73. Ljubljana Festival bo imel sorazmeroma malo solističnih recitalov, več bo komornega muziciranja in koncertov različnih ansamblov, zato je bil solistični nastop ruske pianistke Violete Egorove v polni Križevniški cerkvi še posebej dragoceno doživetje. Koncert je potekal ob samem začetku mednarodnih mojstrskih tečajev, med katerimi ima klavir najpomembnejše mesto, saj je k nam prišlo veliko število mednarodnih mladih pianistov in seveda bilo na koncertu.
Violeta Egorova v Križevniški cerkvi, foto Darja Štravs Tisu
Violeta Egorova je v Ljubljani že bila in na festivalu nastopila kot komorna glasbenica v sestavu klavirskega kvinteta. S tem je pokazala svojo širšo glasbeno izkušnjo in željo po interpretacijah še drugačne glasbene literature, ki pa jo je za klavir napisane veliko več, kot jo je kdorkoli sploh zmožen v svojem življenju izvesti. Nastane problem glasbenega razvoja, možnosti, osebnih poti in priložnosti… Potem lahko padeš v razne politične okoliščine, ne kriv ne dolžan, kot se reče, kar doživljamo glede usode ruskih umetnikov, ki da so avtomatično Putinovi podporniki in sokrivi za vojno v Ukrajini.
Violeta Egorova, foto Marijan Zlobec
Egorova bi kot ruska umetnica, a verjetno že dolgo z italijanskim državljanstvom, zlahka izvajala kakšen ruski pianistični program (npr. Čajkovski, Rahmaninov, Prokofjev, Skrjabin…), ki bi jo vračal domov, v območje svoje izjemne mladosti in narodnega umetniškega bistva.
Še pred koncertom, foto Darja Štravs Tisu
Obsojanje dirigenta Valerija Gergijeva, ki mu pravkar v Italiji skušajo preprečiti nastop na festivalu, je v bistvu strahopetno politikantstvo, podobno kot pri vodstvu MET v New Yorku, ki dirigentu očita skorajda soudeležbo v vojni, pozablja in spreneveda pa se, da je isti Valerij Gergijev v Metropolitansko opero nekoč pripeljal celotni Mariinski (Marijin) Teater iz Sankt Peterburga z izvedbo monumentalne opere Vojna in mir Sergeja Prokofjeva, ki je doslej ni uspel izvesti niti Salzburški festival, ampak pred desetletji Pariška opera in je bila posneta ter predvajana na Mezzo, kot sem jo videl.
Violeta Egorova, foto Marijan Zlobec
Darko Brlek kot direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana vse to pozna in sprejema osnovno načelo, da umetnik ni politik, (kvečjemu kulturni minister, kar smo med glasbeniki npr. videli lani ali pred kakimi dvajsetimi leti). Zato bosta na festivalu letos spet gostovali svetovno znana primabalerina Svetlana Zaharova in prav tako svetovna operna zvezda, sopranistka Ana Netrebko. Obe ne smeta nastopati v New Yorku. Ni pa nobenih ovir npr. za izraelske glasbenike, ker so pač “naši”.
Violeta Egorova, foto Marijan Zlobec
Vsakdo si lahko predstavlja, kako težko je sprejeti nase nezasluženo mednarodno kazen, še posebej na področju klasične glasbe in umetnosti. Lepo pa je, da ima dirigiranje Valerija Gergijeva tako svetovno moč, da se ga boji ves Zahod. Ironija je, da sem se z Valerijem od leta 1997, ko je bil prvič v Ljubljani, večkrat srečal in pogovarjal (tudi v Milanu in Salzburgu, medtem ko je v Bayreuthu ravno mojo predstavo izpustil, ker mu je umrla mama in je odšel na pogreb v Rusijo), kot se je on s Putinom.
Polna Križevniška cerkev, foto Marijan Zlobec
Tu bi samo spomnil na usodo Lovra von Matačića, nekoč ustaškega dirigenta v medvojni NDH, ki pa ga je po vojni rešil sam Tito, vrata na Zahod pa odprl Karajan, kot mi je bil sam povedal.
Metulji Eve Petrič pod stropom, foto Marijan Zlobec
Ta uvod je postavljen v okvir trenutne politične situacije, pri kateri igra slovensko zunanje ministrstvo protikulturno vlogo, veliko slabšo, kot jo v odnosu do ruskih glasbenikov ima sosednja Avstrija. Ruski umetniki v Salzburgu nastopajo kolikor hočejo oziroma so povabljeni.
