Muzikal Fantom iz opere izpolnil vsa pričakovanja

Slavni muzikal Fantom iz opere skladatelj Andrewa LLoyda Webberja je že z uvodnimi predstavami v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma občinstvo navdušil. Žal smo med zadnjimi v bogati kronologiji uprizarjanj, gostovanj, odmevnosti… in seveda statistike. Biti v Ljubljani za nastopajoče s svetovnimi izkušnjami morda ne pomeni ravno veliko, a je njihova zavzetost in profesionalnost obiskovalce prevzela do končnih stoječih aplavzov in ovacij.

Prizor iz Fantoma iz opere, vse fotografije uradne objave producentov

Gledali smo gledališče v gledališču, opero v operi, muzikal v vključujoči dvorani Cankarjevega doma, tako s svetlobo, ki je obsijala poln avditorij, kot z dramatičnim spustom ogromnega steklenega lestenca ob koncu prvega dejanja, kot da smo mi tisti, ki uživamo Fantomovo prekletstvo ali kazen.

Zgodba je stara in znana, a bi se tu dalo reči, da izpade kljub vsej trivialnosti globlja, morda celo sodobna, če pomislimo na ženski preobrat, sprejem dveh povsem različnih moških, rivalih, ki pa ugledata v Christini vsak svojo muzo na temelju osebnostne čistosti, ženskega instinkta, pripadnosti svetu umetnosti in opere še posebej.

Andrew Lloyd Webber je tu v nekakšni dvojni vlogi; razlagalca vsakršnih gledaliških zakulisnih dogajanj in stranskih, a zelo zanimivih in odlično prikazanih sprotnih produktov (začetna dražba, uvodne arije, balet, opera), da bi hkrati gradil nadvse skrivnostni vsebinski muzikal, ki postane edini vrhunski, potem ko ostale odlične akterje v opernih vlogah, pa seveda vso nespretno, a dovolj naduto gledališko administracijo, zlahka osmeši in odvrže, enega pa obesi, kar spada med zaporedje scensko-vsebinskih šokov v predstavi.

Webber je dinamičen avtor, a ima minutažo vseh prizorov izračunano v glavi do sekunde, bi se lahko reklo; vsega je ravno prav in predstava obsega vse, kar je potrebno. Njena zgradba je naravnost zgledna. Hitra, spremenljiva, scenografsko in kostumografsko bogato opremljena, tako da je intimna ljubezenska zgodba s svojo usodnostjo skorajda njen kontrast, čeprav izhaja iz iste snovi, iz področja umetnosti. A ima nekaj bistvenega, fikcija iz umetniških kreacij pompoznega baročnega in nerodnega, skoraj parodičnega klasicističnega opernega tipa se spremeni iz igre v življeje samo.

Webber hoče biti več ali največ. Premagati vse.

Njegovo sporočilo je jasno: ženska lahko ljubi hkrati dva moška in na dva načina, in obratno: dva moška ljubita isto žensko, a jo eden reši, da lahko zbeži z drugim. En poljub zadošča za vse življenje; za nazaj, v morje skrivnih hrepenenj in pričakovanj, in za naprej v osamljen svet nadaljevanja umetniškega, seveda glasbenega ustvarjanja v kabinetu z ogromnimi orglami. Tu zmagajo vsi trije.

Prizor iz Fantoma iz opere, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu

Uvodna umetniška avkcija se posreči bolj skromno, a s končnim predmetom v obliki prenosnega glasbenega avtomata odkrije vso pripovedno vsebino. Torej imamo tretjo dimenzijo celotne predstave. Četrta smo kajpada mi v dvorani.

Broadway v Ljubljani

Skladatelj Webber je boljši poznavalec opere kot se misli ali sprejema. Proučil je njeno zgodovino in se bolj osredotočil na Mozartov ali Rossinijev umetniški profil, tako z njuno zgoščenostjo in dramatičnostjo kot s panoramo opernih likov (Figarova svatba ali Seviljski brivec), lahko pa bi pomislil tudi na slavni film Amadeus z v loži skritim in komentirajočim Salierjem kot predstavnikom cesarsko dvorne birokracije. Webber to birokracijo vsekakor v svojem muzikalu ima in jo smeši.

Novi ljubezni naproti

Fantom iz opere (Le Fantôme de l’Opéra) je francoski roman, ki ga je napisal francoski pisatelj Gaston Leroux.

Najprej je bil roman po delih objavljen v Le Gaulois (od 23. septembra 1909 do 8. januarja 1910). Na začetku se je prodajal zelo slabo, v času 20. stoletja pa so tudi večkrat preklicali njegovo tiskanje. Danes roman Fantom iz opere velja za klasiko francoske literature, čeprav je, glede na original, današnji prikaz spremenjen zaradi prilagoditev.

