Slovenska matica je že kmalu po svoji ustanovitvi začela zbirati portrete svojih predsednikov. Kot je ugotovil naš sedanji predsednik dr. Aleš Gabrič, je dal pobudo za ustvarjanje te likovne zbirke dr. Etbin Henrik Costa, ki je Slovensko matico predsedoval med letoma 1868 in 1875. Tako smo letos zaznamovali stopetdeseto obletnico njegove smrti in Oddelek za štafelajno slikarstvo, ki ga vodi mag. Barbka Gosar Hirci in deluje v okviru Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije, je poškodovan in potemneli Franketov portret Coste temeljito obnovil.
Hkrati z odkritjem restavrirane Costove likovne podobe smo na samem začetku junija pripravili simpozij o njegovem delu, ki je, kot že mnogo dejanj Matičina srečanja doslej, razkril, kako Slovenci brišemo nekatere avtorje oziroma pomembne osebnosti iz naše narodne zavesti in kako zelo selektivno zna biti naša zgodovinska stroka pri ohranjanju spomina na velikost slovenske narodne zgodovine.
Za Etbina Henrika Costo v slovenskem izobraževalnem procesu ni slišal in še danes ne sliši skoraj nič, čeravno je bil deželni poslanec, ljubljanski župan, drugi predsednik Slovenske matice, član številnih takratnih združenj s široko mrežo znanstev, strokovnih sodelavcev in dopisnikov po vsej Evropi, o čemer priča obsežna in zelo bogata korespondenca, ki jo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica. Eden redkih raziskovalcev, ki se je z njim ukvarjal z desetletjem, je bil tudi uvodni referent na tokratnem Matičinem simpoziju profesor dr. Stane Granda. Sicer pa nad Costo visi anatema pozabe, četudi je zanj veljalo, kot je v nanj naslovljenem pismu iz leta 1862 zapisal eden od ustanoviteljev Družbe sv. Mohorja Andrej Einspieler: »Vi ste tudi po Ljubljani znani, Vaše ime slovi, Vaša beseda velja.« Tega njegovega slovesa in veljave so se njegovi sodobniki zavedali, saj naj bi Costo po nekaterih pričevanjih na njegovi zadnji poti ob predhodni smrti pri komaj 42 letih pospremilo okoli 12.000 meščanov in ljudi z vseh koncev in krajev.
Kaj je krivo za tako neslavno usodo, ki v slovenski zgodovini ni doletela samo dr. Etbina Henrika Coste, ampak tudi nekatere druge snovalce slovenske narodne ideje ter naše državotvornosti, strokovnjake in znanstvenike, tudi ustvarjalce in častilce našega jezika, lahko le ugibamo. Spodobilo pa bi se, da vsaj v drugi četrtini 21. stoletja, ko že desetletja uživamo sadove slovenske samostojnosti in imamo s svojo državo popolno suverenost pri odločanju o svoji lastni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, na novo preiščemo »bele lise« in napišemo nekatera poglavja slovenske zgodovine, literature in umetnosti, da ponovno damo glas in ime vsem tistim, ki so soustvarjali narodno identiteto. Zakaj nobena stavba ne more stati trdno, če iz njenih temeljev zgolj zaradi ideoloških, idejnih, političnih, religioznih ali drugih stališč rujemo njene gradnike. Slovenska matica stoji v temeljih slovenstva, zato čuti za svoje poslanstvo, da slovenske zgodovine in kulture ne deli na liberalno ali klerikalno in ne izbira, kateri izmed njih bo dajala veljavo, ampak se zaveda, da se suverenost naroda danes ne kaže v tem, koliko ozemelj je uspel osvojiti in s katero idejo koga prepričati, temveč v tem, kakšno bogastvo in spoštovanje do svoje kulture in znanosti je uspelo razviti, v njegovi odprtosti do vseh plasti plasti. lastne kulturne dediščine.
Etbin Henrik Costa (1832–1875), foto Wikipedija
Upam, da smo na Slovenski matici s prireditvami v prvi polovici leta 2025 že uspeli dokazati, kako globoko spoštujemo dosežke slovenske kulture in znanosti. V juniju načrtujemo še nekaj imenitnih prireditev, potem pa se bomo v juliju in avgustu posvetili predvsem srečanjem v domovih za starejše in pripraviti knjig. Veselimo se pa že tudi ponovnega snidenja na začetku septembra.
Dr. Ignacija Fridl Jarc,
tajnica-urednica Slovenske matice