Na 73. Ljubljana festivalu je po lanskih dveh koncertih ponovno gostoval španski simfonični orkester ADDA Simfonica Alicante kot prvi tuji ansambel letošnjega festivala. Po ponedeljkovem sijajnem nastopu s scensko izvedbo Haydnovega Stvarjenja se je sinoči vrnil v Cankarjev dom s simfoničnim koncertom El amor brujo.
Pevka flamenka Ginesa Ortega, vse fotografije Marijan Zlobec
Pod dirigentskim vodstvom temperamentnega in navdihujočega Josepa Vicenta je prikazal dva stilno in izrazno ter vsebinsko popolnoma različna koncerta, s čimer si je odprl vrata v izpovedno sodobnejši in aktualnejši glasbeno umetniški svet.
Nekako ali po svoje nadaljuje revolucionarni pohod venezuelskega mladinskega orkestra Simon Bolivar s tedaj zelo mladim dirigentom Gustavom Dudamelom, ki je medtem že naredil svetovno glasbeno kariero in je pristal kot umetniški vodja Newyorških filharmonikov in je njegov prvi orkester mednarodno poniknil.
Josep Vicent ima svoj orkester šele sedem let, a je z njim že dovolj prepričljivo, ne nazadnje v Ljubljani z doslej že s petimi koncerti različnih glasbenih žanrov (dva projekta z La Fura dels Baus) povezal tri segmente: glasbeno klasiko, špansko glasbeno in širšo kulturno tradicijo ter vsakršne modernejše izvedbene prakse.
Ta princip ne zanika glasbe kot take, ampak jo na koncertnih odrih prikazuje z dodanimi elementi, kot so živa ilustracija v obliki projekcij na steno v ozadju dvorane, sprememba svetlobe v dvorani, od navadne ali tradicionalne do barvne, kot rdeče, rjave, oranžne, modre spreminjajoče se mešanice ter dodanim ali prirejenim prostorom pred samo postavitvijo orkestra za koncert tako, da nastopajoča pevka lahko doda svojemu vokalu še scensko dramsko podobo, medtem ko skozi drugi vhod pride na oder odlični plesalec flamenka in da naslovni kompoziciji koncertnega večera El amor brujo po baletu Manuela de Falle prepričljiv plesni vsebinski element.
Josep Vicent je prav gotovo natanko premislil celovitost glasbenega izraza ljubljanskega festivalskega koncerta. To se je videlo in slišalo od začetka do konca s stoječimi ovacijami in kar dvema dodatkoma. Dirigentov temperament in karakterna odprtost je dobrodošla glasbena izbira Festivala Ljubljana, saj se svetovno znana generacija dirigentov poslavja – stari so že nad osemdeset let in smo jih na Ljubljana Festivalu videli – koncertna scena pa pričakuje nove umetnike. Med njimi je prav gotovo Josep Vicent.
Ne smemo pozabiti, da je v svetovnem merilu prvokategornih orkestrov z mednarodno reputacijo vsaj 150 in da njihovo število prej narašča kot upada. Žal pa je dirigentov svetovnega ranga le desetina od omenjene številke.
Josep Vicent je pripravil privlačen ali celo všečen program, v katerem je v uvod postavil Nikolaja Rimskega Korsakova in njegov znani Španski capriccio, op. 34 v petih stavkih: I. Alborada, II. Variacije, III. Alborada, IV. Prizor z romsko pesmijo, V. Fandango asturiano.
Nikolaj Rimski-Korsakov (1844–1908) je Španski capriccio,
op. 34, napisal po španskih ljudskih motivih, ki jih je preoblikoval
s svojo značilno orkestracijo. V tem delu je melodiko Sredozemlja združil z bogato rusko orkestracijo, ki jo je položil v eno izmed
najbolj svobodnih oblik glasbe zahodnega kanona, capriccio.
Sprva je razmišljal, da bi napisal skladbo za violino in orkester,
med pisanjem pa se je odločil za izključno orkestrsko skladbo.
Virtuoznemu v njej pa se ni odpovedal in to so različna glasbila orkestra, ki se oglašajo solistično. Delo je razdeljeno na pet stavkov,
ki se povezujejo v slikovit prikaz španskih plesov, melodij in ritmov. (Iz programa Metke Sulič).
Izvedba je bila polna notranje izpovedne moči, energije, ki jo v svoj inštrument položi vsak posameznik, ki se zaveda enkratnosti svojega nastopanja pred tujim festivalskim občinstvo, in mora svoje poslanstvo ter izbranost umetniško utemeljiti.
Vse mora biti podrejeno skupnemu cilju; ustvariti umetniško celoto, a z razvidnim prispevkom solističih posameznikov. Močna zvočna podoba, kljub zmanjšanem številu godal v celoti, je dajala prednost pihalom, trobilom in tolkalom, s tem pa zvok osvetlila in ga bolj približala luči Sredozemlja, kot če bi bilo na odru še kakšnih šetnajst godal, ki bi bolj prispevala žametno temino.
