Na 73. Ljubljana Festivalu je bila sinoči v polni Križevniški cerkvi multimedijska predstavitev slovenske umetnice Eve Petrič.
Eva Petrič med performansom, vse fotografije Marijan Zlobec
Naslov njene razstave kot imerzivnega performansa in multimedijske instalacije je bil Smo kot metulji… Opredelitev performansa kot imerzivnega je redkost, ki tu nima konkretne razlage, a se zdi, kot da Petrič želi gledalca potopiti v svoj nastop, ki je zasnovan tako, da koga prevzame, povzroči občutek vključenosti v drugo resničnost in okolje.
Umetnica Eva Petrič je uprizorila performans Biti metulj – med luknjami v svetlobi, ki združuje video, zvok in instalacijo hibridnih metuljev v sugestiven dialog o človeku in njegovem vplivu na planet Zemlja, in je uvodni del celotnega omenjenega projekta.
Performans vključuje večmedijsko instalacijo Smo kot metulji… , ki bo na ogled v Križevniški cerkvi kot samostojna razstava.
Eva Petrič poudarja, da v času hitrih sprememb, v katerih se spreminjamo tudi mi, njen projekt ponuja prostor za kontemplacijo, upanje in umetniški apel k soobstoju.
Delo raziskuje identiteto sodobnega človeka na robu preobrazbe, med naravo, tehnologijo in iskanjem smisla v hitro spreminjajočem se svetu.
Ta svet se spreminja na slabše, o čemer govorijo številke, ki jih s projeciranjem na platno pred glavnim oltarjem v Križevniški cerkvi gledalec lahko vidi, a se spreminjajo tako hitro, da se komajda zave, kaj vse gre na slabše ali se po drugi strani dviga.
Eva Petrič začenja svoj performans skrita pod belo tkanino ali najlon ali tanko plastiko kot nekakšen embrio sredi cerkve, ki se bo rodil in hitro odrastel ter kritično opazoval svet.
Ko leze izpod pokrivala se slišijo njene besede v slovenščini: Dih v dih, ton v tonu, dih v dihu, diham v tonu, tonem v dihu…
Na dan njenega rojstva se slišijo besede:
»Svetlobni kontakt…
Svetlobni kontakt…, svetlobni kontakt…« (Bruce Aldrin)
Drugi del je njeno obvladovaje sveta z oblikovanjem manjše, a dovolj velike krogle kot Zemlje, ki jo mora s trakom oblepiti, da bi jo zavarovala. Lahko jo sicer dvigne nad glavo, kot da bi bila na kakšnem religioznem ritalu, a je tu hkrati astronavtski pogled na Zemljo iz vesolja.
»Ko iz vesolja pogledam na Zemljo, vidim ta neverjeten, nepopisno lep planet. Videti je kot živ, dihajoč organizem. Toda obenem je tudi videti izjemno krhko … res je osupljivo in res človeka strezni, ko vidi to kot papir tanko plast in se zave, da je ta majhna kot papir tanka plast vse, kar ščiti vsako živo bitje na Zemlji pred smrtjo, pred surovostjo vesolja.”
(Astronavt Ron Garan)
»Narejeni smo iz zvezdne snovi. Smo način, skozi katerega vesolje spoznava samega sebe.
Dušik v naši DNK, kalcij v naših zobeh, železo v naši krvi, so nastali v notranjosti propadajočih zvezd. Narejeni smo iz zvezdne snovi.
Poglej to piko še enkrat. To je naš »tu«. To je naš dom. To smo mi. Na njem so živeli vsi, ki jih imate radi, vsi, ki jih poznate, vsi, za katere ste kadarkoli slišali, vsi ljudje, ki so kdaj živeli. Skupek našega veselja in trpljenja, tisoče samozavestnih religij, ideologij in ekonomskih doktrin, vsak lovec in iskalec hrane, vsak junak in strahopetec, vsak ustvarjalec in uničevalec civilizacije, vsak kralj in kmet, vsak zaljubljeni mlad par, vsaka mati in oče, upanja poln otrok, izumitelj in raziskovalec, vsak učitelj morale, vsak pokvarjen politik, vsak “superzvezdnik”, vsak “vrhovni voditelj”, vsak svetnik in grešnik v zgodovini naše vrste je živel tam – na koščku prahu, ki je viden v žarku sončne svetlobe.
Naš planet je osamljena pikica v veliki obdajajoči kozmični temi. V naši temi, v vsej tej prostranosti, ni nobenega znamenja, da bo pomoč prišla od drugod, da nas reši pred nami samimi. » (Carl Sagan)
Zemlja je edini doslej znani svet, na katerem je življenje. Vsaj v bližnji prihodnosti ni mesta, kamor bi se naša vrsta lahko preselila. Obiskala – da. Se naselila – še ne. Naj nam bo to všeč ali ne – trenutno je Zemlja edino meto, kjer lahko obstajamo.
Nekje nekaj neverjetnega čaka, da bo spoznano.
