Poletna noč se je na polnem Kongresnem trgu končala slavnostno s prihodom na oder vseh nastopajočih in s pevsko interpretacijo slavne Sepetove pesmi na besedilo Elze Budau, ki je prišla na slovesno odprtje 73. Ljubljana Festivala in jo je z odra posebej pozdravil direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek, tako kot jubilanta in slavljenca, kantavtorja in vsestranskega umetnika Janeza Bončino Benča. Nismo pa dočakali poletnega ognjemeta; verjetno bo čez nekaj dni na državni poslavi.
Prava zvezda večera je bil kitarist Primož Grašič, vse fotografije Marijan Zlobec
Največja napaka večera z naslovom Ta noč je moja je bila v tem, da je Benč prišel na oder šele pri zadnji pesmi z istim naslovom ter odpel le nekaj taktov oziroma fraz, a se je takoj slišalo, da bi bil najboljši pevec in interpret – svojih pesmi.
Brleku ne bo preostalo drugega, kot da naredi še en njegov koncert v Križankah kak dan v septembru; lahko tudi prihodnje leto, da bomo v živo ali zares slišali Benčev glas ter nastop, a brez Patrika Grebla in njegovih umetniških vizij.
Ta noč je moja
Večer sta povezovala tradicionalna voditeljica Poletne noči Bernarda Žarn in igralec Jurij Zrnec. V njegovem nastopu je bilo veliko iskrivosti, ki pa se je nenehno spreobračala v nekakšno dovtipno sprevrženost z elementi primitivizma in pačenja, ki ne sodijo k funkciji napovedovanja glasbenih dogodkov žlahtnega, slovesnega in jubilejnega tipa.
V tem je, tudi s pomočjo nenehnega preoblačenja, izzival samo Bernardo, ki nad odrskim profilom samoklovnovstva ni bila tako navdušena kot Jurij. Če ima rad teater, naj zganja klovnarije tam. V Ljubljani na Poletni noči pa naj bo – vljuden in naj se zave, da je glavni slavljenec večera nekdo drug, ki se od zadreg nerodno premika na svojem sedežu v prvi vrsti in zardeva od sramu, ko posluša z dra o sebi take limonade.
Glasbeni večer je bil soliden, a se je v celoti pokazalo, da je Benč v mnogih pesmih nezamenljiv. To priznanje smo sicer ustno z odra slišali, a ne skozi usta ali nastope pevk in pevcev. Vsakdo je pevec s svojimi posebnostmi, svojo drugačnostjo, ki pa jo mora v danem trenutku prilagoditi in v izvedbi pesmi prilagoditi, da naj bi zazvenela tako, kot če bi jo pel Benč.
Ta identiteta bistva in bivanja kajpada tu ni v smislu Heideggerjeve filozofije biti, ampak trenutne ali še vedno možne odrske prezence in identitete samega jubilanta, ki je kot interpret s svojo 60 letno zgodovino ne nazadnje v zadnjem času bil reklamiran na radiu in televiziji tako, kot da bomo na Kongresnem trgu vse to zares slišali.
Tak koncept večera ali Poletne noči v zadnjih letih je precej nihal, verjetno jo je še najbolje odnesel na svojem večeru Tomaž Domicelj, Benč pa najslabše. Sam sem pričakoval, da bo v prvem delu koncerta zapel dve svoji najbolj znani pesmi, v drugem pa dodal še dve. Torej štiri.
Dirigent Patrik Greblo ni le avtoriteta, ampak še bolj avtokrat politikom sorodnega tipa. Je pa naštudiral program zelo solidno, z nekaj šibkejšimi mesti, s premalo izrazito in preskromno vokalno spremljavo (en pevec in dve pevki, da se jih je komaj slišalo). Zato pa so večer rešili sijajni člani zlasti Big Banda RTV Slovenija s kakimi petimi solisti (klavir, saksofon, pozavna, krilovka, kitari), pri čemer naj zlasti izpostavim neverjetno koncertantno formo in dobesedno sijajen nastop kitarista Primoža Grašiča, ki je bil sicer še aranžer dveh skladb: Na noge in Abraham. Požel je zaslužen velik aplavz.
Tomo Jurak na ekranu
Med pevci je bil generacijsko najbolj avtentičen Tomo Jurak, še kot kitarist, s pesmima Nosila je rdečo rožo in Abraham. Jurak je še glasovno svež, na odru vzpostavlja vez in lok vse do šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se zgodili temeljni premiki v moderni glasbi in je slovenska glasbena kultura hitro skočila v mednarodno orbito. Med ansambli so bili tudi Benčevi Mladi levi.
Tomo Jurak s kitaro
Dobiti mlajše pevce v odnosu do Benčeve celostne osebnostne, karakterne, vokalne, izrazne, naravno strastne in izpovedno pristne in seveda večdesetletne pojavnosti je zelo težko. Panorama je bila pestra, trudili so se vsi, zlasti je bila opazna želja po Benču ustrezni strastnosti, angažiranosti, ob vokalni primernosti in pripravljenosti.
