Znana ljubljanska Galerija Equrna pripravlja – po odmevni spominski razstavi Metke Krašovec z njenimi slikami iz rdečega obdobja – zelo aktualno in zanimivo kolektivno razstavo z naslovom Odmev prihodnosti. Odprli jo bodo drevi, v torek, 17. junija, ob 19. uri. Kustos razstave je Arne Brejc.
Arne Brejc, foto Marijan Zlobec
Umetniško ustvarjanje je živ organiziran, ki nenehno spreminja svojo obliko. Deluje v ponavljajočem se, cikličnem procesu grajenja in rušenja: iskanja, formiranja, transformiranja in za seboj pušča kulturno sled. V svojem bistvu vedno išče nove manifestacije, čiste načine udejanjanja. Prihajajoča generacija umetnikov razmišlja in ustvarja v novih likovnih paradigmah. »Forma izgublja povezavo z zunanjim svetom in gradi svojo vzporedno resničnost /…/ giblje se proti neki prihodnji točki, naslednjemu stanju, tako da ni dokončana in za vedno stabilizirana.« (Samra Buljić).
Fluidnost, neoprijemljivost, neprepoznavnost podobno deluje tuje, odmaknjeno, vzbuja nelagodno ugodje, nepredvidljivo napetost novega in drugega.
Nove generacije ustvarjalcev že živijo posthumanizem in antropocentrizem je zanje samo še spomin preteklosti. Gledajo in odzivajo se na impulze okoli sebe in to, kar prihaja, so tako morda že odmevi prihodnosti.
Samra Buljić (1999) je študentka podiplomskega študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V svoji praksi se izraža skozi različne medije, kot so slika, risba in digitalna grafika. Sodelovala je na več skupinskih razstavah: Ampak! (2025) v Parkplacu (2024) v Mali Galeriji Banke Slovenije, Govorilnica Stalnica (2024), Prilagajanje (2023) v sklopu projekta Plaza Protocol, Terminal Drift (2022) v MoTA. Samostojno je razstavljala za projekt Das Garage, Garaža št.2: To Harness a Dust Devil (2024).
Gašper Capuder (1987) je leta 2013 diplomiral na ALUO pri prof. Marjanu Gumilaru. Za diplomsko delo je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Deluje na področju slikarstva, programiranja ter projektne koordinacije za implementacijo rešitev za optimizacijo delovnih in poslovnih procesov. Njegova dela so v številnih javnih in zasebnih zbirkah (zbirka Mestne občine Ljubljana, Zbirka Riko itd.), imel je samostojne razstave encoding_decoding, Galerija Equrna (2024), Soba/Room, Galerija Equrna (2022), Brez naslova (tihožitja), Galerija Equrna (2018), Slika pove tisoč besed, Velenjski grad (2017), Slike srednjega razreda, Galerija Equrna (2016), Zelenica, Zelenica (ROG) (2016), Lisko, Galerija UAUU (2016), sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih razstavah.
Stefano Garbuglia (1996) je leta 2015 končal umetniško srednjo šolo »Preziotti Licini« v Fermu in začel študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Maceratiju. Dve leti pozneje se je preselil v Mestre in nadaljeval študij na Beneški akademiji, kjer je svojo umetniško produkcijo utrdil z zanimanjem za evropsko slikarstvo petnajstega stoletja. Po zaključku študija leta 2019 še vedno nadaljuje z umetniškim raziskovanjem. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah in prejel nagrade, med drugimi nagradami Genovski bienale, Palazzo Stella, Genova (3. mesto), nagrada Yicca International Contest of Contemporary Art, prostor ImagoArs, Benetke, nagrada Visioni Altre International Award 1st edition, umetniška galerija Visioni Altre, Benetke (1. mesto), nagrada Prisma Art Prize, sodobni grozd Palazzo Brancaccio, Rim, nagrado Bodi drugačen… z umetnostjo! 2019/20, Civic Museum of Bassano del Grappa, Bassano del Grappa, nagrada Michele Cea V edition, Ex Furnace Gola, Milano (2. Mesto), nagrada Mestre slikarstva, Kulturni center Candiani, Mestre, nagrada Michele Cea IV edition, Ex Furnace Gola, Milano (1. mesto).
Vid Koprivšek, Ohišje 1, 2025, fiberglas, beton, 120 x 75 cm (upodobitev)
Vid Koprivšek (1998) je leta 2021 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani diplomirala iz slikarstva z diplomsko nalogo Odnos med digitalno podobo in sodobnim slikarstvom, za katero je prejela Prešernovo nagrado UL ALUO. Trenutno na isti ustanovi zaključuje magistrski študij, smer Video in novi mediji. Zanimajo ga presečišča in vzporednice digitalnih prostorov s fizičnimi slikarskimi in kiparskimi objekti ter uporabo digitalnih tehnologij in igralnih pogonov, ki jih vzporedno s principi »fiktivnosti« (ang. fictioning) uporabljajo za kontekstualizacijo in razširitev fizičnih objektov. Njegova umetniška praksa obsega novomedijsko umetnost (interaktivne digitalne instalacije, digitalna tridimenzionalna grafika), preplet slikarskih in kiparskih tehnologij ter oblikovanje.