Roman je bil preveden v angleščino leta 1911, medtem pa je bil tudi večkrat prilagojen za filmsko produkcijo, od tega sta najbolj znana filma/muzikala The Phantom of the Opera iz leta 1986 in The Phantom of the Opera iz leta 2004. Muzikal iz leta 1986 je postal najdlje časa prikazovan muzikal v zgodovini Broadwayja.

Obojestranska izpoved kot preobrat

Omenjeni glasbeno biografski film o Mozartovem življenju Amadeus je slavni režiser Miloš Forman po scenariju Petra Schafferja posnel leta 1984 ali dve leti prej kot Webber svoj muzikal…

Resnica se ne dogaja na odru, ampak na strehi

Webber je po svoje ali v svojem muzikalu želel omenjeno operno izročilo še nadgraditi in sam sebi dokazati, da je enakovreden skladatelj, čeprav je zanikal vso operno zgodovino od sredine 19. stoletja do danes.

Fantom je v Ljubljani doživel zasluženo priznanje, vse fotografije Marijan Zlobec

Webber je želel nadgraditi izbor in pestrost vokalnih in seveda dramskih solistov, s katerimi se v Amadeusu hvali sam Mozart in kot vzor svoje epohalnosti omenja Figarovo svatbo. Webber je vedel, da mora imeti na odru več solistov kot genialni Mozart. In to mu je uspelo.

Fantom z odra

Kot lahko dobim razlago vseh nastopajočih oseb po spletnih objavah, ne pa po programu organizatorjev predstav v Ljubljani, ker teh programov nisem videl, razen producentske verzije v angleščini, skoraj kot že kakšne revije, je njihova panorama resnično epska.

Zahvala orkestru v Fantomu iz opere

Glavne osebe so tri: Erik – Fantom je psihično prizadet človek (verjame, da je duh), ki živi v katakombah pod operno hišo in ljubi Christine;

Christine Daae – je mlada švedska sopranistka;

Raoul Viscount de Chagny – Christinin prijatelj iz otroštva, Christine ga zanima, ker jo ljubi;

Že tu bi bilo dovolj oseb za ves muzikal, ker so bili interpreti: Nadim Naaman kot Fantom, Bridget Costello in Georgia Wilkinson kot Christine in Dougie Carter kot Raoul odlični. Tu smo doživljali kompleksnost oseb in njihovih vokalno-psiholoških ter dramskih profilov. To pomeni iskanje pravih interpretov, kar glede na skoraj štiridesetletno ponavljanje predstav v isti produkciji niti malo ni lahko. Vsi trije oziroma štirje so bili povsem prepričljivi.

Fantom je imel razmeroma majhen orkester

Naslednje osebe v muzikalu Fantom iz opere so: Perzijec – skrivnostni moški iz Erikove preteklosti; Count Philippe de Chagny – Raoulov starejši brat; Moncharmin in Richard – upravitelja operne hiše, Madame Giry – Erikova vestna “stražarka”; Meg Giry – edina hčerka Madame Giry; baletna plesalka; Carlotta Giudicelli – razvajena primadona, sopranistka; Ubaldo Piangi, operni tenorist, Joseph Buquet – glavni upravljavec scene; Debienne in Poligny – bivša upravitelja operne hiše; La Sorelli – glavni baletni plesalec; Mala Jammes – prijateljica Meg Giry; prav tako baletna plesalka; Remy – tajnica upravitelja; Mercier – menadžer igralcev; Mme. la Baronne de Castelot-Barbezac – Meg, ko odraste; Mifroid – inšpektor, ki je bil vpoklican, ko je Christiane izginila…

Prostor za orkester so zožili

Ob odsotnosti ljubljanskega razlagalnega programa je poročevalcu težko natančno identificirati vse nastopajoče, ker so nekatere vloge kratke, hitro spremenljive, samo plesne, nekatere govorne. V reviji The Fantom of the Opera Souvenir Programme je sicer vse navedeno, a za Ljubljano ta program z vsemi imeni ni zavezujoč. Spomnimo, da gre v muzikalu Fantom iz opere tudi za operni in baletni zbor ali solističi ansambel, pevskih solistov pa predstavljajo kar dvajset, v ljubljanski napovedi predstav pa dvanajst za enajst vlog. Plus baletni solisti ter pevski solistični ansambel v zboru.

Slavni spuščajoči se luster

Sijajna sta bila oba v muzikalu nastopajoča kot prava operna pevca: sopranistka Lara Martins kot razvajena primadona Charlotta Giudicelli in tenorist Joseph Claus kot Ubaldo Piangi. Oba sta bila glasovno in igralsko odlična, povezana v celoto s funkcijo večje dramatične napetosti in poudarjanja karakterja muzikala z zgodovinsko operno in baletno osnovo, ko se še enkrat pokaže Webberova želja premagati ali nadgraditi vse dotlej.

