Na 73. Ljubljana Festivalu se je začela serija odličnih mednarodnih komornih koncertov klasične glasbe. Po recitalu ruske pianistke Violete Egorove je sinoči v Križevniški cerkvi nastopil mednarodni Godalni kvartet SonArt z italijanskim pianistom Epifaniom Comisom, ki pa je hkrati vodja Mednarodnega mojstrskega tečaja za mlade pianiste.
Epifanio Comis, vse fotografije Darja Štravs Tisu
Skupaj so nastopili kot klavirski kvintet. Epifanio Comis, nekdanji študent Agatelle Catanie, Lazarja Bermana in Pietra Rattalina, je kot pianist nastopal po vsem svetu ter koncertiral v uglednih dvoranah, kot sta Carnegie Hall in koncertna dvorana v Osaki. Mojstrske tečaje vodi na prestižnih ustanovah, med drugim na Šoli za glasbo na Manhattnu, Chopinovi akademiji v Varšavi ter Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi. Kot dirigent je Orkester Teatra Massimo Bellini iz Catanie izvedel vse klavirske koncerte Rahmaninova in Prokofjeva. Je izjemno cenjen pedagog: njegovi študenti dosegajo najvišja mesta na najpomembnejših svetovnih pianističnih tekmovanjih, kot so Chopinovo, Busonijevo in Čajkovskega. Leta 2013 je prejel mednarodno nagrado Sergeja Rahmaninova. Je direktor Konservatorija Vincenza Bellinija v Catanii in umetniški vodja Mednarodnega klavirskega tekmovanja Festivala Ljubljana.
Epifanio Comis
Kot je povedal na tiskovni konferenci na Pergoli, sodeluje v okviru programov Festivala Ljubljana že šesto leto; največkrat kot klavirski pedagog, potem je bil pianistični solist in komorni glasbenik, dirigent in direktor omenjenega tekmovanja, za katerega se že pripravlja v prihodnjem letu, ko bo nagradni sklad rekordnih 110.000 evrov.
Godalni kvartet SonArt sestavljajo uveljavljeni glasbeniki, člani in solisti vodilnih evropskih orkestrov.
Nikolaj Minčev
Violinist Nikolaj Minčev je koncertni mojster Simfoničnega orkestra iz Wuppertala in profesor na Univerzi Folkwang.
Iva Miletić
Violinistka Iva Miletić je dobitnica več kot tridesetih uglednih violinskih nagrad in je nastopila na več kot tisoč koncertih po svetu.
Violist Lucian Moraru deluje kot solist, aranžer in komorni glasbenik.
Violončelist Joël Wöpke je namestnik solo violončelista Simfoničnega orkestra iz Wuppertala in nagrajenec več tekmovanj. Kvartet nastopa na mnogih mednarodnih koncertnih odrih in festivalih.
Na koncertu v Križevniški cerkvi so izvedli Klavirki kvintet št. 2 v A – duru, op. 81, B. 155 in Klavirski kvintet v Es – duru, op. 44 Roberta Schumanna. Oba sta napisana v štirih stavkih in sta zelo dolga: prvi nad štirideset minut, drugi dobre pol ure in zahtevata izjemno koncentracijo vseh nastopajočih.
Dvořákov Klavirski kvintet št. 2 v A-duru, op. 81, velja za enega komornih vrhuncev poznega 19. stoletja in hkrati za skladbo, v kateri je takrat že mednarodno prepoznavni češki umetnik strnil svojo zrelost in samozavest. Skladba je nastala jeseni 1887 na Dvořákovem dopustu na podeželju v slovaških Karpatih, kamor je skladatelj rad bežal pred mestnim vrvežem – spokojnost in naravna lepota, kot pripomnijo muzikologi, sta se vtisnili tudi v vedrost partiture. Dvořák je v kvintetu združil dve svoji značilni plati: neprekosljivi občutek za spevnost in rabo melodij, ki spominjajo na ljudske napeve. Ta praksa, po kateri nikakor ni posegel prvič, mu je v tistem času že prinesla naziv enega glavnih čeških nacionalnih skladateljev. Po ljudskem je posegal tudi na ravni oblik. Že v Klavirskem triu je uporabil dumko, ukrajinsko ljudsko glasbeno obliko, ki združuje melanholijo in plesno živahnost ter je v drugi polovici 19. stoletja prek prvih etnoloških študij postala dobro znana številnim slovanskim skladateljem.
