Na 73. Ljubljana Festival je prišla gostujoča programska vsebina v izvirni organizaciji in prvi izvedbi v okviru EPK Gorica – Nova Gorica 2025. Večer v Hangarju letališča Gorizia Duca d’Aosta v italijanski Gorici se je ponovil v Poletnem gledališču Križanke, kjer pa ni naletel na pričakovan množični sprejem. Zakaj ne, je vprašanje, na katerega se da še najbolj enostavno odgovoriti, ker je bil koncert v soboto zvečer. Morda pa ni bil privlačen naslov koncerta Dih zveri ? Premalo znani nastopajoči ?
Nastop belgijskega ansambla Ictus, vse fotografije FL/Darja Štravs Tisu
Gostovanje v Ljubljani je z odra predstavil in napovedal Stojan Pelko, programski direktor EPK GO ! 2025. Oni so s sabo v Ljubljano tudi prinesli natisnjen, a sicer skromen predstavitveni program. Mišljeno je bilo, da bi obiskovalci lahko plesali pod odrom in v zgornjem delu avditorija, ker so tam odstranili sedeže, kar se je pri nastopu DJ RotorMotor tudi zgodilo, le da je bilo vseh obiskovalcev le kakih sto.
Stojan Pelko, foto Marijan Zlobec
Krog čezmejnih dogodkov, vključenih v XXVII. izdajo festivala Nei Suoni Dei Luoghi, katerega cilj je okrepiti kulturno sodelovanje med Italijo in Slovenijo, se je začel z izvedbo dela Professor Bad Trip velikega goriškega glasbenika Fausta Romitellija.
Belgijski ansambel Ictus je pri nas neznan in si občinstvo ni znalo predstavljati, kakšno glasbo bo na koncertu poslušalo, razen da bo neznana in moderna. Sestava ansambla je zelo premišljena in predstavlja inštrumente, ki v bistvu tvorijo zvočno celoto; od klavirja, več flavt, klarinetov, na katere igra po en glasbenik, električna kitara, električna bas kitara, bobni, trobenta, violina, viola, violončelo, klaviature, elektronika oziroma sintesizer… Ictus je vodil dirigent Tom Willem De Cock.
Ansambel Ictus
Ictus je leta 1994 ustanovil Jean-Luc Plouvier in je specializiran za sodobno klasično glasbo. Sedež ima v Bruslju, kjer pogosto sodeluje s koreografinjo sodobnega plesa Anne Teresa De Keersmaeker. Orkester ali bolje ansambel se je ves čas svojega blizu tridesetletnega delovanja specializiral za glasbo, napisano od leta 1950 naprej, s poudarkom na sodobnih skladbah. Med skladatelji, ki so jih izvajali in njihova dela posneli za različne založbe (Cypres, Sub Rosa), so Oscar Bianchi, Fausto Romitelli, Georges Aperghis, Peter Szendy, Steve Reich, Terry Riley, Jonathan Harvey, Jean-Luc Fafchamps, Benoit Mernier…
Kot je bil Professor Bad Trip predstavljen na 73. Ljubljana Festivalu, je to delo leta 2023 dobilo nagrado za najboljšo izvedbo na Beneškem bienalu sodobne glasbe, česar pa skladatelj ni dočakal, saj je že poprej umrl.
Fausto Romitelli se je rodil 1. februarja 1963 v Gorici. Študiral je kompozicijo na milanskem konservatoriju, nato pa se je udeležil tečajev na Accademia Musicale Chigiana v Sieni pri Francu Donatoniju in na Scuola Civica di Milano. Leta 1991 se je preselil v Pariz, kjer je postal študent Huguesa Dufourta in Gérarda Griseyja. Med letoma 1993 in 1995 je bil raziskovalni skladatelj na IRCAM, kjer je že v sedemdesetih letih deloval naš Vinko Globokar.
Romitelli je dosegel uspehe na številnih evropskih tekmovanjih, njegovo glasbo pa so izvajali ansambli, kot je Berg Orchestra, in na festivalih, kot so Festival d’automne Paris, Musica nova Helsinki, Steirischer Herbst (Graz – Gradec), Beneški bienale in Darmstädter Ferienkurse. Njegova videoopera An Index of Metals (2003) je leta 2004 prejela nagrado Franca Abbiatija italijanskih glasbenih kritikov. Umrl je 27. junija 2004 v Milanu v starosti 41 let po dolgem boju z rakom.
