Na 73. Ljubljana Festivalu se nadaljujejo večeri štirih koncertov, na katerih bomo slišali različne glasbene zvrsti, od argentinske glasbe velikih mojstrov 20. stoletja, prek sinočnje kubanske glasbe do flamenko kitare danes zvečer pa do sredinega koncerta kitarista Robbena Forda s svojo skupino še treh glasbenikov.
Kubanski koncert je bil namenjen tudi plesu, vse fotografije FL/Darja Štravs Tisu
S tem se festival odpira obiskovalcem in ljubiteljem še novih zvrsti, doživetij, spoznanj, izzivov, ne nazadnje s povabilom z odra polnim Križankam, naj pridejo pred ali pod oder plesat, čeprav bi se zdelo, da s tem motijo druge poslušalce. Tako je precej ljudi res prišlo tja, a so nekateri raje plesali bolj diskretno, na levi in desni strani avditorija, en par pa je bolj proti koncu koncerta prišel na oder.
Kot so doživeli na obeh dosedanjh koncertih, gre za poseben espri, duha, melosa, ritma, občutij, doživljanja sveta, svojih okolij, zgodovine (Argentina, Kuba), občutek posebnih glasbenih darov od zelo daleč, iz držav, ki ji z osebnim daljšim obiskom in tamkajšnjimi kulturnimi in glasbenimi doživetji pozna sorazmerno malo Slovencev, a se vseeno njihovo število z leti stopnjuje. A je že tako, da več Kube in Argentine lahko doživiš v Ljubljani, kot bi vam uspelo tam. Potrebni so veliki organizacijski napori.
Z odra nas je najprej pozdravil slovenski ustanovitelj EuroCubans Črtomir Pšeničnik (bongi in konge), ki je opravičil odsotnost glasbenega voditelja in vodjo zasedbe Juana de Marcosa Gonzaleza, češ da ne more priti v Ljubljano spričo nujne operacije srca.
Takoj zatem smo preko ekranov spremljali njegov pozdrav Ljubljani in opravičilo spričo težav s srcem in nujno operacijo. A smo hkrati slišali, da se namerava vrniti, ko bodo zdravstvene težave minile, čeprav je že precej star. Njegova video izpoved, ki je bila v avditoriju sprejeta z aplavzom, je bila povsem prepričljiva, prav tako kot ves glasbeni, koncertni in plesni večer. Pozitivna reakcija na uvodni dogodek je zelo vplivala na takojšen sijajen glasbeni nastop, poln zvoka zlasti trobent in pozavn, ki so naredile vtis izjemnih posameznikov, med katerimi sta bila slovenski trobentar Andrej Štrekelj in hrvaški pozavnist Denis Beganović. EuroCubans je pravzaprav spoj kubanskih glasbenikov s širše našimi, da ne rečem le s Slovenci.
Koncert je sicer izpostavljal soliste, med njimi vodilno pevsko trojko, ki je zavzela osrednji prostor na odru, zelo široko, da je omogočila svoj ples ali vsaj plesni ritem, hkrati pa vabilo in stimulacijo občinstvu, malo komentarja, sporočil, napovedi programa, pozdrav v slovenščini…
Pevci so bili Evelio Galan, Jose “Pepito” Gomez in Juan Carlos Echavarria. Njihov vokal je bil tipično kubanski, ritmično razgiban, melodično osredotočen na poseben temperament, melost, emocije, karakterno odprtost in komunikativnost, ki je njim bolj naravna kot nam, (razen ko poslušaš Avsenika in Slaka).
Ansambe je imel izjemne tri trobente in dve pozavni, kot bi jih lahko imel ali bi lahko igrali v najboljših Big Bandih. To so bili trobentarji Juan Munguia, Andrej Štrekelj in Raudel Marzal ter pozavnista Andrés Fernández in Denis Beganović. Bili smo priče izjemnosti vseh, pri trobentah redkih višin in zvočne svetlobe, pri dinamiki pa je bilo ozvočenje ves večer premočno in je na koncu vplivalo na naša ušesa. (Mene so bolela in mi ni bilo prijetno).
Pianist David Alfaro je bil soliden, a kakšne briljance ni pokazal, prav tako ne kontrabasist Dany Noel, ki pa je bil predstavljen kot bas kitarist, tako da so bili močnejši vsi tolkalci, kar pa je bilo pri interpetaciji kubanske glasbe pričakovati. To so bili Črtomir Pšeničnik in Bárbaro Crespo – bongi in konge – ter Pepe Espinosa – timbale. Zanimivo pa je bilo, da se je njegov precej jazzovski solo nekoliko oddaljil od glasbene vsebine koncerta.
Ples v avditoriju se je nekako začel ob znani skladbi Reconciliacion, ki izrecno poudarja kubansko srce in spravo med vsemi Kubanci, kar pa bolj občutijo kot nacionalni problem oni sami. Kot veste je bila kubanska revolucija že zdavnaj… Seveda z odra nismo slišali nikakršne razlage, kdo se mora s kom spraviti in zakaj.
Tipična je bila skladba Huellas del pasado z izstopajočimi tremi vokalisti, pri čemer zaznavamo ponavljajoče se vokalne in ritmične značilnosti kubanskega bolj sproščenega, morda ležernega temperamenta, tako da kakšne baladnosti ves večer ni bilo.
S soli, najbolj fizično markanten je bil pozavnist Denis Beganović, ki je na koncu svojega nastopa malo pokoketiral z ameriškim Summertime, smo se približali bigbandovski koncertni mentaliteti, a bolj narahlo kot zares.
Želja nastopajočih je bil kar se da živ kontakt s publiko, ki je večkrat ritmično ploskala, pri plesalcih pa se je bolj kot ne pokazala nekakšna zadržanost, ne pa sproščenost in razkošje plesno odrske prezence.
Ni bila neopazna slovenskost Kube, če se sme tako reči, nekakšna bližina, ki se je izoblikovala ob tamkajšnji uvedbi socializma, ki tam traja še danes, pri nas pa se vračamo v kubanske predrevolucionarne kapitalistične izkoriščevalske čase. Težko je na enem koncertu ugotoviti politično ali družbeno stanje, držo in klimo programskega izbora in morda njegov zunaj glasbeni pomen.
Ves večer se je prepričljivo pokazalo, da je bila na odru izpoved Kube kot neke avtonomne kulturo glasbene regije s svojo brezčasnostjo.
Ta je Poletno gledališče Križanke povsem napolnila.
Marijan Zlobec