Na oder Ljubljanske opere SNG se je po več kot 35 letih v dveh večerih vrnilo eno temeljnih del baročnega glasbenega gledališča – Kronanje Popeje Claudia Monteverdija. Opero so dva večera zapored uprizorili v okviru 73. Ljubljana Festivala. To je bila nova uprizoritev študentov Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, v sodelovanju s Festivalom Ljubljana in ljubljansko Opero, kar bi veljalo razmisliti kot vsakoletno festivalsko stalnico.
Aplavzi za nastopajoče, vse fotografije Marijan Zlobec
Kot smo že zapisali spada opera Kronanje Popeje med zadnja dela Claudia Monteverdija, ki jo je dokončal leto pred svojo smrtjo. Praizvedba te zgodnjebaročne mojstrovine je verjetno potekala med karnevalom leta 1643 v beneški operni hiši Santi Giovanni e Paolo. Njena posebnost je, da je Monteverdi kot prvi v zgodovini opere uporabil libreto, ki temelji na resničnih zgodovinskih dogodkih.
Avtor besedila, Giovanni Francesco Busenello, je navdih za zgodbo črpal iz zapisov rimskih zgodovinarjev in ustvaril dramo o Popeji, ki s premeteno zapeljivostjo osvoji cesarja Nerona in si z manipulacijo utre pot do prestola – kljub nasprotovanju modrega Seneke, ki ga da cesar z ukazom, naj takoj stori samomr, umoriti. Seneka izpriča pol modrosti, pameti, preudarnosti…, Neron zgolj moči in vsakršnega odločanja, tudi o intimno ljubezenskih stvareh.
V Neronu danes lahko prepoznamo tako Trumpa kot Putina, Netanjahuja in še množico drugih vladarjev, kar v bistvu pomeni dvatisočletno kontinuiteto človekovih ravnanj.
Potek zgodbe spremlja vzpon stremuške in povzpetniške Popeje po Neronovem umoru matere Agripine, ko jo zadene Amorjeva puščica in se zaiskri nevarna zveza s cesarjem. Popeja, naveličana svojega moža Otona, priložnost hitro spremeni v načrt: želi postati cesarica Rimskega imperija. To je hkrati zgodovinska, izvorno rimska, pa tudi baročna (okoliščine Monteverdijeve biografije) in celo sodobna ali aktualna tema boja in pohoda na oblast (ali njeno ohranitev) za vsako ceno.
Kot je bilo tu že zapisano, je bila za 17. stoletje zgodba izjemno provokativna, saj ne slavi trdnosti, ampak izpostavlja pohlep. Prav v tem obratu je njena posebnost: trdnost ostane prezrta, uspeh pride tistim, ki znajo manipulirati – brez vsakršnega moraliziranja ali kaznovanja za erotične strasti in politične spletke.
Hkrati s svojo vsebino odseva tudi sodobno družbeno realnost, ko se srečujemo s samopašnimi in narcističnimi voditelji, ki se brez milosti zoperstavijo vsakomur, ki razmišlja drugače. Monteverdi je poznal zgodovino, pa tudi aktualno dogajanje, če se spomnimo slavnega Vincenza I. Gonzaga, vojvode Mantovskega, ki je ljubil vse, kar je bilo lepo in drago ter povzročil bankrot vojvodstva. Lepe ženske, alkimijo, trdnjave, vojaške pohode proti Turkom, ki so tedaj že oblegali Dunaj, in vzvišeno glasbo, doma in v tujini, v habsburškem imperiju cesarja Rudolfa II.
Glasbenik Claudio Monteverdi je imel posebno funkcijo prebuje socializacije glasbene kulture, še posebej v Benetkah, kjer se je rodila gledališka blagajna za prosto možnost nakupa vstopnic in ogled predstav.
Aktualna izvedba je v ljubljansko izvedbo Kronanja Popeje prinesla redek vpogled v historično izvajalsko prakso, saj je bila zaznamovana s stilno interpretacijo petja in uporabo originalnega baročnega inštrumentarja, a ne ravno velikega ansamba, z dirigentom tudi kot čembalistom.
