Kvartet harmonik z bandoneonistom Rodolfom Mederosom očaral

Na 73. Ljubljana Festivalu je bil sinoči v polni Križevniški cerkvi prav poseben večer z nastopom kvarteta harmonikarjev 4 Bellows 4 Tales. Pridružil se jim je svetovno znani agentinski bandoneonist Rodolfo Mederos, ki je kljub svojim petinosemdesetim letom nastopil povsem običajno oblečen in zelo skromno, a je v nekaj tihih nagovorih izrazil svoje zadovoljstvo, da lahko koncertira tu za vse zbrane in v tem lepem ambientu.

Rodolfo Mederos v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec

Naslov koncerta Re5piraciones ni bil ravno posrečen in za privabljanje poslušalcev prepričljiv. Boljši je bil podnaslov Od Gardela do Piazzolle.

Koncert se je začel s samim kvartetom, ki je zaigral dve slavni skladbi Astorja Piazzolle: Yo soy Maria in Oblivion. Tretja skladba, omenjena v programu, Adios Noniño, pa je bila izvedena prav proti koncu večera brez pavze, kar se pokaže kot bolj primerna celovitost in že skoraj koncertni ritual, ki pa zelo pozitivno vpliva na razpoloženje v Križevniški cerkvi.

Yo soy María je iz opere María de Buenos Aires iz leta 1968. V ariji se predstavi María, dama z ulic Buenos Airesa, ki ljubi, poje in zapeljuje moške s tangom. María simbolizira Buenos Aires. Opera je
napisana v uličnem slengu marginalnega okolja mesta, ima pa
tudi biblične reference. María se rodi, umre in ponovno vstane. Je
nepokvarjena, čista ženska.

Oblivion je napisal za italijanski film Enrico IV (1984, režiserja Marca Bellocchia). Je značajska skladba v obliki argentinske milonge, ki vzbuja občutja žalosti in bolečine, je sofisticirano delo – eno njegovih najbolj znanih. Adios Noniño je napisal za preminulega očeta. Vanjo je izlil najboljše, kar mu je nadarjenost dala: fuzijo klasične glasbe, jazza in tanga v obliki tanga nuevo. Skladba je melanholična, dramatična in ganljiva. (Iz programa Metke Sulič).

Astorja Piazzollo je kvartet harmonikarjev uvedel zelo občuteno, mehko, lirično, v uvodni ariji bolj povedno in izpovedno, Oblivion pa je bil zelo počasen, meditativen, poglobljen. Takoj je bilo jasno, da bomo doživljali duhovno argentinsko glasbo, brez iskanja nekih zunanjih efektov, kot so značilni za nekatere naše harmonikarje, ki seveda ne izhajajo iz argentinske glasbene kulture, ampak jo lahko kvečjemu imitirajo.

Morda bi se ob prihodu na oder Rodolfa Mederosa dalo pomisliti, da je glasbenik ravnokar prišel v Ljublano, se ni utegnil niti preobleči, a je že moral na oder. Bil je nekaj posebnega, potoplen v svoj svet, svoje tisočere izkušnje, zgodovino, ki je izredno bogata, a je že tako, da so veliki umetniki, starejši kot so, bolj skromni in hvaležni življenju, da jim je bilo dano sprejemati in razdajati svoje darove.

Tu ni niti najmanjšega sledu po kakšnem egu ali razkazovanju svoje slave, kot jo srečujemo na vseh koncih in krajih in je spremljevalcem koncertov kar težko pri srcu, ko vidijo vse to od blizu. Skromnost pomeni znanje, izušnjo, poznavanje glasbe, ki jo izvajaš, sopotništvo s sklatatelji, srečanja, dialoge, razmišljanja, skupen čas in prostor, avtentiko ali skladnost bistva in bivanja, če rečem malo heideggerjansko.

Pri nastopu Rodolfa Mederosa, ki je prišel na oder ob drugem skladatelju Agostinu Bardiju in svojo lirično epskost pokazal v najobsežnejšem delu in skladatelju večera Carlosu Gardelu, da je Piazzollo rad preskočil in ni želel igrati tistih skladb, ki jih najraje vsi drugi.

O Agustínu Bardiju in  Carlosu Gardelu je bila v koncertnem listu zapisana obširna predstavitev.

Agustín Bardi (1884–1941) je bil pianist, violinist in skladatelj
tanga iz Buenos Airesa. Skladba Nunca tuvo novio je iz okoli
leta 1930. Besedilo (Enrique Cadícam) opisuje usodo samske
ženske, ki doma v samoti prebira sentimentalne romane in sanja
o neuresničeni ljubezni. Bardi je težil k jasnosti melodije in poglobljeni harmonski strukturi, kar se izraža tudi v tem s čustvi nabitem delu. Napisal je dramatično skladbo, ki presega introvertiran
značaj, saj v njej oriše intenzivnost dekletove osamljenosti.

