.
Violinistka korejskih korenin Esther Yoo je zgodnje otroštvo preživela v ZDA, šolanje pa končala v Belgiji, Nemčiji in Združenem kraljestvu. Leta 2010 je slavila kot najmlajša zmagovalka Mednarodnega violinskega tekmovanja Jeana Sibeliusa in dve leti pozneje zmagala še na slovitem Tekmovanju kraljice Elizabete.
Od tedaj osvaja občinstvo in kritike z globoko ekspresivnostjo in osupljivo tehniko ter snema za ugledne glasbene založbe. Kot solistka je nastopila z več slovitimi orkestri in na priznanih festivalih ter igrala pod taktirkami uglednih dirigentov. Dejavna je tudi kot komorna glasbenica in je ustanovna članica Tria Z.E.N.
V Narodni galeriji je najprej nastopila z Max Bruchovim Adagio appassionato, op. 57, enostavčnim delom za violinista solista z orkestrom, napisanim leta 1890 za znamenitega violinista Josepha Joachima, vendar je moral ob natisu umakniti posvetilo zaradi antipatije med založnikom in Joachimom; Bruch mu je nato posvetil svoj Tretji violinski koncert.
Bruchova kompozicija je tradicionalno strukturirana v sonatni obliki s tematsko izmenjavo med solistom in orkestrom. Delo je močno ekspresivno, pretežno liričnega, tudi elegičnega značaja, s široko izpovednimi frazami solo violine, v katerih buhtita virtuoznost in občutljivost. Delo se sklene spokojno umirjeno v pianissimu. (Iz programa Helene Filipčič Gardina).
Violinistka Esther Yoo med nastopanjem deluje zelo umirjeno, navzven prej asketsko kot s poudarjanjem kakšnih vidnejih solističnih izvajalskih efektov, gibanjem telesa, spreminjanjem lege na odru, skratna neke vidne sugestivne prezence.
Namesto tega se zaveda osnovnega pogoja nastopanja, to je interpretacija, izraz, čistost igre, lepota tona, upoštevanje stila, karakzerja skladatelja, vpetost v dobo in čas, sodobnost sodelovanja z godalnim ansamblom, ki je imel svojega dirigenta iz vrst samih godalcev, in sicer solo violista Tayyoona Kima.
Občudovali smo lepoto tona njene violine, za katero smo po koncertu dobili pojasnilo, da je Stradivarija iz leta 1704. Violina v Narodni galeriji zveni tako rekoč čudežno, kar smi slišali še v nadaljevanju njenega nastopa.
Brez pavze je sledil Valček-scherzo, op. 34, je vznemirljiva koncertna skladba v enem stavku z violino v solistični vlogi. Ruski romantik Peter Iljič Čajkovski (1840–1893) ga je ustvaril leta 1877 za Josifa J. Kotka, svojega študenta na Moskovskem konservatoriju in prijatelja.
Iz njunih pisem je razvidno, da je delo orkestriral Kotek iz izvirne različice za violino in klavir Čajkovskega. Kmalu je v sodelovanju s Kotkom napisal tudi priljubljeni Violinski koncert v D-duru. Valčekscherzo je kompozicija v tridobnem ritmu valčka, ki po začetni kratki »pripravi« orkestrskih sekcij vzbrsti v igrivi melodioznosti s solistično violino. Kmalu njen radoživi polet začinijo dvojemke, staccati in druge tehnično pretenciozne prvine v solistovem partu ter vrh dosežejo v solistični kadenci pred povrnitvijo v Tempo I. s prepoznavno živahno in ljubko temo. (Iz programa).
Valček-scherzo, op. 34 je doživel veliko vrhunskih izvedb in snemanj. Med njimi so David Ojstrah, Leonid Kogan, Itzhak Perlman, Nathan Milstein, Midori, Gil Shaham, Boris Belkin, Ulf Hoelscher, Vadim Repin, Sarah Chang, Chloë Hanslip, James Ehnes, Leila Josefowicz, Julia Fischer…
Esther Yoo je nastopila bolj s skrivnostno, tiho, umirjeno interpretacijo, ki pa je z lahkoti prešla v čiste visoke lege na e struni, pav tako močno temno arvo na g struni, a vseskozi ne le s pridihom ruske dupe ali melosa, amak se zdi glasba bolj lahkotna, skorajdaplesna, razpoložejske, lahko pa bi pomislili na njeno “ciganskost” (dvojemke, ritmičnost).
Po dolgih in toplih aplavzih se je Esther Yoo oddolžila z Bachovo Sarabando iz Partite št. 2 v d – olu, BWV 1004. Ob Bachu sem pomislil na nekdanje gostovanje slovitega violinista Shloma Mintza, ko je na istem mestu interpretiral ves cikel Sonat in partit za solo violino. Po dobrih 35 letih je čas za ponovitev večera.