Violeta Egorova je v Križevniško cerkev privabila mednarodno občinstvo, med njimi smo slišali tudi rusko govorico, pa francosko, italijansko, angleško…
Violeta Egorova, foto Marijan Zlobec
Izbrala je zelo zahteven koncertni program, ki že sam po sebi ne daje nikakršnih izvajalskih popustov ali olajšav. Vedela je, kot je povedala na tiskovni konferenci, da je ambient Križevniške cerkve zelo akustičen in da je med občinstvom veliko poznavalcev glasbe ter je zato njen koncert še zahtevnejši.
Violeta Egorova, foto Marijan Zlobec
Violetta Viktorovna Egorova, kot jo v ruščini predstavljajo, je ruska pianistka, katere globoka predanost glasbeni umetnosti sega daleč onkraj njenega glasbila. Rodila se je 16. novembra 1969 v Krasnodaru, mestu na skrajnem jugu Rusije. Klavir je začela igrati pri štirih letih, dve leti kasneje je debitirala na televiziji z igranjem skladb iz “Otroški album” Roberta Schumanna, Egorova je prav tako pri šestih letih vstopila v moskovsko srednjo posebno glasbeno šolo za nadarjene otroke, kjer je študirala pri Ani Artobolevski in Aleksandru Mndojantsu. Svoj prvi solistični recital je imela v Moskvi pri dvanajstih letih.
Violeta Egorova, foto Marijan Zlobec
Študirala je na Moskovskem državnem konservatoriju P. I. Čajkovskega pod vodstvom »botra ruske pianistične šole« Leva Naumova. Uveljavila se je kot skrbna in učinkovita ambasadorka ohranjanja ter spoštovanja tradicije znamenite ruske pianistične šole in ruske klasične glasbe nasploh. Od leta 2011 vodi Akademijo Rahmaninov v Catanii v Italiji, poučuje na mojstrskih tečajih in deluje kot umetniška voditeljica mednarodnega festivala Moscow ConcertFest.
Egorova je osvojila prvo mesto na mednarodnem klavirskem tekmovanju Alessandro Casagrande v Terniju, Italija; na Mednarodnem tekmovanju G. Viotti, Italija; klavirskem tekmovanju Gina Bachauer v ZDA in na številnih drugih mednarodnih tekmovanjih. Njeno zgodnjo kariero so poganjale sposobnosti, ki jih je pridobila pri delu s svojim velikim mentorjem Levom Naumovim. Leta 1991, ko je še študiral pri profesorju Naumovu na Moskovskem državnem konservatoriju Čajkovski, je za Art and Electronics, skupno rusko-ameriško snemalno podjetje, posnela zgoščenko. Ta je vsebovala glasbo Mozarta in Prokofjeva ob praznovanju obletnice rojstva teh dveh skladateljev. Poleg tega je Egorova posnela več zgoščenk za različne založbe, kot so Universal Music Group, Teichiku Records, Onepoint.fm, Accademia Pianistica Siciliana in je bila predstavljena na radijskih in televizijskih oddajah v Italiji, Turčiji, Kanadi, Egiptu, Ekvadorju, Franciji in Rusiji.
Violeta Egorova, foto Marijan Zlobec
Egorova je nastopila v nekaterih najbolj znanih koncertnih dvoranah v ZDA, Italiji, Franciji, Švici, Turčiji, Egiptu, Monaku, Romuniji, Avstriji, Rusiji in na Kitajskem. Je redna gostujoča umetnica številnih priznanih ansamblov, kot so Državni akademski orkester Rusije, Simfonični orkester iz Utaha, Komorni orkester Kremlja, Orkester mednarodnega klavirskega festivala v Bergamu in Brescii, Simfonični orkester Perogie, Filharmonični orkester George Enescu.
Nastopila je na mednarodnih glasbenih festivalih v Spolettu “Del Due Mondi”, Sermonette “Pontino di Musica” (Italija), “Sanat Haber” v Istanbulu (Turčija), ETNAFEST v Italiji, Rachmaninov International festival 2013 v Ukrajini. V Moskvi je nastopila na “Grandi Serate Musicali”, “Music in Exile”, “Music of 20th Century”, “Christmas at the Kremlin.”