Dirigent je natanko proučil sestavo svojega orkestra in bo to verjetno obveljalo kot strukturna stalnica, še posebej, ker najbrž veljajo strogi notranji kriteriji, kdo je za vstop v orkester dovolj dober ali odličen. Če se spomnim lanskih dveh koncertov, bi rekel, da se kvaliteta orkestra krepi, nastop je postal zrelejši in bolj samozavesten, res pa je, da je akustika v CD boljša kot v Križankah.
Dirigent Vicent je s svojim orkestrom, ki je generacijsko nekako med poznoštudentskim in zgodnje profesionalnim, a z zelo izkušenim koncertnim mojstrom, v katerem smo na odru z začudenjem prepoznali nam vsem znanega nekdanjega koncertnega mojstra Simfonikov RTV Slovenja Benjamina Ziervogla, dosegel vrhunski umetniški efekt.
Potem ko se je od radijskega orkestra pred enim letom poslovil, si je izbral bolj solistično in komorno glasbeno pot s posameznimi gostovanji pri nekaterih orkestrih, tako je pri ADDA tokrat nastopil tretjič. Ziervogel je takoj pokazal svojo odličnost in že dolgo izpričane glasbeno voditeljske orkestrske sposobnosti. Bil je odličen ali celo superioren, kar se je v solističnih partih slišalo z vso prepričljivostjo.
Vicent je že v prvi rusko – španski melodični kompoziciji nakazal dialoško pot k sebi kot Špancu in Španiji kot svoji glasbeni domovini in s tem kulturni identiteti. Orkester je Španski capriccio izvedel z izjemno energijo, polno zvočnostjo, (videli pa smo še televizijske kamere, a ne od TV Slovenija, ki je že vrsto let največji ignorant slovenskega vrhunskega kulturnega dogajanja, in nam nenehno vsiljuje zabavnoglasbeno kramo, v katero ne verjamejo niti številni nastopajoči sami in je vse ena sama izpovedna laž in zaničevanje okusa svojih gledalcev).
Festival Ljubljana je pod vodstvom Darka Brka namreč uspel pridobiti posebno dragoceno sponzorsko in seveda vsebinsko sodelovanje s Telemachom in njegovim novim medijskim projektom Marquee TV, ki bo program 73. Ljubljana Festivala lahko predvajala menda kar v 86 držav. Sponzor je direktor Telemacha Tomislav Čižmić.
Največ pročakovanj je bilo, kakšna bo izvedba Manuela de Falle in njegove Začarane ljubezni, baletne pantomime ali baleta.
1. dejanje
Uvod in prizor
V jami (Noč)
Pesem strtega srca / Canción del amor dolido
Prikazen / La aparición
Ples groze / Danza del terror
Ribičeva romanca / Romance del pescador
Polnoč (Čarovnije) / Medianoche (Los conjuros)
Pesem obrednega ognja / Danza ritual del fuego
2. dejanje / Quadro segundo
Prizor (Preprosta ljubezen) / Escena (El amor vulgar)
Pesem blodečih luči (prikazni) / Canción del fuego fatuo
Medigra (Pantomima) / Intermedio (Pantomima)
Ples ljubezenske igre / Danza del juego de amor
Finale (Zvonenje zore) / Final (Las campanas del amanecer)
Začarana ljubezen je balet v enem dejanju (dveh slikah), ki ga
je v letih 1914-15 po libretu Gregoria Martíneza Sierre napisal Manuel de Falla (1876–1946). Pisati ga je začel na začetku prve
svetovne vojne, ko se je vrnil v Španijo. Veliko je potoval po Andaluziji in spoznaval tamkajšnji melos, ljudsko glasbo in plese,
prišel v stik s tradicijo in šegami. Zamisel za ta balet je dala znana
romska plesalka Pastora Imperio.
Delo je de Falla podnaslovil Gitaneria (romski prizor) in vsebuje govor, pesmi in ples, napisane za Imperio. V letih po premieri je pripravil še štiri priredbe za razne zasedbe in spreminjal tudi zaporedje stavkov (skrajšal, razširil orkestracijo, odstranil dialog, vokalni del zmanjšal …). Najbolj znan del je Obredni ples z ognjem. Zgodba baleta govori o andaluzijski Rominji Candeli, vdovi, ki je zaljubljena v Carmela, a jo preganja duh pokojnega moža in z njim pleše vsak večer, vmes se zgodi čarobni urok in nazadnje mož izgine. Candela in Carmelo se srečno in v miru predajata ljubezni. (Iz programa).