Koncert Korejskega komornega orkestra se je začel z izvedbo Jisoo Lee: Jindo Arirang za komorni orkester .
Arirang je nadvse priljubljena korejska ljudska pesem, ki obstaja v številnih različicah. Nastala je kot pesem ob delu z značilnim počasnim in otožnim melosom in se razširila med ljudmi kot izraz množice emocij veselja in žalosti življenja. S potovanjem po teritoriju je vsrkavala različne glasbene značilnosti ter pridobivala raznotere glasbene in besedilne podobe. Tako je Jindo Arirang bolj energičnega karakterja, a prav tako s primesmi grenkih čustev. Arirang je bila tudi širše popularizirana in z migracijami ponesena po svetu v številnih različicah. Je nekakšen identitetni kalejdoskop, globoko ponotranjena dediščina slehernega Korejca. V Ljubljani bo zvenela odeta v zvoke godal, kakor si je zamislil korejski skladatelj Jisoo Lee (1981), ki se pri ustvarjanju predano posveča korejski tradiciji. (Iz programa).
Korejski komorni orkester je takoj pokazal vso svojo samozavest in željo po glasbenem razdajanju, zelo intenzivno igro, polno dinamike, a tudi ponavljajočih se motivov, s posebnim ritmom in gostoto godalnega zvoka, ki so ga v prostoru Slavnostne dvorane NG takoj zaznali kot redko akustično okolje z velikimi baročnimi slikami mednarodnih slikarjev. Pod vodstvom koncertnega mojstra Min Kima je bil delež ali prispevek aktualne korejske ustvarjalnosti na koncertu povsem prepričljiv. Struktura godal je 8, 6, 4, 4, 2 in med njimi pol žensk in pol moških, kar kaže na neke vrste strukturno uravnoteženost in po številu 24 sklenjeno godalno celoto komornega orkestra. Vsi igrajo zelo predano, s tem pa se dinamika poveča, zvok izostri, postaja barvno močan, sočen, na posameznih mestih skorajda malo rezek, pravih pianov ali pp skorajda ni, ker je akustika zelo močna.
Če bi ugibal, katero Lisztovo skladbo bodo v nadaljevanju zaigrali s solističnim klavirjem, bi z odgovorom okleval, ker ne bi uganil.
Znameniti klavirski virtuoz in skladatelj Franz Liszt (1811–1886) je kompozicijo Malédiction (»Prekletstvo«) za klavir in godala dokončal leta 1833. V tem nekakšnem koncertu v enem stavku s premenami osrednjega motiva – to je dolgo sozvočje, ki mu sledita repetirano dve krajši – ima dominantno vlogo klavir, medtem ko ga godala podpirajo in ustvarjajo atmosfero. Čeprav v Lisztovi partituri prevladujejo oznake, ki poudarjajo nemirnega duha kompozicije, na primer »z razburjenjem« (con furore), »zelo vznemirjeno« (molto agitato), »z največjo močjo in hitrostjo« (colla più gran forza e prestezza), »silno odločno« (risoluto fieramente), »zelo ognjevito« (con molto fuoco) ipd., je v skladbi – kot je za skladatelja značilno – tudi več mirnih, ganljivo nežnih, osupljivo liričnih, introspektivnih delov, ki nemalokdaj nastopijo nenadno kot presenetljivi kontrasti. Prepoznavni Lisztov jezik se kaže ne samo v nasičeni raznoteri emocionalnosti, temveč tudi v rabi zanj značilnih sredstev efektno briljantne klavirske igre, kot so kromatike polna akordika, sekvenciranje oktav, tremolandi, trilčki, arpeggii, urne lahkotne pasaže …, v zaobjemu malodane celotne klaviature. Delo zato od solista terja bodisi virtuoznost bodisi mnogotero izrazno moč. (Iz programa).
Solistka Ilia Kim je na oder prinesla svojo veliko samozavest, koncertno pripravljenost in željo po prikazu vseh svojih solistočnih sposobnosti. Ob prihodu v dvorano je v prvi vrsti takoj zagledala pianista in pedagoga Epifania Comisa, ki na Festivalu Ljubljana vodi Mednarodni mojstrski tečaj, na katerem je med osmimi izbranimi kar pet kitajskih pianistov.
Vez med solistko in Comisom kot pianistom je povezana še s slavnim pianistom, pianističnim publicistom, umetniškim direktorjem glasbenih ustanov (Rim, Bologna, Genova, Torino, Catania, Parma, Brescia, Bergamo), kritikom in pedagogom Pierom Rattalinom, s katerim je bila Ilija Kim poročena in je dolga leta živela v Italiji in od tam gostovala v svetu, a je Rattalino aprila 2023 umrl. Ilija Kim je k nam sedaj kot koncertna pianistka prišla prvič.