Violeta Egorova, foto Marijan Zlobec
Violeta Egorova si je ustvarila sloves komorne glasbenice svetovnega formata. Na ljubljanskem festivalu je nazadnje nastopila pred dvema letoma kot gostja italijanskega Kvarteta Goffriller. Takrat so imeli na programu Klavirska kvinteta Roberta Schumanna in Johannesa Brahmsa.
V Ljubljano se je vrnila z nemškim programom.
Violeta Egorova, foto Marijan Zlobec
Ludwig van Beethoven (1770–1827) je Variacije in fugo v Es-duru pisal poleti in jeseni 1802. Delo zaradi svoje strukturne veličine in pianistične izvirnosti zavzema vidno vlogo tako v skladateljevem ustvarjalnem opusu kot tudi v klavirski literaturi sploh. Beethoven je pred tem že večkrat posegel po variacijski obliki, vendar je prav v tem delu začel nakazovati nekatere ideje in pristope, ki jih je v svoji monumentalni pozni mojstrovini, Diabellijeve variacije, op. 120 (1823), dodelal do skrajnosti. Variacije Eroica so nastale v mirnem dunajskem predmestju Heiligenstadt, kjer je skladatelj zaradi težav s sluhom po zdravnikovem priporočilu bival. Drzne, vesele in pogosto humorne variacije vsebujejo le malo namigov na hudo osebno muko, ki jo je Beethoven takrat doživljal in jo izrazil v znamenitem neodposlanem pismu bratoma 6. oktobra 1802. Njegovo voljo do življenja je ohranjalo zgolj prepričanje, da s svojo glasbo še ni izrekel vsega, kar je imel povedati. Dva tedna kasneje je pisal založniku v Leipzig, da je dva sklopa variacij (opusa 34 in 35) zasnoval po »novi metodi«.
Slednjo so kasnejši avtorji označili za »junaški slog«, tj. skladateljevo drugo ustvarjalno obdobje, za katero so značilni izrazna intenzivnost, skrajna zgostitev tematsko-strukturne obdelave in obsežnejše motivične povezave. Čeprav v ospredje stopajo čustvena stanja, kot so mogočnost, bojevitost in zmagovalnost, ostajajo prisotni tudi lirični in humoristični izrazi. Ta slog je dosegel enega svojih vrhuncev že naslednje leto z impozantno Simfonijo št. 3, »Eroico«, s katero si Variacije in fuga v Es-duru delijo isti motiv in posledično vzdevek. Oblika variacij je edinstvena: ne začnejo se z glavno temo, temveč z daljšim uvodom, ki ga vpelje 16 taktov dolga basovska linija teme. Šele nato se pojavi tema v celoti, toda v tem času se je že zvrstilo nekaj variacij. Sledi petnajst oštevilčenih variacij, ki vodijo v zaključni triglasni fugatni finale. Najbolj presenetljiva značilnost skladbe je stalno vključevanje kontrapunktnih postopkov, kanonov, ground basov (ostinatov) in drugih značilno baročnih elementov v kompozicijo, trdno zasidrano v poznem klasicističnem slogu. (Iz programa Jana Prepadnika).
Violeta Egorova, foto Marijan Zlobec
Violeta Egorova je takoj pokazala smisel za kompleksnost in hkrati kontrastnost interpretacije, pri čemer je motiv iz Eroice slavnosten, optimističen, vznesen; pokazala je odlično klavirsko tehniko, izdelano dinamiko, ki pa se je najraje ohranjala na sredini – med mf in f -, in z njo nagovarjala avditorij z vso prepričljivostjo. Današnja vez z Beethovnom je morda spet aktualna na poseben način, kot da bi skladatelj zajel čas, za katerega je vedel, da bo vedno možen, konflikten, dramatičen, osebno angažiran. Egorova ve, da je Beethoven izjemno celovit in v sebi prepleten z neštetimi miselnimi in izraznimi odtenki ter da te kot interpreta ne pusti v neki kompleksni razvojni celoti lažjega tipa, amak ti z variacijami nalaga popolno zbranost vsako sekundo. Simpatično je bilo spremljati igranje Violete Egorove in jo opazovati, ali bo v interpretacji kaj popustila, postala manj napeta in zbrana. Njena osredotočenost na zahtevnost in hkrati različnost variacij kot Beethovnovo tematsko širino je bila ves čas zgledna. Morda bi se dalo kakšen barvni detajl v zvoku samega klavirja še bolj izpiliti, a je hkrati vedela, da bo njen koncert še dolg.