Kot smo videli, je bil dogodek pomemben pedagoški in umetniški prispevek Akademije za glasbo k operni panorami aktualnosti v širšem okolju, ne le v Sloveniji. Mentorji pevskih solistov so bili prof. Pia Brodnik, prof. Barbara Jernejčič Fürst, doc. Nuška Drašček, doc. Theresa Plut in prof. Matjaž Robavs. V operi so nastopili študentke in študenti oddelka za petje Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani. Sodeloval je Baročni orkester Akademije za glasbo. Med njimi so bila vsa godala, teorba/baročna kitara, čembalo in orgelski pozitiv.
Pevska zasedba je bila impozantna, saj smo ob priklonu po koncu predstave lahko našteli kar sedemnajst pevskih solistov.
Popeji sta bili dve sopranistki: Katarina Zorec prvi večer in Talita Sofija Komelj drugi.
Neron je bila Ireneja Nejka Čuk, Oktavija Alessandra Tessaro, Ottone Velten Schroeter k.g., Seneka Blaž Stajnko, Drusilla Isabel Gale / Leonarda Kavedžić, Oktavijina dojilja Eva Lavriha, Arnalta Janja Teržan, Amor Brina Vukovič, Sreča/Palada/Venera Ronja Praprotnik, Krepost Eva Kokot, Valeto Eva Kokot, Merkur Aljaž Kolenko, Mlado dekle Nives Hadžić, Lukanec/Prvi vojak/Konzul Oleksandr Nastasiichuk, Osvobojenec/Drugi Senekov učenec Martin Meglič, Drugi vojak/Prvi Senekov učenec Fabijan Trbara, Tretji Senekov učenec/Liktor/Tribun Bor Brenkuš Porenta.
Režiserka Eve Hribernik je imela vso zahtevno in zelo dolgo predstavo v treh dejanjih (prvo dejanje 1 ura 20 minut, drugo dobra ura, tretje 42 minut ali skupaj okrogle tri ure in dvajset minut na pamet naštudiranega programa) pod skrbnim nadzorom in celovito odrsko podobo. Predstavo je zasnovala epsko zgodovinsko, baročno in antično, a z vsemi elementi strasti, ljubezni v različnih profilih in spremembah, odnosov moči, hitrih scenskih sprememb, izrabo možnosti odra in celo obeh lož nad odrom na prvem balkonu.
Hribernik je slehernemu nastopajočemu dajala možnost, da se izkaže in s svojo težko vlogo, naštudirano v italijanščini, identificira, se ji odpre, jo posvoji in izkaže njeno identiteto. Pomemben ji je bil razvoj vlog, ki jim je Monteverdi dal poseben čar nepredvidljivosti razpleta. Opero skorajda lahko razumemo kot kakšno sodobno kriminalko: bo Popeji uspelo, kljub vsem pomislekom, seveda izhajajoč iz zavistnih ženskih ust – naj opusti misel na cesaričin položaj, ki da je zanjo povsem nedosegljiv ?
Uspe ji, ker je bila dovolj prebrisana, preračunljiva, povzpetniška, z najvišjim ciljem, kar ženska doseže z erotiko in seksom, moški pa s sekanjem glav nasprotnikov ali ovir na poti.
Hribernik se sicer lahko sprašuje o vseh teh stvareh, a je vse razkrito že v odličnem libretu, v katerem je množica sijajnih metafor, prebliskov, resnic, emocij, dialogov, mitskih sporočil, napovedi, čustvenih elektov, preobrazb, filozofije in modrosti… Žal slovenskega prevoda v integralni obliki ni, je bil pa skupaj z angleškim prevodom predvajan na displeju nad odrom.
