Slavni romunski koreograf Edward Clug, ki pa že dolgo živi v Mariboru in odlično govori slovensko, je napolnil Križanke podobno kot dan poprej filmska glasba Ennia Morriconeja, a bi smeli reči, da je vseeno zmagovalec naš, mariborski baletni ansambel, ker je programsko zahtevnejši in ne more računati na kakšno filmsko predeksistenco. Clug je bil s stoječimi ovacijami na koncu predstave v treh delih nagrajen s stoječimi ovacijami, še bolj, ko je sam prišel na oder. Prav tako so bili z ovacijami nagrajeni vso solisti, člani Baleta SNG Maribor.
Prizor s predstave Cluster Edwarda Cluga, vse fotografije FL/Darja Štravs Tisu
Večer je pomenil predstavitev svetovnih koreografskih uspešnic, nastalih za Nizozemsko plesno gledališče (NDT), antologijo, ki jo povzema naslov Cluster. Program je bil predstavljen kot najprodornejše umetniške vizije in interpretacije človeškega telesa in gibanja. Obenem Clug odkrival tudi bolj subtilne, notranje plasti, v katerih raziskuje specifične bivanjske tematike in pričara posebno atmosfero, h kateri prispevajo tudi glasbeni avtorji Milko Lazar in Radiohead s Thomom Yorkom na čelu. Na tej glasbeni kulisi, ki v sebi nosi sposobnost priklica edinstvenih energij in duševnih razpoloženj, se v sosledju koreografskih stvaritev Proof, Mutual Comfort, Handman in Cluster postopoma razgrinja Clugova izvirna vizija. Koreografova neukrotljiva ustvarjalna domišljija in čarobno področje hipnotičnih vizij obenem razkrivata tudi jasno osebno stališče, saj si pri raziskovanju različnih bivanjskih in družbenih vprašanj vedno prizadeva (p)ostati odprt do vsega drug(ačn)ega ter predvsem človeškega. (Iz programa Jana Prepadnika).
Clug gradi koreografske stvaritve iz svoje celostne osebnostne občutljivosti, intelekta, širše kulturne razgledanosti; glasbenosti in likovnosti ter scenskosti, odprtega karakterja, komunikativnosti, smisla za izbor in povezovanje solistov, visokih kriterijev profesionalizma, lastnim vzorom s končnim ciljem v popolnosti. Ves večer se čuti, kako si želi doseči maksimum v izoblikovnju vseh podrobnosti, slehernega giba, prepletanja, sočutenja, dialoga, dinamike in iz nje izvirajočih kontrastov, hitrih sprememb, nepredvidljivosti, ki pa od nastopajočih terjajo zelo zahtevno skupno pripraljenost in tok predstave, ko hkrati slišiš še izvirno glasbo in ves večer pravzaprav daje vtis kot še kakšnega festivala sodobne glasbe mednarodnega značaja in ranga, kot npr. Zagrebški bienale, Wien Modern, Beneški bienale, Darmstadt, Donaueshingen…
Ta celostna odprtost za vsakršno sodobnost mi prikliče v spomin pojav evropske avantgarde dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko se je po koncu prve svetovne vojne pojavila pravcata strast po ustvarjalni in umetniški svobodi s stotinami novih idej na vseh področjih in umetniških zvrsteh. Spomnimo se npr. Triadnega baleta Oskarja Schlemmerja, ki je postal najbolj izvajan avantgardni umetniški ples s svojimi posebnimi figurami, likovnostjo, kostumogafijo, ritmiko…
Clug teži k svobodi in vsemu, kar se lahko v njenem imenu vidi in v gibanju ter izraznosti odrsko ustvari. Clug ima še eno posebno občutljivost; smisel in občutljivost za glasbo, novo, moderno ali avantgardno, samosvojo in njegovo ali zanj napisano, ujemajočo, profilirano, ritmično, skorajda ritualno, kot smo slišali v zadnji, četrti koreografiji Cluster. Delež našega skladatelja Milka Lazarja je bil enkraten, pravzaprav pogoj, brez katerega treh koreografij ne bi bilo. Lazarja na večer ni bilo, a bi si javno predstavitev z odra vsekakor zaslužil.