Professor Bad Trip je tridelna skladba, ki združuje vplive psihedeličnega rocka in halucinogenih vizij, s katerimi Romitelli ustvarja močno in izzivalno zvočno pokrajino, polno brutalnosti in napetosti. Kot predstavljajo skladatelja in delo v programu, Fausto Romitelli svoje glasbe ni pisal s konvencionalnimi prijemi, saj ti po njegovem prepričanju razvrednotijo delo, temveč je nenehno inoviral delo, spreminjal pravila in vsakič znova predlagal nove rešitve, da bi se ne ujel v konvencionalna sporočila. Njegova glasba potuje skozi prostor in čas, enakopravno povezuje različne glasbene zvrsti, jih vzajemno prepleta in tako gradi zgovoren hibridni rezultat.
Iktus in dirigent Tom Willem De Cock
Ictus Romitellijevo glasbo oživlja z natančnostjo, zaradi katere poslušalec doživi popolno zvočno izkušnjo; vse je do potankosti izdelano, premišljno, poglobljeno, s smislom za vsak detajl, ki se vključuje v skladateljsko celoto oziroma avtor natančno v sebi čuti vse povezovalne zvočne trenutke. Vse mora biti samosvoje, se pravi skladateljevo, izvirajoče iz njegove skladateljske invencije, brez iskanja zunanjih vzorov ali glasbeno predeksistenčnega.
Iktus
Vse izvira iz njegovega bogatega impulza, kar se vidi že v izboru drobnih solističnih nastopov vseh glasbenikov na odru. Romitelli ve, kako jih v svoje delo vključiti, jih individualizirati in osmisliti, kar pomeni, da v sebi in svoji glasbeni domišljiji vse najprej zvočno čuti in sliši. Čeprav je njegova glasba moderna, lahko bi rekli avantgardna, večplastna, je hkrati izvirna; po svoje zanika vse dosedanje okuse, stile, glasbene forme in opuse, da bi si sproti ustvarila svoj svet. Uporaba termina hibridnost je tu skorajda žaljiva. Izvedba dolgega dela je bila odlična in je med občinstvom izzvala ovacije.
Sambucco
V nadaljevanju koncerta Dih zveri je solo nastopil Dominic Sambucco s skladbo Aganis – glasba za steklo, vodo in elektroniko. Sambucco je bil predstavljen kot kanadsko – italijanski zvočni umetnik, skladatelj in filmski umetnik. Glasbenik je nastopil solistično osredinjeno, morda za spoznanje rahlo oddaljeno in se je težko videlo, kaj vse natanko počne ali na kakšen način ustvarja svoj zvok. Nekako je manjkal vsem razviden izvajalski ritual. Po svoje je bil povezan z barvno svetlobo, osmišljen v gosti modrini ali zeleno rumenem kot scenski element in podpora vizualnemu vtisu. Takoj smo opazili popolno suverenost nastopajočega, obvladanje pogojno rečeno inštrumenta, kar pa avtomatično zastavlja vprašanje, kaj vse je danes sploh še inštrument ? Že dolgo se premikamo v sfere iskanja neznanega in novega. Kaj šele bo z umetno inteligenco ?
Nastop Dominica Sambucca je bil enkraten in se lahko vprašaš, kje so vsi slovenski glasbeniki, skladatelji, izvajalci, študenti glasbe, drugi ljubitelji sodobnosti in inovativnosti…,ki jih vse to niti malo ne zanima, so pa prepričani vase in si domišljajo, da so središče sveta. To ugotavljam vedno znova ter leta in leta. Čim pride na festival nekaj novega, je za Ljubljano konec sveta.
Dominic Sambucco
Zadnji del koncerta je bil nastop DJ RotorMotor s tolkalcema – Tom De Cock in Gerrit Nulens iz ansambla Ictus. Kot DJ sta bila predstavljena Nejc in Luka. To seveda ni disco glasba, ampak samostojen lahko bi rekli že kar skladateljski nastop, poln domiselnosti, zvočne izvirnosti, spremenljivosti, vztrajnosti, dinamike, izziva, spodbud, ritmike…, kar je v avditoriju hitro izzvalo spontan odmev v obliki različnih oblik plesa oziroma bolje solističnega gibanja. Ves nastop je bil predviden, da bi trajal do polnoči ali poldrugo uro.
DJ RotorMotor s tolkalcema iz ansabla Ictus, foto Marijan Zlobec
Obvladanje, perfekcionizem, smisel za zvok in njegovo prostorskost v Križankah je imel vse, razen premalo ljudi v avditoriju.
DJ RotorMotor
Celoten večer bi si zaslužil najmanj petkrat večjo udeležbo. Žal nisem prepričan, da bi prišlji ljudje na koncert, tudi če bi bil brezplačen, kot pa je bil v Gorici in je bilo tam polno. Slik iz ljubljanske praznine bolje da ne objavim, čeprav jih imam. EPK Gorica ! 2025 je Ljubljano porazil.
Priklon in slovo ansambla Ictus, ki je tridelno skladbo Professor Bad Trip izvedel skupaj, ne v dveh delih
Marijan Zlobec