Bojan Cvjetićanin
Bojan Cvjetićanin spada med najbolj nadarjene in odrsko privlačne pevce mlade generacije. To je dokazal že s prvo pesmijo V veri da boš srečna, ki jo je bil že nekoč napisal Benč, potem ko je za besedilo vprašal pesnika Cirila Zlobca in takoj pridobil njegov pristanek. Z odra smo slišali, da bo Zlobec v kratkem (4. julija) imel stoletni jubilej.
Pogled na ekran
Cvjetićanin je v drugem delu koncerta interpretiral še eno najbolj tipičnih Benčevih pesmi Maja z biseri, ki pa je glasbeno od Jureta Robežnika, na besedilo Dušana Verkaverha in v novem aranžmaju Grege Forjaniča. Pevec je opozoril nase na majski poslavi z umirjenim, doživetim petjem, sinoči je bil bolj razgiban in vokalno prav tako zelo dober.
Sergej Škofljanec
Sergej Škofljanec je zapel eno najbolj znanih in takrat v Jugoslaviji priljubljenih Benčevih pesmi Gvendolina, kdo je bil ?, ki jo je bil pel z ansamblom Srce, slišali pa smo jo v novem aranžmaju Matjaža Mikuletiča.
V drugem delu večera je svoj nastop sklenil z doživeto in v napovedi pesmi obeh voditeljev precej dramatizirano Na noge na besedilo nekdanjega Delovega novinarja Viktorja Vesta iz redakcije Kronika v sijajni orkestraciji Primoža Grašiča.
Andraž Hribar
Ta pesem, če si na tleh, je logična posledica pesmi Ob šanku, po kateri je Benč vsem znan. Tokrat pa jo je zapel Andraž Hribar.
Jubilejni Benčev večer je pokazal, da je pevec vendarle na začetku kariere in zatem dobri dve desetletji živel v Jugoslaviji. Slišali smo Majko Zemljo z Andražem Hribarjem in Aniko Horvat, ki pa je pokazala drugačen, hrvaški temperament in melos. Odprtosti na Jug si danes primerjalno ne znamo predstavljati, mi starejši pa to vemo. Benč jo je posnel za album Tihomir Pop Asanović. Tokratni aranžer je bil Matjaž Mikuletič.
Alenka Godec na ekranu
Manj smo vedeli, da je bil Benč tudi filmski igralec, slikar in da je nastopil v slavni Maškaradi režiserja Boštjana Hladnika, kot smo slišali z odra. Pel je z Mladimi levi.
Hamo na ekranu
Pevec Hamo je imel bolj eksplicitne, to je razgibane nastope, kot Navali narod na gostilne na besedilo Branka Kastelice, tokrat v aranžmaju Tadeja Tomšiča. V pesmi Ljubil bi se je pel s kitaro. Precej se je zdelo, kot da se eksponira.
Gregor Ravnik na ekranu
Bolj umirjena sta bila pevca Gregor Ravnik s slavno Odo Ireni (nekoč z Mladimi levi in Tomažem Pengovom), in pesmijo Spomin (No, No, No), in omenjeni Andraž Hribar.
Andraž Hribar
Med pevkami je bil za interpretacijo Benčevih pesmi morda še bolj tvegan oziroma težak izbor. V kontekstu nekaterih prejšnjih nastopov se je pokazala Tinkara Kovač kot vse bolj zrela in celostna pevka z zahtevno Senco Danila Kocjančiča na besedilo Draga Misleja Mefa in v aranžmaju Patrika Grebla.
Tinkara Kovač
V njenem nastopu je bilo veliko poglobljenosti in doživetosti, v glasu zanesljivega in zaokroženega vokalnega razpona. Pri Zlati obali s tremi pevkami (Alenka Godec, Tinkara Kovač, Karin Zemljič) je bil podarek na prepletanju glasov, ne brez določene dramske drže.
Benč pomagal Greblu na pevski oder
Alenka Godec se je v interpretacijsko težki jazz bluesovski skladbi Edina luč v aranžmaju Matjaža Mikuletiča izkazala s precejšnjo vokalno razkošnostjo, strastnostjo, v povednem smislu pa s poudarkom, da izhoda ni in s tem nastopi kazen za oba.
Anika Horvat
Slišali smo še pevke Ano Soklič (Naj muzika igra, Poletna noč), Aleksandro Ilijevski (Poet) in Karin Zemljič (Kadar ognji dogorijo).
Poletna noč ob koncu
Intervju na ekranu
Poletna noč z Ano Soklič
Ozadje z Academia Philharmonicorum je ostalo odprto
Anika Horvat in Andraž Hribar na ekranu
Topel aplavz in sprejem
Poziv k skandiranju
Ta noč je moja
Čisto malo Benčevega petja
Benčeva pobuda
Gneča na odru
Premalo prostora za vse
Na koncu vseeno ni bilo stoječih aplavzov, kot da bi občintvo do Uršulinske cerkve pričakovalo sam Benčev nastop, ki ga solistično, kot rečeno, ni bilo. Škoda.
Marijan Zlobec