Odločitev dirigenta Vicenta je bila že kar koreografska, režijska, scenografska, ilustratorska in svetlobna. Izkoristil je širino odra, možnost vstopa in izstopa obeh solistov – pevke in plesalca, bodisi solistično izmenjalno ter na koncu še skupaj.
Najprej je bila izjemna pevka flamenka Ginesa Ortega, razvidnega romskega izvora in levantinskih korenin, povezana s francosko in katalonsko kulturo, z Barcelono, kjer živi in je tu prejela profesionalno klasično pevsko znanje in izobrazbo ter zatem veliko snemala, med drugim prav album El amor brujo.
Pokazala je izredno poseben, grlen glas, izrazito vokalno dikcijo, nujne plesne elemente, močan kostumski efekt, osvetljenost obraza, tudi s posebnimi efekti, belo pahljačo v rokah, igralsko momunantnost, ki je sledila procesu ali delu končnega nastopanja z moškim plesalcem.
Plesalec flamenka David Romero je prav tako imel vse značilnosti nastopanja, v nekem smislu dramatiziranja same zgodbe, do Plesa ljubezenske igre, ki je bil vrhunec kompozicije in celotnega večera.
Tu je bila odločilna še ilustratorska živa slika, ne brez živali kot najvišji simbol narave – Sagar Fornies. Ljubezen je lastna vsem živalim z vrhuncem pri človeku. Tu je bilo morda nekaj starostnih detajlov, ko bi lahko pomislili, da je izkušena ženska izzivala mladeniča, ki se je zlasti v vrhunskem zadnjem plesu, (sijajne noge, s čevlji, kot jih uporabljajo vrhunski plesalci flamenka), bolj vdal ženski kot da bi jo on prevzel in premagal ali osvojil.
Izvedba je bila v celoti odlična.
Ves drugi del koncerta so predstavljali Simfonični plesi iz Zgodbe z Zahodne strani dirigenta in skladatelja Leonarda Bernsteina.
Muzikal Zgodba z Zahodne strani velja za prelomno delo ameriškega gledališča 20. stoletja. V njem se Tony (tolpa belopoltih Američanov Jets) in Maria (tolpa priseljenih Portoričanov Sharks), nekakšna newyorška Romeo in Julija, sredi 50. let prejšnjega stoletja zaljubita. Leonard Bernstein (1918– 1990) je v muzikalu iz leta 1957 združil klasično skladateljsko znanje, jazzovsko ritmiko in urbani utrip New Yorka. Leta 1960 je iz devetih delov iz muzikala ustvaril koncertno suito Simfonični plesi. Glasba ohranja dramatičnost in ritem muzikala, ples pa ostaja v središču. Spretno prepleta klasične forme (fuga, scherzo) s plesnimi ritmi Latinske Amerike (mambo, ča-ča) in jazza. Povezovalni motiv je melodična fraza iz pesmi Maria (C–Fis–G) – simbol napetosti in usode, s katerim se suita tudi konča. Stavki so kontrastni: Prolog ponazarja naraščajočo napetost med tolpama Jets in Sharks, Somewhere prinese vizijo sprave med tolpama, ki se nadaljuje v Scherzu s sanjami o svobodnem svetu, Mambo nas z divjim plesnim dvobojem vrne v resničnost. Ča-ča je prvi skupni ples
Tonyja in Marie. Prizor srečanja ponazarja prve besede, ki si jih
zaljubljenca izrečeta, Fuga (Cool) je ples, v katerem Jetsi skušajo
obvladati svojo sovražnost. Kraval pa je usodni obračun – smrt
vodij obeh tolp. V Finalu se ljubezen razblini v žalni sprevod; tolpi
spoznata zmoto in se združita ter tako izpolnita vizijo iz Somewhere. (Iz programa).
Leonard Bernstein je leta 1982 bil v Ljubljani in dirigiral Simfoničnemu orkestru Bavarskega radia iz Münchna. Ni pa imel na programu tega svojega dela, ampak neko drugo. Lahko pa smo vzpostavili primerjalni vtis, ki je bil v prid mlajšega in prav tako temperamentnega dirigenta Josepa Vicenta in njegovega orkestra, in je bil s to kompozicijo hote ali nehote povezan z izvedbami omenjenega venezuelskega orkestra in je od njega prevzel nekaj znanih efektov, kot so tleskanje, vpitje, igranje stoje ipd.
Dobili smo vse, kar smo pričakovali ali si želeli, le da je dirigent s svetlobnimi barvnimi efekti koncert nekako “novoletiziral”.
Sledila sta še dva dodatka, najprej Polka Arama Hačaturjana, izvedena izredno hitro, in ponovitev Bernsteinovega Mambo, h kateremu je dirigent povabil še občinstvo naj ploska in zavpije Mambo.
Marijan Zlobec