La Fura dels Baus v Ljubljano ni prišla s svojo novo in celovito ansambelsko produkcijo Haydnovega oratorija Stvarjenje, ampak je bila predstava na 73. Ljubljana Festivalu možna šele s sodelovanjem Zbora Slovenske filharmonije, ki je bil hkrati presenetljiv in izrazit v svojih številnih scensko- glasbenih, že kar gledaliških ali opernih funkcijah, in to ne le na odru, ampak še v postavitvi pred orglami na balkonu in s pomikanjem med občinstvom na obeh straneh parterja z odra in nazaj z velikimi belimi baloni v zraku in na vrvicah. V temi so peli z not na tablicah, kar je stvarjalo poseben efekt. Bili so odlični.
Prizor iz Stvarjenja, vse fotografije Fran Horzelenberg
Ta režijski in vsebinski princip Carlusa Padrisse je Ljubljani sami dal vedeti, da imamo mi glasbene korpuse, ki mu pomagajo realizirati njegove avtorske zamisli na mednarodni umetniški ravni, kar se je na koncu predstave odrazilo s stoječimi aplavzi in ovacijami polne Gallusove dvorane Cankarjevega doma.
Skoraj štiridesetčlanski Zbor Slovenske filharmonije po svoji funkciji ni operni zbor, a ima očitno še kakšen talent, le odkriti ga je treba; pevce prepričati, da lahko prevzamejo drugačno nalogo in s tem odgovornost za glasbeno gledališko celoto. (Ob skromnem času za pripravo svojega scenskega nastopa).
Zbor je pripravil Sebastjan Vrhovnik z vso potrebno profesionalnostjo, tako kot se je Slovenska filharmonija pod vodstvom direktorja Mateja Šarca uspešno vključila kot matični ali rezidenčni orkestrski izvajalec dela programa 73. Ljubljana Festivala, kar bomo še videli in doživeli.
Zbor Slovenske filharmonije je imel seveda svojo kostumografijo, celo spremenljivo, od nekoliko mistične ali biblijske, prek povezovalne med posameznimi dnevi Genesis, do končne pogojno rečeno moderne ali vsakdanje, ki pa je režiser Padrissa ni želel banalizirati ali iz nje narediti “turistično privlačnost” ali ogledovanje sveta z njegovima prvima prebivalcema Adamom in Evo. Ko imamo na odru že prva prebivalca sveta, se zbor lahko počloveči, prevzame novo funkcijo po poprejšnji biblijsko besedilni oziroma v skladu z libretom Gottfrieda van Swietena.
Režiser Carlus Padrissa je predstavo Stvarjenja dramatično stopnjeval, da bi v tretjem delu še razširil gledališke izrazne možnosti in jim dodal nekaj aktualnosti, kot so bile projecirane razne parole ali misli, kar naj bi aludiralo na protestniškoali manifestativno pojavnost v aktualnem svetu, a je to odveč, ker je bistvena refleksija o sami lepoti sveta; stvarstva, človekovega bivanja, če smo v prvih slikah slišali za ustvarjenje oceanov, narave, živali, med njimi izrecno omenjenih kitov. Padrissa seveda ne more biti naravovarstvenik, a mi vendarle manjka končno močnejše sporočilo o lepoti edinega stvarstva, celine, Zemlje, človeka in zmožnosti samozavedanja bivanja, ko na desetine milijonov svetlobnih let stran v vesolju, po dosedanjih ugotovitvah satelitov, ni nič primerljivega.
Padrissa je nenadoma na ozadje scene projiciral znani portret znanstvenika Nikole Tesle, kot da bi spomnil, da je eden največjih znanstvenikov v zgodovini, bil povezan tudi z nami, s Slovenijo, ko je bil približno eno leto v Mariboru, kamor je prišel po na začetku odličnem študiju na Politehniki v Gradcu, ki pa se je v tretjem letniku sprevrglo v katastrofo, z vdajanjem kvartopirstvu in biljardiranju in so ga k nam v bistvu izgnali, tako kot iz Maribora zatem v Gospić.