Violeta Egorova, foto Marijan Zlobec
Sledila je Beethovnova Sonata za klavir št. 14. Nastala je leto prej in je posvečena Beethovnovi učenki, grofici Juliji Guicciardi. V tem času je skladateljeva vse večja kompozicijska svoboda že omogočala združevanje stavkov zelo kontrastnih značajev in oblik. Če sledimo njegovemu opusu kronološko od začetka, se morda prav na tej točki prvič zares zavemo presenetljive individualnosti Beethovnove glasbene govorice. Skladatelj je tedaj kot pianist nastopal po aristokratskih salonih in v razvpitih pianističnih dvobojih običajno ponižal tekmece, še posebej pa je navduševal s svojo improvizacijsko spretnostjo. Prav takšno improvizacijsko teksturo, dotlej v zahodnoevropski glasbi brez primere, in enotno zasanjano vzdušje pričara znameniti prvi stavek štirinajste sonate. Prva izdaja partiture nosi naslov Sonata quasi una fantasia, kar lahko razumemo kot sonato, ki tehnično sicer sledi tradicionalni formi, a zveni kot prosto tekoča, improvizirana fantazija. Beethoven tukaj postavi sonatni ciklus povsem na glavo: v preteklosti je imel prvi stavek, običajno oblikovan kot sonatni allegro, največjo vlogo; tukaj pa kljub izvirnosti deluje skoraj kot nekakšen nemiren preludij. Napetost začasno prekine drugi stavek, nežno oblikovan menuet, ki v glasbeni tok vnese nekaj lahkotnosti in odmika. Beethoven težišče skladbe postavlja v viharniški sklepni stavek, v katerem se z razburljivo virtuoznostjo sproščata izjemna energija in drama. Vzdevek V mesečini se je uveljavil po tem, ko je nemški kritik in pesnik Ludwig Rellstab primerjal učinek prvega stavka s prizorom mesečine, ki sije na Luzernsko jezero v Švici. Mnogi kritiki so sicer nasprotovali tej romantični predstavi in raje videli povezavo s pogrebno koračnico, a poslušalcem ostaja podoba mesečine do danes blizu. Kakorkoli, sonata s svojim sanjskim uvodom, plesnim intermezzom in turbulentnim finalom ostaja eden najbolj priljubljenih in svežih draguljev klavirske literature. (Iz programa).
Morda je bila v prvem stavku Adagio sostenuto presenetljivo počasna igra Violete Egorove, kot da bi osmislila Beethovna kot meditativnega ali razmišljujoča skladatelja in seveda pianista s svojimi bogatimi koncertnimi izkušnjami, a vendarle drugačnimi kot so uveljavljene danes. Morda mi danes pozabljamo, da je bil Beethoven sam sebi sodobnik, interpret sebe kot ustvarjalca, umetnika, izzivalca trenutka, okolja, ne nazadnje dvora ali moderno rečeno politike. Egorova je igrala kot da vse to ve, sprejema, kontrastira; bolj vesel, lirski in hkrati meditativni je bil drugi stavek Allegretto, ob katerem začutiš sam naslov sonate V mesečini. A spet veš, da Beethoven ni romantik, ampak je njegova emotivnost bolj povezana z umom, intelektom, znanjem in njegovim nenehnim raziskovanjem. V tretjem stavku Presto agitato se je zdelo, kot da je Egorova v koncentraciji rahlo popustila in je bilo slišati nekaj napak, a je ohranila potrebno ekspresivnost.
Zbranost ob Beethovnu, foto Darja Štravs Tisu
Po zelo zahtevnem in dolgem Beethovnu je bilo pričakovanje, kaj bo rekel Robert Schumann v drugem delu koncerta, ko je zunaj začelo deževati, padla pa sta tako pritisk kot temperatura, veliko.