Piero Rattalino je pri nas morda nabolj znan po nekaterih knjigah, kot Od Clementija do Pollinija: Dvesto let z velikimi pianisti, 1984, Zgodovina klavirja: Instrument, glasba, izvajalci, 1988… skupaj pa je avtor blizu 60 knjig in študij.
V Slovenji smo ga spoznali kot kritika, ki je že na začetku osemdesetih let kot prvi v Italiji poudaril pianistično posebnost in vzhajajočo veličino Iva Pogorelića ter je glas o tem preko dopisnikov naših medijev v Rimu prišel tudi k nam, tako kot Pogorelić sam.
Pianistka Ilija Tim je takoj pokazala pianistično samozavest in znanje, ki izvirata iz kriterijev in intelektualnih sugestij njenega moža. Koliko je bilo samih dialogov med njima o interpretacijah del za koncerte, ostaja skrivnost. Pomislili bi, da je iz italijanskega pianizma črpala notranjo moč in svobodo. Franz Liszt jo seveda povezuje z njeno drugo domovino Italio. Njena igra je zelo drzna, mogočna v nižinah klaviature, tako da je zvok klavirja v NG poudarjen, gost, dramatičen, sama pianistkina igra pa suverena ali izjemno samozavestna, hkrati dinamično razkočna do fff. Orkester jo je spremljal zgledno, z velikimi vodstvenimi sposobnostmi koncertnega mojstra, medtem ko je dirigent bolj pazil na godala.
Po toplih aplavzih se je še enkrat vrnila k Lisztu in izbrala njegovo klavirsko priredbo Wagnerjeve Izoldine ljubezenske smrti in samega konca Tristana in Izolde. Tu bi se dalo razmišljati tako o operi sami, o Wagnerju in Lisztu v Italiji, sama pa nosi v sebi svojo intimno zgodovino, ki ji je med bivanjem v Italiji prinesla nepredstavljiva izkustva.
Češki romantični mojster Antonín Dvořák (1841–1904) je svojo Serenado za godala, op. 22, napisal v zelo kratkem času, manj kot dveh tednih maja 1875. To je bilo obdobje, ko se je začel potrjevati kot skladatelj in užival podporo avstrijske štipendije (šele pozneje, z natisom Slovanskih plesov leta 1878, pa je zaslovel). Serenado za godala sestavlja pet stavkov, vsak je zaznamovan s svojim značajem. Začetni umirjeni Moderato razkrije skladateljev prefinjeni dar za melodiko in fluidno spletanje glasbenih linij. Drugi stavek Tempo di Valse je lirični molovski valček, ki ga z igrivim duhom popestri kratek poskočni pasus; srednji del je spevni in tudi nekoliko dramatični Trio. Sledi živahni Scherzo raznoterih izrazov; dalje pa počasni in melodiozni Larghetto. Finale z oznako Allegro vivace se začne z ognjevitimi spuščajočimi se linijami in nadaljuje v temperamentnem duhu s prepletanjem odločnih in ritmično poudarjenih glasbenih idej z bolj umirjenimi in spevnimi glasbenimi mislimi. Z reminiscenco na teme iz preteklih stavkov (zlasti prepoznavna je tema prvega stavka v Moderatu pred vehementnim zaključkom) pa sklepni stavek zaokroža delo po principu ciklične gradnje. (Iz programa).
Koncertna izkušnja z Antonínom Dvořákom in njegovo slavno Serenado za godala, op. 22 je pri poslušanju Korejcev odprla vprašanje ali vsaj zanimanje, kako lahko sami kot tujci občutenih posebnosti slovanske duše vendarle zaznavajo njeno duhovno in melodično, glasbeno bližino. Zelo jim je uspelo; koncertni mojster Min Kim je izjemen glasbenik, kot jih ima malokateri komorni orkester na svetu. Tokrat je izvedbo vodil sam, medtem ko se je poprejšnji dirigent vrnil na čelo nastopajočih viol. Sugestivnost in neizmerna avtoriteta najstarejšega glasbenika v orkestru predstavlja izjemno moč vplivanja, kot vrhunski violinist pa da Serenadi duhovno podobo, emocije, občutja vsega, kar je bilo nekoč v Čehih samih, kot poznamo iz zgodovine.
Občinstvo je bilo navdušeno in smo bili deležni kar dveh dodatkov, povezanih s finskim avtorstvom – Erokirje heilille Georga Malmstena (Poslovilno pismo Heili) v priredbi za pizzicato godala Markkuja Johanssona – in korejskim ljudskim izročilom.
Georg Malmstén (1902 – 1981) je bil finski pevec, glasbenik, skladatelj, orkestrski dirigent in igralec. Bil je eden najplodnejših ustvarjalcev na področju zabavne glasbe na Finskem svojega časa, saj je produciral več kot 800 posnetkov v številnih žanrih.
Korejski komorni orester je svoj jubilej proslavljal v Ljubljani in s 73. Ljubljana Festivalom.
Marijan Zlobec