Ta hommage je za hip skrenil s poti same predstave, a smo se lahko spomnili, da je bila pred kakimi desetimi leti ravno v Cankarjevem domu velika mednarodna razstava posvečena Nikoli Tesli, odtlej pa je izšlo nekaj knjig o njem in predvsem njegovi znanstveni veličini. A Tesla kljub temu v Haydnovem Stvarjenju nima mesta.
Je pa Tesla edini identificirani Zemljan v predstavi, kot da bi šele on lahko ustvaril svet, kar spet ni prepričljivo.
Stvarjenje je kot oratorij formalno razdeljen na tri dele in sedem dni. Predstava je to členjenje upoštevala, a ne s kakšno opaznejšo ali daljšo pavzo kot prehod v nadaljevanje vse bolj zahtevnega stvarjenja. Trodelnost ni bila zelo izrazita, prej povezovalna, a bi bilo bolje, da bi bila delitev na tri dele bolj prezentna.
Najobsežnejši je bil prvi del z uvodom in prvimi štirimi dnevi, drugi del je obsegal peti in šesti dan, tretji pa sedmega – Adam in Eva v raju.
Ali je scensko dramatska oklepajočost dvoranskega dogajanja z dvignjenimi baloni želela občinstvo vključiti v del stvarstva, bi se dalo pomisliti.
Orkester ADDA Simfonica Alicante je pod vodstvom dirigenta Josepa Vicenta v celoti obvladal zahtevno in skoraj dvourno partituro brez odmora. Morda je bil na samem začetku predstave še nekoliko zvočno plah, kot da bi še iskal svojo pravo izvedbeno podobo še posebej, ko se je v nadaljevanju pokazalo, da je zbor ozvočen in rahlo premočan, glasovno dominanten, orkester pa v tem dialogu ne povsem enakovreden. To se je v nadaljevanju pokazalo kot vokalna dominacija, – seveda še s tremi odličnimi, a prav tako ozvočenimi solisti, – nad orkestrsko. Vicent je imel partituro skrbno naštudirano, izvedbi je dajal mnogo poudarkov, tudi s soli v orkestru, na primer celo kontrafagota, a je na nekaj mestih orkester v odnosu z zborom na balkonu ob orglah imel hitrejši tempo in je natančnost skupnega nastopa bila že skoraj problematična, a so se izvajalci hitro ujeli.
Solistična podoba predstave je bila v celoti odlična. S kombinacijo treh glasov; soprana, tenorja in baritona je bila že pri Haydnu poudarjena vizija določene narativnosti, a prepletajoče se, nikakor ne monotone, Padrissa pa je to izrazil z njemu lastnimi scenskimi, video, vrvnimi in vodno bazenskimi elementi, tako da se morata oba moška pričevalca in izpovedovalca stvarjenja sveta v steklenem prozornem bazenu v vodi okopati, očistiti ter na novo roditi. Voda kot najpomembnejši element stvarstva metaforično prevzema metaforiko dinamike, gibanja, samosvoje produktivnosti, poveže človeka in naravo v eno celoto.
V napihnjenih dvigajočih se belih balonih, ki so se dvigali v nebo po odru in parterju dvorane, bi lahko prepoznali metaforiko ali simboliko vesolja. Naš prostor, kozmos, večnost, skrivnost, je večji od nas samih.
Povezovalnost, ambientalnost, celovitost, drznost, inventivnost same pojavnosti balonov se na koncu združi na odru v nekakšen darovalni obred izročanja vrvic in menda še rož ženski – Evi, morda kot poklon sprejemljivosti in priznavanja nadmoči, a vseeno človeške enakosti.
Ovesoljenost nas kot gledalce spektakla povleče k sebi. Smo le del kozmosa kot rezultat Božjega Stvarjenja ali božjega stvarstva, pri čemer pa starozavezna bibličnost že sama po sebi temelji na literarnih, ubeseditvenih predstavah, ki jih v predstavi bolj razumemo kot jezik, pripoved, izpoved Božjega projekta s pomočjo treh nadangelov; opazovanja samega sebe in svoje moči, s končnim ciljem kot lepoto v podobi Adama in Eve ter njunega poslanstva. Z Adamom in Evo nastopi prvi eksistencializem, le da vsi filozofi po vrsti tega ne jemljejo resno.