Skoraj bi mi padel na glavo

Med ženskami na odru je bila zelo opazna in izrazita Valerie Cutko kot Gospa Giry, medtem ko je bila Meg Giry, njena hčerka Anna Mullan.

Bežimo… Lestenec pada

Vlogo gospoda Firmana je odigral in odpel Brian McCann, gospod Giles André je bil Arvid Larsen, Joseph Buquet, glavni upravljavec scene Matthew McDonald, gospod Reyer Paul Erbs…

Polna Gallusova dvorana

Solisti opernega zbora ter baletnega ansambla so navedeni le v omenjeni reviji.

Fantom iz opere je razgibal dvorano

Režiser muzikala je bil Stephen Barlow. Brez dvoma je tesno sodeloval z izročilom samega skladatelja, a je muzikal spoznal kasneje. Režiser je zelo upošteval pariško Nacionalno opero, slavno Palais Garnier, ki mu je bila kar temeljna inspiracija. Režiser je želel ob omenjenem modernizmu ljubezenskega trikotnika izpostaviti čas in širši kontekst samega nastanka zgodbe, ko je ne le trkala na duri prva psihoanaliza Sigmunda Freuda, ampak je filozof bil dotlej objavil že vrsto študij.

Scenograf in kostumograf predstave je bil Andrew Riley. Znal je narediti vse, kar je bilo potrebno in prepričljivo, vključno s hitrim menjavanjem scen in uporabo vrtljivega odra, pričaranja interiera in eksteriera, tudi hitrih, skoraj šokantnih prizorov. A bistveno je, kar omenja že režiser: upoštevanje slavne arhitekture ene najlepših starih oper na svetu, kot jo je bil ustvaril arhitekt Charles Garnier. Kdor je videl kakšno opero v njej, se bo strinjal, da ambient odra in avditorija v Gallusovi dvorani ni bil bistveno slabši. No, nimamo ravno Chagallovega poslikanega stropa. Smo pa doživeli jezero na odru in čoln z rešitvijo ljubimcev. Verjamem, da je bil ljubljanski ambient nastopajočim zelo všeč.

Oblikovalec svetlobe je bil Howard Hudson. Z eno besedo mojster.

Koreograf Ewan Jones je napravil najboljše prizore s poudarkom tako na klasičnem kot modernejšem baletu, a je operno-baletna klasika močnejša.

Težje je kaj reči o sami dokončni verziji ali adaptaciji libreta po romanu. Kot tak je posebej je omenjen Charles Hart. A ob njem še Richard Stilgoe kot avtor dodatnega besedila. Prav tako so najbrž intimne skrivnosti iz procesa same orkestracije, ker je poleg brez dvoma osrednjega skladatelja Andrewa Lloyda Webberja omenjen še David Cullen.

Fantom iz opere se je skril nekje v Gallusovi dvorani ali v kleteh ali na strehi ?

Dirigent predstave je bil Ben Mark Turner. Vedeli so koga izbrati. Bil je izredno dinamičen, vseobsegajoč, sugestiven, v kretnjah zelo natančen, energičen, pedanten, odgovoren za vse, kot je prava dirigentska funkcija. A tu gre za muzikal, ki ima v sebi nenehno dinamiko in mora biti dirigent skoncentriran ne le sleherno minuto, ampak vsako sekundo.

Občudovali smo profesionalnost orkestra z mogočnimi orglami, ki so bile postavljene kar v orkestrsko jamo in niso uporabili onih v dvorani.

Sestava orkestra je dajala poudarek na kar treh klaviaturah, tri so bile violine, pa še viola, violončelo in kontrabas, rog, štiri pihala…

V omenjeni reviji so omenjeni člani opernega zbora, ki je zvenel sijajno, čeprav jih je bilo malo, a so hkrati peli še vsi solisti, zlasti v najbolj množičnem prizoru Masquerade.

K vsemu temu je prispevala odlična tehnika: Adam Fisher kot tonski mojster, Stuart Andrews kot programer klaviatur in James Melling kot sodelavec za zvok.

Ostaja nam v ušesih najlepša melodija iz muzikala: ljubezenski duet All I Ask Of  You zapet na strehi pariške Palais Garnier.

Ko tam doživite ovacije navdušenega občinstva, pomislite, da se bo opera porušila. V Gallusovi dvorani take nevarnosti ob Fantomu iz opere še ni bilo. Morajo počakati do konca ali zadnje predstave 20. julija. Še deset predstav.

Ne zamudite !

Marijan Zlobec