Večer se je začel z delom Proof, v katerem Clug vstopa v dialog
z glasbo britanske alternativne skupine Radiohead in njenega
frontmana Thoma Yorka. Radiohead so izdali prvenec Pablo
Honey (1993) v osrčju dobe grunga, zato so jih pogosto enačili s
skupinami, kot je Nirvana. Plošča je vsebovala njihovo prvo veliko uspešnico Creep, njihov drugi album The Bends (1995) pa je
predstavil ostrejši zvok in bil deležen pohval kritikov. Kasneje so
dosegli svetovno slavo s ploščo OK Computer (1997), ki jo kritiki
pogosto označujejo za mejnik sodobne rock glasbe. Sledila je
eksperimentalna preobrazba z albumoma Kid A in Amnesiac, s
katerima so razširili svojo zvočno paleto z elektronskimi in ambientalnimi zvoki. Leta 2003 so izdali Hail to the Thief, ki se je nekoliko ponovno navezal na kitarsko osredotočeni rock. Štiri leta kasneje je nastal album In Rainbows, sledila pa sta eksperimentalni The King of Limbs (2011) ter bolj ambientalno in art pop zasnovani A
Moon Shaped Pool (2016).
Prav z zadnjih dveh plošč je bilo mogoče slišati skladbe v kontekstu dela Proof, temu pa se je pridružila glitch pop skladba Skip
Divided Thoma Yorka. Kot pravi Clug, zanj Radiohead niso
zgolj njegova najljubša skupina, temveč zvočni spremljevalec
njegove druge življenjske plati. Poslušanje njihove glasbe je zanj
kot odkrivanje delov samega sebe, s katerimi se še ni srečal.
Ob tem dodaja, da gre za njegovo drugo ustvarjalno izkušnjo z
umetnostjo Radioheadov po baletu Radio and Juliet (2005), kjer
je združil njihovo glasbo s Shakespearovo klasiko. Tokrat se prepletajo pretekla in sedanja doživetja, ujeta v melanholičnem, a
obenem utopičnem ozračju. Deljenje koreografove najgloblje
intimnosti s plesalci ga je pripeljalo do tega, da je postal eden
izmed njih, hkrati pa so plesne misli izhajale iz najrazličnejših virov
in oblikovale svež prostor za novo umetnino. (Iz programa).
Prva Clugova koreografija Proof je bila izvedbeno predstavljena z avtorji in nastopajočimi: Radiohead: Feral, Give Up the Ghost, Identikit, Glass Eyes, Codex, Thom Yorke: Skip Divided
Edward Clug, koreograf, Alexander Anderson, asistent koreografa,
Tom Visser, oblikovalec svetlobe, Marko Japelj, scenograf, Leo Kulaš, kostumograf , Matjaž Marin, Iztok Smeh, inšpicienta
Zasedba: Asami Nakashima, Beatrice Bartolomei, Daniel Rodriguez, Thomas Martino, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Matteo Beeckman.
Kot vidimo Edward Clug izbira mednarodne plesalce v skladu s svojo umetniško vizijo. In kar išče najde. Tu je bil zelo pomemben ali odločilen scenski element ogromnega prozornega balona – zepelina, ki pa ga lahko razumemo skoraj kot kak embrio, v katerem se človek kot nago bitje narodi in razvije, na hitro zraste v postavnega golega moškega, zavarovanega v svojem rostoru, v katerega skuša vstopiti še kdo od zunaj. Ta v bistvu kar dramsko scenski element je Clug zelo efektno uresničil, kar pa se v scenografiji v nadaljevanju večera ni več ponovilo.