Prizor s predstave z Adamom in Evo, vse fotografije FL/Darja Štravs Tisu
Odlični so bili vsi trije solisti – igralci. Najbolj celovit in najdlje v solistični funkciji je bil baritonist Toni Marsol kot nadangel Rafael, ki pa je vokalno bolj poudarjal nizke, v bistvu basovske glasovne lege in s tem svoje nastope še bolj dramatiziral. S svojo podobo, lasuljo, kostumsko skorajda bojno opremo, skratka razkošno pojavnostjo, je prevzel dominantno vlogo in nas povsem prepričal.
Tenorist Victor Sordo je imel kot nadangel Uriel odrsko bolj razgibano, vertikalno in horizontalno lego, a glasovno manj dramatično, igralsko v bazenu skorajda tvegano, nevarno. Glasovno je bil prepričljiv, a v žanru oratorijskega petja.
Sopranistka Alba Fernandez – Cano je bila kot nadangel Gabriel prav tako zelo prepričljivca, vživeta v svojo odrsko poslanstvo in zatem v funkciji Eve, z vrhuncem kot sprejemanjem balonov in rož ter stika z Adamom, ob zboru pa opazovanjem skrivnostnih scenskih elementov na sredini odra, v katerih bi morda že ugledali rojstvo civilizacije.
Zadji del kot nastop Adama in Eve z zborom Pojte Gospodu vsi glasovi, se zdi bolj religiozen kot poprej vse. Poprejšnje arijsko in recitativno opisovanje stvariteljskih dejanj Boga (ločevanje dneva in noči, nastanek oceanov, rek in rastlinstva, v drugem delu oratorija še ustvarjenje živali (lev, tiger, orli, kit) in prva človeka – Adama in Eve. Vse to ustvarja sijajni kompozicijski crescendo, ki gledalca, kot smo videli končne reakije občinstva, prevzame.
La Fura dels Baus je gledališka celota, v kateri so poleg režiserja Carlusa Padrisse bili angažirani še asistent režije Pau Domingo, koreografinja Mirela Romero, kostumografinja Aitziber Sanz, avdiovizulni efekt in podoba Marc Molinos, oblikovalec aplikacije Kalliope Damia Duran, produkcija Bonvehi Arts & Events, vrvni sistem Anigami S. L., menedžment Meritxell Vinas.
Izstopajo vse najbolj tipične lastnosti La Fura dels Baus, kot so avdiovizualni efekti in vrvni sistemi, vodni bazen, video, dinamika ali spremembe, svetloba (tu ves večer bolj tema, s fokusirano osvetlitvijo središča dogajanja), z bogatimi kostumi za vse tri vokalne soliste in menjavo kostumov, od nekakšnih samostanskih do civilnih za ves pevski zbor.
Video se je izognil znanim podobam kozmosa z zvezdami, ni želel biti realističen, ampak simbolen, v gibanju, kot da bi se vozili po vesolju, a ne previsoko, in gledali na svet z nižje, še obvladljive božje perspektive, kot da bi nas ves čas božala božja roka in nam podarjala svoj mir.
Uvod v 73. Ljubljana Festival se je tako začel zelo prepričljivo, unikatno, s slovensko izvajalsko soudeležbo žlahtnega izpovednega glasbeno – scenskega značaja.
Haydnova pot k modernosti je dosegla morda svoj končni cilj – glasbeno ugledališčenje z elementi nadangelske narativnosti in prve zemeljske ljubezenske učlovečenosti – pod nadzorom samega Boga Stvarnika predevangelijskega časa, ko še ni potreboval svojega Sina, da bi vanj lahko verjeli.
Stvarjenje je prvi in odločilni akt v kozmičnem prostoru in času, a z dominacijo človeka, ki mora imeti svoj – humani, človeški obraz. Predstava nas je s tem končnim prikazom prepričala.
Carlus Padrissa
Marijan Zlobec