Z dumko, »divjim plesom«, kot je Dvořák poimenoval svojo menda najljubšo glasbeno obliko, se srečamo v drugem stavku. Podobno velja za furiant iz tretjega stavka: gre za češki ljudski ples, ki prehaja med dvo- in tričetrtinskim taktom. Dvořák pa svojega domoljubja ni skrival le v notah, temveč je od svojega berlinskega založnika Simrocka – na njegovo veliko nejevoljo – zahteval, da partitura kvinteta ne vsebuje le naslovov v nemščini, ampak tudi v češčini. Uspelo mu je šele, ko je vnemško prestolnico poslal kar svoj primerek naslovnice. Premiera je potekala januarja 1888 v Pragi in kvintet je bil nemudoma deležen kritiške hvale. Kmalu za tem je v mesto pripotoval tudi Čajkovski, ki so mu v njegovo čast pripravili salonski večer, na katerem so med drugim izvedli novi Dvořákov kvintet.
Ruski mojster ga je v dnevniku označil za »posebej prijetnega in všečnega«. Sledile so izvedbe po vsej Evropi in Klavirski kvintet št. 2 je kmalu postal ena izmed največkrat izvajanih Dvořákovih skladb. Danes velja, da je v tem delu Dvořáku uspelo na skladateljsko, sploh formalno izjemno dodelan način preplesti lokalno folkloro z vseevropsko glasbeno pisavo, s tem pa si je zagotovil prostor ob boku Schumanna in Brahmsa kot velikanov te zvrsti. (Iz programa Lovrenca Rogelja).
Križevniška cerkev je zelo akustična
Čeprav v muzikoloških analizah ni posebej omenjeno, pa je poslušalcu takoj prezenten pristni slovanski melos, tu češka duša, ko takoj začutiš prav posebno melanholijo, žametno barvo godal, čistost igre slehernega posameznika, ki skozi dolg kvintet dobiva veliko priložnosti za svojo uveljavitev, prav tako ali še posebej klavir kot povezovalec občutij. V izvedbi smo občudovali vse; najprej izjemno izpovedno in izvedbeno koncentracijo, vseskozi čistost igre, jasnost, skratka tehnično briljanco, nadzor barve in njenih odtenkov, povezanih s karakterjem posameznih stavkov, ki skorajda zajemajo celo epoho, če pomislimo na povezanost izvirnih skladateljskih idej z obema češkima ljudskima plesoma (II. Dumka, Andante con moto, III. Scherzo (Furiant) Molto vivace).
Metulji Eve Petrič pod stropom
Slovenci morda ta kvintet takoj začutimo kot posebno emotivno bližino, slovansko prijateljstvo in zavezništvo, ki je bilo zlasti na področju kulture – slikarstva, arhitekture, literature in glasbe še posebej povezano med nami in študijem mnogih naših glasbenikov in drugih v Pragi. Nastopajoči vedo, kdo smo in kako čutimo; igrali so s posebno izpovedno darežljivostjo in žlahtno povednostjo. Koliko je bilo tu sijajnih miniatur, nenehnih sprememb v izvedbenih detajlih, prehodov kratkih solov iz enega inštrumenta na drugega, kombinacij solov in duov, skupne pripovedi v tej izjemno epski mojstrovini. A najbolj smo občudovali lepoto zvoka vseh in vsakega posebej.
Ob zgoraj omenjenem Klavirskem triu, ki ga je neštetokrat izvajal naš Trio Lorenz, se spominjam občudovanja te kompozicije in še posebej plesa dumka v pripovedovanju pianista Primoža Lorenza.
Dočakali smo še več, kot smo pričakovali.
Leto 1842 velja v zgodovinopisju za leto komorne glasbe na umetniški poti Roberta Schumanna, enega najpomembnejših predstavnikov nemške glasbene romantike. Takrat so nastala njegova prva zrela komorna dela, ki jih je oblikoval na podlagi natančnega študija godalnih kvartetov in drugih del velikanov komorne glasbe, v prvi vrsti Josepha Haydna, Wolfganga Amadeusa Mozarta, Ludwiga van Beethovna in Franza Schuberta.