Druga koreografska miniatura je postavljena na kompozicijo
PErpeTuumOVIA, ki je plod domišljije v Mariboru rojenega vsestranskega slovenskega skladatelja in multiinstrumentalista Milka
Lazarja. Lazar je kot inovator v zvočnosti odprt za vse glasbene
oblike in zvrsti ter tako komponira vse od simfonične glasbe,
oper in komorne glasbe do jazzovskih kompozicij, glasbe za
balet, film in gledališče. Ustvarja s prepoznavnim individualnim
glasbenim jezikom, zaznamovanim z bogato in izrazito ritmiko,
že zelo dolgo pa pogosto uspešno sodeluje prav s Clugom. Clug
je Mutual Comfort (2015) zasnoval kot svojo debitantsko koreografijo za podmladek NDT 2, v njej pa razkriva premišljene detajle in kristalno jasnost giba. V plesu se pojavljajo trzljaji, podobni
ločilom – telesa ritmično utripajo in trzajo v živahnem dialogu z
glasbo. Clug svojo pozornost usmerja k temu, da vsakemu plesalcu omogoči unikatno in pristno izražanje, s čimer vsak nastop
ohranja svežino in osebno noto. Pri tem subtilno osvetljuje inherentna notranja protislovja človeškega duha ter odkriva trenutke
nepričakovane lepote in spontane ironije. (Iz programa)
Izvedbena ekipa Mutual Comfort: Milko Lazar: PErpeTuumOVIA,
Milko Lazar, glasbeni posnetek, Edward Clug, koreograf, scenograf in kostumograf, Aya Misaki, asistentka koreografa, Tom Visser, oblikovalec svetlobe, Matjaž Marin, Iztok Smeh, inšpicienta
Zasedba: Catarina de Meneses, Asami Nakashima, Yuya Omaki, Matteo Magalotti.
Edward Clug je tu stopnjeval plesno gibalno svobodo in novo glasbeno dialoško perspektivo, v kateri je Milko Lazar ne le enakovreden, ampak samostojen, izviren, v razumljivem jeziku bi rekli kongenielen sodelavec, kar nas po tipologiji prav tako vrača sto in več let nazaj, če se spomnimo Ruskega baleta Sergeja Djagileva, Picassa in Stravinskega ter na drugem koncu Evrope Manuela de Falle, kar smo doživeli na letošnjem bienalu pred dnevi.
Clug gre svoji svobodi naproti, ampak z roko v roki z Lazarjem.
Tretja koreografija je bila Handman, ki temelji na prepletu Lazarjeve skladbe Piano and Drums (2015) ter dveh skladb Justina Hurwitza in Tima Simoneca, ki sta nastali za film Ritem norosti (Whiplash), intenzivno glasbeno psihološko dramo iz leta 2014. Kot pojasnjuje Clug, Handman popelje gledalce na brezskrbno potovanje, na katerem se vrstijo bežna srečanja med pari: moškim in žensko, žensko in žensko, moškim in moškim ter skrivnostnim Handmanom (rokomožem). Naslov se navezuje na poseben trenutek v koreografiji, ki morda ostane spregledan. Med premikanjem se koreografske sekvence pred očmi gledalcev postopoma razkrivajo in zaključujejo v različnih plesnih situacijah, pri čemer sta ustvarjalni proces tesno zaznamovala in navdihnila Lazarjeva glasbena domišljija in neposredno sodelovanje s plesalci. (Iz programa).
Izvedbena ekipa za koreografijo Handman je bila: Milko Lazar: Piano and Drums, Edward Clug, koreograf in kostumograf, Aya Misaki, asistentka koreografa, Tom Visser, oblikovalec svetlobe,
Matjaž Marin, Iztok Smeh, inšpicienta
Zasedba: Catarina de Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Asami Nakashima, Monja Obrul, Ionut Dinita, Yuya Omaki, Matteo Magalotti, Tomaž Viktor Abram Golub, Davide Buffone
Clug je bil tu skorajda družaben, sproščen, ujemanje z Lazarjevo glasbo se je le še stopnjevalo.
Sklepno dejanje večera, ki nosi naslov Cluster, je nastalo kot vrnitev k ustvarjanju za NDT 2, ki se je Clugu zdela »skorajda nujna«.