Karizmatični pevec Carlos Gardel (1890–1935) se je rodil v Franciji, njegova mama je imigrirala v Argentino. V Argentini so ga
oboževali, saj je tango, ki je bil do takrat plesna skladba, priredil
pevski formi. Ni mu odvzel čustvenega in ni poskušal doseči visoke umetniške vrednosti. S svojim mehkim in otožnim baritonom
je dosegel, da so množice vzljubile njega in njegov tango. Pesmi Volver, Soledad, Cuesta abajo, Mi Buenos Aires querido,
Melodía de arrabal, Sus ojos se cerraron so iz njegovega filmskega obdobja, ko je sodeloval s pesnikom in scenaristom Alfredom Le Pero. Volver in Soledad sta sentimentalna tanga iz filma
El tango en Broadway (1934), v katerem igra Gardel glavno
vlogo. Iz istega leta je iz filma Cuesta abajo njegova nosilna pesem in Mi Buenos Aires querido, ki opeva ljubezen do domovine;
ta nostalgična pesem vzbuja v Argentincih domovinska čustva.
Sus ojos se cerraron je tango iz leta 1935, poln žalosti ob izgubi ljubljene osebe. Je eden zadnjih Gardelovih pred tragično
smrtjo v letalski nesreči. Ima izpovedno moč, ki so ji po nesreči
pripisali, da je bila preroška. (Iz programa).

Iz nastopa smo že v uvodnem Bardiju dobili vtis, kot da je malo nerodno na oder stopajoči Rodolfo Mederos prišel iz drugega sveta; ne le geografsko, ampak zgodovinsko, doživljajsko, emotivno, glasbeno okoljsko, etnološko, izkustveno, družabno…, vse se je zdelo, da izhaja izključno iz prisluha svoji notranjosti, iskanju najbolj skrite kamrice, ki jo je znal poiskati Ivan Cankar, ki je še vedno naš največji pisatelj. Skoraj tišina intime v pianu, pa ne zato, ker bi se naš gost bal dinamike, ampak ker je glasbena resnica kot drobna ptica, ki pa daleč prileti. O tej drobni ptici in njeni resnici je bil nekoč govoril v  Narodni galeriji slavni italijanski umetnostni zgodovinar Federico Zeri, ki je skupaj z dr. Ksenijo Rozman pripravljal veliko razstavo tujih mojstrov v NG in se je poprej sprl s slavnim Gettyjem in njegovim izjemnim muzejem v Kaliforniji (J. Paul Getty Museum Los Angeles) ter odšel. O vzroku odhoda ni nikoli govoril, a se je šušljalo, da bi moral kot svetovni ekspert priznati izvirnost nekih starih bronastih skulptur, za katere je bil sam prepričan, da so ponaredki.

Ta metafora spregovori o identiteti pravih ali resničnih umetnikov, njihovi skromnosti in poštenosti. Večji kot si, manj potrebuješ. In starejši kot si, lepši ti je svet, če se mu s svojim znanjem in globoko osebnostjo lahko razdajaš.

Zato je bil ves večer tako poln emocij, duha, globine, neke kolektivne zavesti lepega, z odra darovanjskega.

Kvartet, ki je sestavljen iz glasbenikov različnih nacionalnih identitet: Stefano Bembi, Zoran Lupinec, Maurizio Marchesich in Imad Saletović, se je moral kot spremljevalec in sonastopajoči osrediščenega bandoneonista dinamično in izrazno prilagajati, tako da je lepota solista vplivala na vse.

Proti koncu smo slišali še Carla Alberta Rossija: ‘Na voce, ‘na chitarra e ‘o poco ‘e luna in Juana Carlosa Cobiána: El motivo in že omenjenega ter izvajana Piazzollo in Gardela. Tako smo skupaj slišali dela kar petih skladateljev in izvajalcev.

Koncert ni žele biti dominanten v izpostavljanju enega skladatelja, ampak panoramsko enakovreden, kar je nastopajočim odlično uspelo. Poslušalci pa so začutili veličino vseh.

Po toplih aplavzih in stoječih ovacijah so zaigrali še dva dodatka, najprej ponovitev iz programa, nato pa je harmonikar Zoran Lupinc napovedal Cvetje v jeseni Urbana Kodra v aranžmaju za harmonike tržaškega skladatelja Aleksandra Vodopivca. Sijajno.

Marijan Zlobec