Samostojno se je leta 2023 prvič predstavil v okviru pobude U30+, Vstop roja (Aksioma). Pred tem je leta 2022 skupaj z Matejem Mihevcem predstavil projekt Polymer Ooze (DobraVaga). Leta 2023 je imel spletno razstavo NEZNANO PODROČJE / Unfamiliar Area: Cosmetic Piracy (Galerija Alkatraz). Sodeloval je na več skupinskih razstavah, med drugim: EKO 9 Trienale umetnost in okolje: Oči v skali, UGM (2024), Kres, Tleče iskre slovenske digitalne umetnosti, OSMO/ZA (2024), appointMENT 8.0, DobraVaga (2024), The Wrong Biennale; Paviljon Kres, spletni bienale (2023), TRŽNICA, 7. obletnica galerije, DobraVaga (2023), appointMENT 6.0, DobraVaga (2022), SVEŽE RIBE: #akvarij, DobraVaga (2022, )Pogled naprej, DLUL (2022), Terminal Drift, MoTA Lab (2022), Ni belega platna, Mala galerija Banke Slovenije (2020).
Oblikoval je več grafičnih podob za serije teoretskih predavanj in glasbenih albumov, med drugim naslovnico mednarodne glasbene kompilacije Bag of Toys, za katero je skupaj z Matejem Mihevcem prejel prvo nagrado za najboljšo podobo albuma na vizualnih natečajih Tresk #12 (2021).
Neža Perovšek (r. 1996) se s slikarstvom ukvarja z miselnostjo arhivistke in na ta način raziskuje človeško naravo kopičenja stvari. Pri tem se primarno posveča reinterpretaciji gradiva osebnega arhiva, z manipulacijo katerega ustvarja nove sisteme prepletajočih prizorov. Leta 2024 je zaključila magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2019 tudi diplomirala. Predstavila se je na več samostojnih razstavah, med njimi Gesta moralne podpore (Galerija Equrna, 2024), Max capacity – Mixed reviews (Galerija Simulaker, 2022) in Low storage – Low Effort (Galerija DLUL, 2021). Sodelovala je tudi na več skupinskih razstavah, med drugimi Propadli načrti za svetovno prevlado in drugi predvidljivi dogodki (GalerijaGallery, 2022), S04E03 (Galerija Alkatraz, 2021), Ni belega platna (Mala galerija BS, 2020) in Drugi čas in kraj (Improper walls, 2019). Je soustanoviteljica nomadskega razstavnega projekta das Garage.
Anastazija Pirnat (1996) je leta 2019 diplomirala na oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer trenutno zaključuje magistrski študij.
Predstavila se je s samostojnimi razstavami Excess of Circumstances (Galerija Zala, 2023), Beseda običajno ni zamenjava (Layerjeva hiša, 2021), Navigating blunder (Atelier im Schwimmbad, Wies, Avstrija, 2021), but she is a very fin lady and she is a very fin person and she is a very fin (Dobra vaga, 2021), Ničesar ne morem reči kar tako (Galerija Ravne, 2021) ter Tekstura izbrisa (Raum AU, 2019). V sodelovanju z Nežo Perovšek in Mašo Knapič je pripravila razstavo Propadli načrti za svetovno prevlado in drugi predvidljivi dogodki (Galerija Galerija, 2022), ki je sledila izdaji knjige umetnic z istim naslovom.
Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah v Sloveniji, med drugim v Galeriji Škuc, Koroški galeriji likovnih umetnosti, Galeriji Zala, Dobri Vagi, Mali galeriji BS, Galeriji Equrna ter v galeriji DLUM. Prav tako je sodeloval na razstavah v tujini, sicer pa v Galeriji Knifer na razstavi Off the Hook: Layers and Objects (Osijek, Hrvaška, 2022), na Utazu Art Award Biennial (Utazu, Japonska, 2022) ter v galeriji Academia Moderna na razstavi 4WD; Policentričnost slikarskih vprašanj v opusih štirih avtoric: Kosi, Pirnat, Slemc, Zorzut (Zagreb, Hrvaška, 2020). Leta 2020 je prejela prvo nagrado umetniškega učitelja Koroške, kdo si?, ki ga podeljuje Koroška galerija likovnih umetnosti. Istega leta je bila povabljena na rezidenco Atelier im Schwimmbad v Wiesu.
Neja Zorzut (1992) je diplomirala na oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je 2020 zaključila tudi magistrski študij. V svoji praksi premleva porozne meje med sliko in kipom, objektom in površino ter telesom in njegovim okoljem. Njena dela črpajo iz smernic ekološke filozofije in špekulativnih teorij, da bi raziskala hiperobjektne entitete, atmosferske infrastrukture in status telesa. Osredotoča se na pojav, kjer je telo potopljeno v avtohtono, a tuje območje. Gradi modificiran prostor in/ali objekt, ki neizbežno prodira skozi kožo, prehaja v hrano, se lepi na organe in s tem ustvarja modifikacije atmosfere oziroma prilagoditve telesa na drugo vrsto okolja. Reprezentirati »brez-telesno objektnost«, kjer gre za materialnost, ki se obnaša objektno kot odziv na akomodacijo.
Zorzut se je predstavila na samostojnih razstavah v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Galeriji Equrna, Novi pošti v Ljubljani in drugod. Razstavljala in kurirala skupinsko razstavo: Prilagajanje, v okviru platforme Plaza Protocol v Ljubljani, 2023. Razstavljala je na 10. trienalu sodobne umetnosti U3 – Proti toku časa, kustos Tevž Logar. Sodelovala je tudi na skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini, kot so Surge v New Jörg Gallery Dunaj (2024), Volatile Season v KS Contemporary Kornberg (2024), Mud Keeper’s Promise v Kunsthalle Bratislava (2023), It Lingers in My Mouth Like Body Liquid Does v SLUG Gallery Leipzig (2023), Paraziti – 36. Salon mladih v HDLU, Zagreb (2022), Iskra Delta – 34. Ljubljanski grafični bienale v MGLC, Ljubljana (2021). Je prejemnica Prešernove nagrade Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani 2015/2016 in državne Jakopičeve nagrade za mladega umetnika 2022.
Marijan Zlobec