Schumann je po preštevilnih klavirskih skladbah in samospevih ter leto po nastanku svoje Prve simfonije iskal nov izziv v komornih zvrsteh – in prav tisto leto mu je pero končno steklo. Vendar Schumann ni bil skladatelj, ki bi se zjutraj disciplinirano usedel k mizi, vsak dan odmerjeno pisal in popoldne odložil pero, temveč – kot se za pravega romantika spodobi – skladatelj navdiha. Klavirski kvintet v Es-duru, op. 44, je nastal osupljivo hitro: zasnoval ga je v pičlih petih dneh, končna verzija pa je bila spisana kmalu zatem. To sicer ne bi bilo nič nenavadnega, če Schumann pri tem ne bi pionirsko posegel po scela neraziskani zvrsti. Pred njim namreč kombinacija klavirja in godalnega kvarteta ni imela resnejše zgodovinske opore.
Mozart je nekaj svojih klavirskih koncertov sicer res priredil za spremljavo godalnega kvarteta, Luigi Boccherini je zapustil nekaj pomembnih poskusov, Schubert je »Postrv« napisal za podoben sestav, toda šele Schumannova partitura je to zasedbo utrdila kot samostojen zvrstni model. Razlog, da se zasedba klavirskega kvinteta ni uveljavila že prej, je bržkone tehnološke narave. Ko je v 19. stoletju klavir dobil svojo današnjo obliko, vključno s pedalom, ki omogoča zadrževanje zvena, je to glasbilo lahko začelo posnemati dolge tone godal in s tem odprlo skladateljem možnosti za eksperimentiranje s to zvočno kombinacijo. Glasba Kvinteta v Es-duru zato značilno združuje virtuoznost koncertne glasbe z intimnostjo komorne igre: ko klavir ni solist, dopolnjuje zvočni prostor, godala pogosto podvaja v unisonu ali oktavah, kar ustvari polno, skoraj orkestrsko barvo.
Zamisel za kvintet je neločljivo prepletena z Robertovo ženo Claro, tedaj eno najuglednejših koncertnih pianistk Evrope in njegovo večno muzo, ki ji je delo tudi posvečeno. Prva javna izvedba je bila decembra 1842, ko je Clara po letu napornih turnej tik pred zdajci zbolela. Za klavir je zato sedel nihče drug kot njun prijatelj Felix Mendelssohn Bartholdy ter tehnično zahtevno partituro odigral brez vnaprejšnje priprave. Mendelssohn pa pri kvintetu ni pomagal le kot priložnostni izvajalec: prav njegov predlog je Schumanna spodbudil, da je Scherzu dodal drugi trio, saj je bil po njegovem mnenju izvirnik premalo živahen. Tudi zato je leto po Mendelssohnovi smrti pikra pripomba Franza Liszta, da je kvintet »preveč leipziški« (torej preveč konservativen, »mendelssohnovski«), Schumanna tako prizadela, da z Lisztom odnosa nista nikoli več povsem zgladila. (Iz programa).
Globok priklon
Soočenje dveh velikanov nam pove, kako se v stilu in dojemanju glasbe pokažejo glasbeni nacionalni karakterji. Nam je bližji slovanski kot germanski glasbeni svet in se ravnamo ali reagiramo v skladu s svojo narojenostjo. Različna nacionalna identiteta samih glasbenikov je delovala ali učinkovala interpretativno povezovalno in medsebojno navdihujoče, a me bolj prevzame Slovan kot German, pri katerem čutiš uveljavitev znanja, invencije, skladateljske izkušnje, smisel za nekatere vodilne melodije, kot značilna že v prvem stavku – Allegro brillante, v katerem občutiš sijajen dialog; tu se je še posebej izkazal pianist Epifanio Comis, ki je vse igral brez not. Drugi stavek – In modo d’una marcia. Un poco largamente – je poudarjal žalno koračnico, tu zaigrano zelo počasi in v pianu do skupnega dolgega in zelo tihega sklepa. Pravi germanski karakter so glasbeniki pokazali v izjemnem, hitrem tretjem stavku – Scherzo: Molto vivace. Čerti stavek – Allegro ma non troppo – koncertno vzdušje samo še poveliča. In spet smo obćudovali vrhunsko pianistovo formo.
Po stoječih aplavzih in ovacijah so dodali ali ponovili en stavek iz prvega Dvořáka.
Program :
Antonín Dvořák:
Klavirski kvintet št. 2 v A-duru, op. 81, B. 155
I. Allegro, ma non tanto
II. Dumka: Andante con moto
III. Scherzo (Furiant): Molto vivace
IV. Finale: Allegro
***
Robert Schumann:
Klavirski kvintet v Es-duru, op. 44
I. Allegro brillante
II. In modo d’una marcia. Un poco largamente
III. Scherzo: Molto vivace
IV: Allegro ma non troppo
Marijan Zlobec