Koreograf poudarja, da se je ustvarjanja lotil brez vnaprejšnjega
koncepta, idej ali glasbe. Tudi ansambel je bil popolnoma
nov, odkar je zadnjič sodeloval z njim, pri čemer se je prav
ta vidik izkazal za izhodiščno točko. Želel je vstopiti v dialog z
novo zasedbo plesalcev v praznem prostoru, kjer so se instinkti
spontano povezali v ustvarjalni proces. Cluster temelji na podlagi Lazarjeve Minimalne glasbene suite in prav prvi fragment
skladateljeve kompozicije je sprožil ustvarjanje, vsakodnevni
ritual skupnih vaj pa je nežno oblikoval skupen vedenjski vzorec:
nekakšno človeško gručo (angl. cluster), ki je postala nosilec te
stvaritve. V sozvočju s presenetljivimi zvoki tristavčne Lazarjeve
suite se je Clugovo bogastvo idej razcvetelo v izjemno zabavno, domiselno, estetsko prefinjeno in s strastjo ovenčano plesno
izkušnjo. (Iz programa)
Izvedbena ekipa za koreografijo Cluster: Milko Lazar: Minimalna glasbena suita, Edward Clug, koreograf in kostumograf,
Samuel van der Meer, asistent koreografa, Tom Visser, oblikovalec svetlobe, Matjaž Marin, Iztok Smeh, inšpicienta
Zasedba: Tijuana Križman Hudernik, Asami Nakashima,
Monja Obrul, Daniel Rodriguez, Thomas Martino, Christopher
Thompson.
Aplavz za zadnjo koreografijo Cluster, foto Marijan Zlobec
Baletni večer Cluster se je tako končal z istoimensko koreografijo, ki je bila najbolj všečna, radoživa, vizualno povedna, morda celo najbolj ujeta in združena z Lazarjevo glasbo in bi bilo zanimivo slišati še skladateljevo razlago, analizo, umetniški imperativ in nasploh soustvarjalno povezanost dveh fenomenov.
Aplavz za plesalce, foto Marijan Zlobec
Povsem se je možno strinjati z ugotovitvijo Jana Prepadnika, da je baletni večer Cluster “v celoti prikaz Clugove izjemne koreografske domišljije ter predanosti detajlom in raziskovanju človeških vprašanj v subtilnem, hipnotičnem svetu gibanja, glasbe in sanj. S tem projektom se v takšni konstelaciji plesnih stvaritev prvič predstavlja tako slovenski kot mednarodni publiki v interpretaciji mariborskega baletnega ansambla. Vsaka plesna interpretacija ostaja sveža in osebna, kot neposreden odsev ustvarjalčeve vizije, teles plesalcev in bogastva raznolikih glasbenih kulis, kjer se celotna predstava zaokroža v svojevrstno umetniško celoto.”
Z Edwardom Clugom na odru, foto Marijan Zlobec
V Sloveniji smo imeli dolgo kontinuiteto odličnih koreografov, prav tako izvirnih skladateljev, tako da je bil sedanji prikaz le še nova antologija, ki je prepričljivo pokazala razvoj slovenskega plesa v najširšem smislu. Popularnost Edwarda Cluga je postala stalnica, kar je morda presenetljivo v kontekstu ali v primerjavi s sobotnim koncertom Dih zveri s poudarkom na glasbi italijanskega modernista Fausta Romitellija in v izvedbi belgijskega ansambla Ictus, nastopom italijansko kanadskega zvočnega umetnika Dominica Sambucca in slovenskega DJ dvojca RotorMotor, ko je bilo v istem avditoriju petnajstkrat manj ljudi; v primerjavi z istim koncertom v hangarju goriškega letališča dan poprej, kamor je prišlo v okviru EPK več tisoč ljudi in je primerjalno Ljubljana doživela največji, pravzaprav kar srhljivi poraz. Ljubljana zna biti umetniško zelo kruto in povsem nepredvidljivo mesto.
Edward Clug pa je bil še enkrat zmagovalec ljubljanske festivalske scene.
Marijan Zlobec