Koncert svetovno znanega The Duke Ellington Orchestra v polnem Poletnem gledališču Križanke je prikazal vse tiste kvalitete, ki smo jih poznali in pričakovali. Tretja generacija glasbenikov ohranja vrednote preteklosti, se pravi ameriške glasbene zgodovine, jazza, orkestrov, iz katerih pobud so nastajali sorodni v Evropi, po vojni v Jugoslaviji in Sloveniji, kar traja vse do danes.
Hassan JJ Shakur, vse fotografije FL/Darja Štravs Tisu
K temu je prispeval študij naših glasbenikov v ZDA (tipičen je bil Jože Privšek) in nasploh odpiranje povojne družbe glasbenim in širšim kulturnim vplivom ZDA, ki na svojem ozemlju niso utrpele vojnih katastrof. V Ameriki se je v 20. stoletju sprva najbolj uveljavil jazz in filmska glasba, ne brez deleža evropskih skladateljev (Erich Wolfgang Korngold), a so hitro prodrli tudi klasični glasbeniki (Gershwin, Barber, Ives, Copland…).
Kvaliteta vseh oblik jazzovske glasbe je bila tako široko razprostrta po ameriški celini, kot so široke same Združene države in z mnogimi kulturnimi središči od New Yorka do San Francisca in Los Angelesa.
Pri nastopu slavnega in brez dvoma odličnega orkestra z imenom svojega ustanovitelja Duka Ellingtona pa smo v Križankah vendarle dobili vtis, kot da se je zanje čas ustavil in glasbeno živijo nekako retrogardno, miselno in čustveno, glasbeno izkustveno petdeset, sedemdeset in več let nazaj.
Na to nas je posredno opozarjal vodilni glasbenik v orkestru, sicer saksofonist Charlie Young III., medtem ko se je Paul Ellington kot manager orkestra pojavil samo na koncu za kratek, skoraj sramežljiv priklon.
Charlie Young je bil sicer napovedan ali predstavljen kot dirigent, a je petnajstčlanski orkester igral brez dirigenta. Glasbeniki, ki so večinoma nastopili tudi solistično, v koncertnem programu niso bili omenjeni, a je občinstvo slišalo šele ustno iz Youngove napovedi, kolikor se je dalo imena sploh slišati in potem njihovo identiteto preveriti. Zasedbo sem dobil posebej že po koncertu.
- Paul Ellington (ni igral)
- Jason Marshall , saksofon
- Tyrone Block , pozavna
- Shelley Paul , saksofon
- Bryan Davis , trobenta
- David F. Gibson , bobni
- Mark Gross , saksofon
- Andre Hayward , trobenta
- Robert Redd , klavir
- Hassan JJ Shakur , kontrabas
- James Zollar , trobenta
- Charlie Young , vodni orkester, saksofon
- Andrae Murchison , trobenta
- Ravi Best , trobenta
- Dan Block , saksofon
-
Jon Mark McGowan , trobenta
Na koncertu The Duke Ellington Orchestra smo poslušali izjemnost vseh solistov; od enega solista, dveh ali celo treh skupaj s posebno, sordirano izvedbo, kot da bi se preselili v kakšen ameriški klub ob štirih zjutraj in bi nas opozorili, da je to zadnja skladba.
Občudovali smo neizmerno glasbeno pripravljenost, znanje, samozavest, individualnost in kolektivnost, izvedbeno ujemanje, sobivanje in sočutenje glasbe na odru.
Njihov zvok je neponovljiv, ker temelji na žametni barvi nežnih pianov in pianissimov, doseže plemenitost v srednji dinamiki mf in razkošno zvočno širino v ff, kjer si glasbeniki dajejo duška ali se razpištolijo, kot je bil nekoč dejal slikar Avgust Černigoj, s čimer je mislil znanje, pogum, avantgardnost, svobodo. A vseeno ostane vse pod strogim nadzorom plemenitega duha slehernega glasbenika, ki se poglabljajo vase, v svoj spomin, izročilo črnske kulture in ameriškega bivanja, v jazzu celo dominacije.
Pri The Duke Elington Orchestra smo občudovali ravno to: spoštljivo ujetost v svobodo samostojnega glasbenega izražanja, podajanja vsebine, ki jo dojameš bolj epsko ali v identifikaciji samih naslovov skladb in njihovih pomenov, celo zgodb, nekdanjih doživetij.
Poslušalec zlahka seže nazaj, v dvajseta leta evropske avantgarde, art decco, ki pa se je kot velik pariški stil preselil v ZDA in oblikoval arhitekturo New Yorka, bolj kot poprejšnji Jugendstil, in rodil izjemen dizajn, pa tudi murale z vrhuncem v izjemni provokaciji milijarderja Rockefellerja, ki jo je z motivom komunistične internacionale povzročil slavni Diego Rivera.
Koliko je glasba The Duke Ellington Orchestra povezana s samim kulturnim vrenjem med Moskvo, Sankt Peterburgom, Berlinom, Hamburgom, Weimarjem, Zürichom, Milanom, Parizom… na začetku dvajsetih let, se pravi pred sto leti, bi najbolj pokazala analiza duha dobe; srkanje Amerike evropske kulture in obratno. In katastrofa po 1933, ko je samo Nemčijo zapustilo več sto najboljših umetniških ustvarjalcev in povečini zbežalo v Ameriko.
Stari Duke je vse to poznal in vedel, po svoje občutil vse možne izzive dobe, ne brez rojstva snemanja in gramofona ter filma. Individualnost, trenutnost je lahko postala večnost.
Ellington je bil v nekem smislu vseameriški, panoramski, združevalen, bil je vzor in navdih ter sodelavec več desetin glasbenikov, tako kot odličen pianist, kot skladatelj in vodja svojega jazz orkestra. Kot osebnost je bil zelo šarmanten in navdihujoč.
The Duke Ellington Orchestra je v Križankah prikazal in uveljavil svoj glasbeni svet, bolj zgodovinski, zato se je proti koncu koncerta brez pavze zdelo, kot da se že vse počasi ponavlja, seveda v variantah istega izpovednega sloga, in so ljudje (resda je bilo že pozno) počasi začeli odhajati, večina pa je bila do konca navdušena in je nastopajoče s stoječimi ovacijami privabila še enkrat na oder k dodatku.
Povejmo še kakšen je bil uradno napovedan program;
Take the A Train
Satin Doll
Latin American Sunshine
In the Halls of the Mountain King
Black and Tan Fantasy