K odličnosti predstave je veliko prispevala scenografija Jara Ješeta, ki je bila rimska, z osrednjo spomeniško skulpturo s podobo rimskega cesarja, ki je bila odlična polarizacija v prizoru, ko se Popeja odloči in pokaže, da je z njenim Otonejem konec. Ješe je v nekaj scenah omogočil uporabo globine odra in s tem večjo panoramskost, s poglabljanjem in dviganjem mini scene z Neronovo posteljo pa poudarjal vso delavnico politikantske ljubezni, tako rekoč z obeh strani, kasneje pa še omogočil spodleteli načrtovani atentat, spet iz ljubezensko ljubosumnih in zavistnih nagibov. Posebno domiselna pa je bila uporaba omenjenih lož, ker se vse vendarle dogaja pod nadzorom višjih sil iz neba in mitologije. Vse je zelo uspelo.
Kostumografinja je bila Andrea Quadri. Odlična v vseh indvidualnih profilih in likih; za vsakega je našla svoj stil, značaj, status, držo, barvo, blago, okraske, osebnost, karakter, funkcijo v celoti, hkrati pa kontrastnost in dinamiko, kar je naredilo predstavo še dodatno gledljivo in napeto do konca.
Oblikovalec svetlobe je bil Andrej Hajdinjak, a brez kakšnih večjih preobrazb, razen osvetljevanja lož in nekaj efektov na odru.
Popeji sa bili dve sopranistki; prvi večer Katarina Zorec, drugi Talita Sofija Komelj. Katarina Zorec je bila odlična tako glasovno kot interpretacijsko. Njen glas je čist, poln, dovolj dramatičen in izenačen, svoje ljubezenske funkcije se ves čas zaveda in ji sledi, tako zavestno kot intuitivno. Podobno je svojo vlogo Popeje izoblikovala Talita Sofija Komelj, a kot sem sicer videl v prvem dejanju, je njen glas šibkejši, bolj liričen, tip ženske drugačen, bolj vzvišen, skorajda odbijajoč, a hkrati domišljav in prepričan vase kot kakšna krona stvarstva.
Neron je bila mezzosopranistka Ireneja Nejka Čuk, zelo dinamična, oblastniško skorajda sunkovita v več spremembah in odločitvah, a na koncu s presenetljivim razpletom cesarjeve usmiljenosti in odločitve, ki nikogar ne pokonča, ampak le prepusti novi, verjetno pa bolj žalostni usodi. Njen Neron je bil malo frfrast, vsekakor pa nestanoviten. Je pa bila odrsko močno prezentna.
Zelo impresiven je bil basist Blaž Stajnko kot Seneka. Čeprav je to vloga za starca ali vsaj zrelega modreca in filozofa, je bil Stajnko med najboljšimi solisti na odru, ker je pokazal zrelost, izrazito basovsko obarvani, dramski glas in pokončen stas v kostumski belini, modrost, videnje in čutenje usode, njen sprejem in hkrati obračun z življenjem, v katerem, v takih političnih okoliščinah, nima več prave funkcije, kljub svojim številnim učencem, ki ga pozivajo, naj ne stori samomora in ne umre.
Zelo zahtevno vlogo je imela sopranistka Alessandra Tessaro kot Oktavija. Prihaja iz italijanskega Vidma in je znana njena povezava z AG v Ljubljani kot študentka prof. Barbare Jernejčič Fürst. Je zrelejša in starejša pevka in je v tem smslu pokazala močnejši dramski nastop in glas, več strasti, užaljenosti, obupa in na koncu tragičnega izgona, ko jo je Neron obsodil na izgnanstvo, a še poprej spoznamo njeno resnico, češ da je kot ženska hladna, nestrastna in jalova.
Kot Oton je nastopil Velten Schroeter k.g., kar avtomatično pomeni, da ni študent AG, ampak prihaja z akademije v Bremnu in v Berlinu. S svojim kontratenorjem je bil precej drugačen, igralsko pa rahlo nervozen, mešanih občutkov in ljubezenske spremenljivosti, kar mu v operi že po libretu daje hudo interpretacijsko preizkušnjo, ker predstava poudarja njegovo krhkost, padanje iz ene čustvene občutljivosti v drugo, iz enega neobjema v drugi, a spet ponujen iz ženskih pričakovanj. Monteverdi je vedel, da so ženske ena sama preračunljivost. Oton je bil pripravljen na zločin, tako da bi umoril svojo ljubezen v srcu v korist ljubezni v besedah. Prepričljiva je bila višja intervencija Amorja, tako da je Otonova roka z mečem obvisela v zraku, kot se reče. A efektno nastopi v minuti izpovedi Drusile in pred Neronom prevzame krivdo nase. To reši oba na poti v morda celo srečno izgnanstvo.