Ko je Robert Schumann (1810–1856) leta 1842 zapisal, da se mora »mojster nemške šole znajti v vseh oblikah in zvrsteh«, je nedvomno imel v mislih raznoliki ustvarjalni opus ne samo Beethovna, temveč tudi Johanna Sebastiana Bacha in Franza Schuberta. Čeprav je najbolj znan po svoji klavirski glasbi in samospevih ter nekaterih simfoničnih in komornih delih, je pomembno prispeval k vsem glasbenim žanrom svojega časa. Pisanja glasbe se je lotil sistematično po posameznih zvrsteh: najprej je vrsto let pisal izključno klavirsko glasbo, zatem se je lotil samospevov, simfonične glasbe, komorne glasbe, oratorija, kontrapunktnih oblik, odrske glasbe in nazadnje cerkvene glasbe. Schumann je v začetku leta 1835 dokončal dva pomembna ciklusa za solo klavir, ki sta tesno povezana z avstrijsko pianistko in njegovo kratkoročno zaročenko Ernestine von Fricken. Prvi je pisan niz glasbenih fragmentov, poimenovanih po namišljenih in resničnih osebah (Karneval, op. 9), medtem ko je drugi serija variacij z naslovom Simfonične etude, op. 13. Te naj bi temeljile na temi, ki jo je Ernestinin oče, baron in amaterski flavtist, uporabil v avtorski kompoziciji. Z njimi je Schumann želel variacijsko obliko osvoboditi okovov konvencij, ki jih je
vsiljeval meščanski salon. Temu primerno glasbena tekstura posameznih odsekov zaradi kontrapunktnih postopkov mestoma postane zelo gosta, dolžina in povezanost fraz sta svobodni in nepredvidljivi, vse variacije pa so z vidika izvedbe dosledno zahtevne. Cikel se iz tragičnega, koračnici podobnega uvoda med drugim razplete v liričen nokturno, igrive ritmične
študije in epizode polifone zapletenosti. Glasba v tipičnem Schumannovem slogu postopoma prehaja med temnejšimi in svetlejšimi razpoloženji, izmenjuje burno dramo, duhovito energijo in trenutke nežne ornamentike, preden doseže vrhunec v briljantnem in zmagoslavnem finalu. (Iz programa).
Violeta Egorova ima kot pianistka zelo rada variacije, kontraste, pianistični svet neštetih izraznih možnoti, iz samih del izvirajočih novih idej in s tem tehničnih možnosti, ki jo kot pianistko zlahka dvignjejo na piedestal omenjenega zmagoslavnega finala, do katerega pa lahko prideš le “per aspera ad astra”, kot je eno izmed svojih večjih glasbenih del naslovil naš skladatelj Primož Ramovš.
Parafraza na Straussov Netopir, foto Darja Štravs Tisu
Egorova kot pianistka ne igra v miselnem kontekstu zgodnjega 19. stoletja, ampak skoraj dvesto let kasneje, zato je njena koncertna koncentracija osredotočena na celovitost slavnih Simfoničnih etud kot hkrati zavezujočih in osvobojočih, igrivih in dramatičnih, zvočno razkošnih, ritmično spremenljivih, vznesenih, ves čas samozavestnih, notranje svobodnih…, s čimer se odličen pianist lahko potrdi kot antološki interpret klavirske literature. V Simfoničnih etudah je vsega dovolj, a tudi pasti; odloča že minimalna odločitev, npr. koliko sekund pavze bo med eno in naslednjo variacijo, kakšen bo njen takojšnji izraz, neverjetno koliko podrobnosti se lahko sliši… Gledalec opazuje pianistovo mentaliteto, vstopi v njegovo intimo, opazuje vsakršno reakcijo; pianist je tu razgaljen do obisti, bi se dalo reči.
Egorova je vse to vedela in gradila svoj bogat interpretacijski lok od začetka do konca, tako da je izzvala stoječe ovacije.
Zahvala, foto Darja Štravs Tisu
Ampak ko se je po prejemu lepega cvetja vsedla za klavir za dodatek, je bila zadrega velika: kaj igra, kaj je izbrala za Ljubljano ? Težka je bila in bi v spominu zaman poiskal in našel eno izmed 12 Etud ruskega skladatelja Antona Stepanoviča Arenskega. Tu se je zdela kot nekakšna negotovost občinstva ob pomisli, da se s tem koncert ne more končati in da bo morala Egorova zaigrati še nekaj. Ampak ona je vedela, da mi tako mislimo.
Kot drugi dodatek pa je izbrala nam vse znano melodijo dunajskega valčka, a iz slavne operete Netopir. Če bi kdo pomislil, da je slišane variacije napisal Liszt, bi pri dvanajstem vprašanju pri Mariu zapravil 20.000. Napisal jih je Alfred Grünfeld. Kot parafraza Soiree de Vienne op. 56.
Marijan Zlobec