Zemlja je zelo majhen oder v ogromni kozmični areni. Pomislite na neskončno krutost, ki jo prebivalci enega vogala tega piksla izvajajo nad komaj opaznimi prebivalci v nekem drugem vogalu, kako pogosti so njihovi nesporazumi, kako željni so pobijanja drug drugega, kako goreče je njihovo sovraštvo. Pomislite na reke krvi, ki so jih prelili vsi ti generali in cesarji, da bi v slavi in zmagoslavju lahko postali trenutni gospodarji delčka pike.
Ta točka blede svetlobe izpodbija našo samozavest, našo namišljeno samopomembnost, zablodo, da imamo nek privilegiran položaj v vesolju.
Smo kot metulji, ki plapolajo en dan in mislijo, da so za vedno.
Tretji del so prikazi omenjenih števil, ki pa so zelo hitri in ne sežejo dovolj globoko v spomin.
Imagine… Predstavljajmo si – vsi ljudje živimo v miru …
Imagine… Predstavljajmo si – vsi ljudje si delimo ves svet…(tako poje John Lennon v Imagine)
Ves čas poslušamo posnete misli v angleščini same umetnice, ki pa so slovenskemu gledalcu v Križevniški cerkvi prehitre in manj razumljive, kot če bi performans pripravila samo za nas – v slovenščini. A je še drugačna umetničina razlaga.
Te misli so tudi v angleščini, kjer jih Eva Petrič namenoma prekriva; so namerno manj razumljive, ker hoče s tem pokazati, kako besede nimajo več pravega učinka, ker jim ljudje ne znajo ali ne utegnejo nameniti dovolj pozornosti, jih zares poslušati. Torej, tudi če bi ta del prevedla v slovenščino, bi ga namerno z besednim prekrivanjem naredila težje razumljivega.
Četrti del je govorni manifest Eve Petrič v živo v slovenščini, ki se po vsakem stavku nadaljuje s prižigom sveče – svetilke in njenim polaganjem v kasneje opaznem krogu na cerkvenem tlaku. Svečk je dvanajst, kolikor je manifestativnih misi same umetnice o nas in naši Zemlji. Dvanajst je sicer simbolno število (zodiak, ura…).
stavek 1: »Žal mi je, da se nisem odločila deliti«
stavek 2: »Žal mi je, da sem hotela ves zrak samo zase«
stavek 3: »Žal mi je, da sem izbrisala 571 živalskih in rastlinskih vrst«
stavek 4: »Žal mi je, da sem zastrupila vso vodo«
stavek 5: »Žal mi je, da sem uničila 97 % zemeljskih ekosistemov«
stavek 6: »Žal mi je, da sem želela postati nesmrtna«
stavek 7: »Žal mi je, da nisem slišala krika ledenikov«
stavek 8: »Žal mi je, da nisem slišala prošnje dreves«
stavek 9: »Žal mi je, da sem te poskušala premagati«
stavek 10: »Žal mi je, da se nam je čas iztekel«
stavek 11: »Žal mi je, da sem pozabila ljubiti«
stavek 12: »Žal mi je, da nisem spoštovala, da sem tvoj gost«
Čeprav je Eva Petrič povedala, da je njen nastop navdahnjen s pesmijo Imagine Johna Lennona in odpira vprašanje, ali sta globalna povezanost in mir le utopična želja ali dosegljiva realnost, pa znane melodije ne slišimo.
Kaj je danes stvar dejstva in kaj je danes stvar domišljije …?
Dejstvo je, da je AI del našega življenja.
Ali nam bo umetna inteligenca omogočila resničnost, za katero si je John Lennon predstavljal, da bi lahko bila mogoča?
Bo umetna inteligenca omogočila, da ne bomo ponavljali napak današnjega časa in preteklosti?
Ali nas bo osvobodilo našega pohlepa in neracionalnosti?
Predstavljajmo si …
Imagine…
Glasba Hayato Nakao je diskretna, manj avtorsko očina kot jo je Petrič pokazala v več drugih projektih, kot smo videli celovečerni nastop v Kinu Šiška, kjer je tudi pela.
Petja ni več, ker se optimizem tanjša ?
Kot je Eva Petrič še razložila svoj nastop, performans prisotnim omogoči pogled na naš planet iz Zemljine nizke orbite, kot jo vidijo astronavti na Mednarodni vesoljski postaji ali kot jo zaznavajo številni sateliti, tudi slovenski NEMO HD, ki krožijo okoli Zemlje. S kombiniranjem podatkov o človekovih dejavnostih na Zemlji s satelitskimi posnetki in označevanjem s senčnimi posnetki avtorica prikaže senco človeštva na Zemlji. »Sence so del nas, del našega sveta, so »luknje v svetlobi«, ki nas opozarjajo na posledice naših dejanj,« pojasnjuje Eva Petrič. Njen performans je poetično opravičilo človeka našemu planetu.
V vsem nastopu pa se vendarle zdi, kot da zemeljska tragedija, kot jo doživljamo na vseh ravneh, nima dovolj dramatičnosti in na koncu pretresljivosti. Ni streznitvenega šoka.
Zmaga lirika.
Marijan Zlobec