Drusila je bila prvi večer Leonarda Kavedžić, drugi Isabel Gale ? Leonarda Kavedžić je pokazala svojo ambicioznost v interpretaciji vloge, ki takoj doživi preobrat in predvsem spremembo pri Otonu (najprej v besedah, na koncu še v srcu). Oton jo uboga in skozi ta odnos tako rekoč vzljubi. To pa nosi posledice. Drusila je pomanjšana Popeja in tudi ona uspe.
A ni edina ženska z uspehom, kar povsem zanika večno ponavljajočo laž, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska. Resnica je drugačna: za vsako uspešno žensko stoji lastna prevzetnost, stremuštvo, preračunljivist, igrano čustvo…
Podobno na višji status upa Arnalta v interpretaciji mezzosopranistke Janje Teržan. Najprej nastopi v funkciji nekakšne svareče Popejine oskrbnice z opozorilom, naj se pazi cesaričine jeze (Oktavija) in naj ne zaupa preveč Neronovi navidezni ljubezni, a je Popeja ne posluša (tu je bila Talita Sofija Komelj drugi večer odlična, ker kar si ženska vtepe v glavo, to stori, četudi bi pri tem umrla, a ne bo). Teržan je imela še poseben rdeč in trebušast kostum, na koncu opere pa skalkulira, da bo ob novi cesarici Popeji tudi njej pripadal višji položaj, čeprav je po svojih napovedih in svarilih v bistvu poražena. Teržan je bila prepričljiva.
Oktavijina dojilja je bila Eva Lavriha, spet ena svetovalka in spremljevalka, tako da lahko sestavimo celo lestvico vseh možnih ženskih kreacij in še poprej mentalitet.
Simpatičen je bil uvod v opero s prizorom boginj Sreče – Ronja Praprotnik in Kreposti – Eva Kokot, ki pa ju prekine ravnokar prebujajoči se Amor, ki trdi, da ima sam večjo moč od obeh – Brina Vukovič.
Nastopajo še drugi pevci, vsi izdelani v svojih vlogah, čeprav niso obsežne: Aljaž Kolenko kot Merkur, Oleksandr Nastasiichuk kot Lukanec, Prvi vojak in Konzul, Martin Meglič kot Osvobojenec in Drugi Senekov učenec, Fabijan Trbara kot Drugi vojak in Prvi Senekov učenec, Bor Brenkuš Porenta kot Tretji Senekov učenec, Liktor in Tribun, Nives Hadžić kot Mlado dekle, Ronja Praprotnik je bila še Palada in Venera, Eva Kokot pa še Valeto.
Glasbeno vodstvo je bilo v rokah vsestranskega glasbenika, dirigenta in čembalista Egona Mihajlovića. Predstavo je vodil navdihujoče, natančno, tako da je vse ime pod svojim nadzorom in je vso dolgo opero izvedel brez napak.
Nastopil je posebej sestavljen baročni orkester, v katerem je igralo šest večinoma violinistk (koncertna mojstrica je bila Monika Toth, ob njej gost Vasilij Meljnikov), bili so še viola, dva baročna violončela, kontrabas, dve baročni kitari teorbi ter dva čembala oziroma en orgelski pozitiv. Vse je učinkovalo pristno, doživljajsko bogato, osmišljeno in od začetka do konca prepričljivo.
Tako je nastala odlična predstava, ki bi jo veljalo ponoviti, na primer v Italiji v okviru še potekajoče EPK Gorica – Nova Gorica 2025 in drugod, zlasti tam, kjer je Monteverdi deloval ali bil doma, pa v Avstriji, Nemčiji, Švici, na Hrvaškem.
Marijan Zlobec