Premiera opere Razcvet slovenskega skladatelja Vita Žuraja v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma je bila zelo uspešna. Bilo je veliko aplavzov, pa tudi ovacij za nekaj solistov in samega skladatelja, ki se je nastopajočim pridružil na odru, tako kot vsa avtorska ekipa. S tem pa se nadaljuje uspeh opere, ki se je začel že pred leti v Frankfurtu, nadaljeval se bo v Mariboru in verjetno še kje v tujini, zlasti na festivalih v Avstriji, Nemčiji…
Ken in Aurelia v operi Razcvet, vse fotografije Jaka Varmuž
Pri predstavitvi opernega projekta pa je bilo vendarle precej zamolčano dejstvo, da je Razcvet komorna opera v enem dejanju, čeprav je bil poudarek na sedmih slikah in 70 minutah, v resnici je predstava trajala 82 minut. V tem kontekstu ali realnosti je do monumentalne celovečerne opere, kot so na primer Kogojeve Črne maske, še zelo daleč.
A eno dejstvo je očitno. Vito Žuraj je dosegel točko svoje identitete v pravem trenutku, z jasnimi glasbenimi sredstvi, z močno in odlično pripravljeno celotno ustvarjalno ekipo, in to po razviti Nemčiji tudi v Ljubljani oziroma v Mariboru, saj je nastopil ansambel SNG Opera Maribor. V tem smislu je Ljubljana Vita Žuraja izvajalsko pustila na cedilu, je pa predstava vendarle nastala v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča, SNG Maribor in Cankarjevega doma. Upajmo, da bo pri naslednji Žurajevi, celovečerni operi, ljubljanska glasbeno-izvajalska in institucionalna kooperativnost večja, ne da bi sedaj našteval uprizoritve slovenskih oper na odru SNG Opere in baleta Ljubljana v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih. Vito Žuraj ni ne sam in še manj edini slovenski operni skladatelj. Je pa pomembna njegova vizija, skladateljski in umetniški napor najti sebi in svojim kriterijem ustrezne izvajalce.
Aurelia
Razcvet je v tem uspela predstava, a se da podvomiti o prepričljivosti samega libreta, torej operne snovi, dokaj naivnih opernih dialogov, pa tudi sklepnega monologa umirajoče junakinje.
Libreto ni bog ve kako prepričljiv, čeprav je nastal po romanu Prevarana Thomasa Manna iz leta 1953, v katerem pisatelj “prikaže paradoksalne razmere, zavite v zaskrbljujočo dialektiko življenja in smrti,” kot lahko preberem v programu. Roman Thomasa Manna je eno, libreto Razcvet nemškega libretista Händla Klausa pa nekaj povsem drugega ali drugačnega.
Sodobna opera mora biti aktualna, drzna, celo provokativna, kritična, vpeta v družbena dogajanja, tako kot je npr. gledališče, vse od Ivana Cankaja do npr. zadnje predstave Anhovo v Novi Gorici. Občinstvo mora vedeti, s kakšno temo ga skladatelj nagovarja.
Profesor Muthesius
Iz romana Prevarana je nastala opera Razcvet, a glavna romaneskna in operna oseba je ista. Tu ni prostora za kakšno epiko, prej za nekakšno hipno romanco 52 – letne vdove s kar dvema spolnima aktoma s 25 – letnim mladeničem, ki je ostal brez mame že pred desetimi leti, torej pri petnajstih, tako kot je ona izgubila moža pred desetimi. Iz tega bi se dalo sklepati, da je ona, Aurelia, v menopavzi in spolno vzdržna že deset let, mladenič pa najbrž še devičnik spolno radovednostnega tipa. Iz teh realitet ni tako nemogoče združenje, ki nastane tako rekoč iz enega samega, bolj slučajnega srečanja. To ni ljubezen, čeprav naj bi bil vtis tak. Je le trenutna zaljubljenost iz individualnih potreb in perspektiv. Višek neprepričljivosti je v vnovični krvavitvi iz Aurelijine maternice, kar pa sama razume kot ponovno prebujenje ženske ali biološke ženstvenosti, potem ko je seksala z mladeničem. Torej Aurelija ne ve, da to ni možno, še manj pa se zaveda, da ima kakih pet hudih bolezni, ki jih ji v nadaljevanju opere jasno in vsem na očeh servira njen zdravnik Muthesius.
Opera se razpleta
Vito Žuraj je sprejel libreto spričo naročila Frankfurtske opere, slavnega Thomasa Manna in tistega, kar mu je pripravil omenjeni libretist. Kar je za nas pomembno, pa je dokaz predstava sama, v kateri je v resnici najboljši skladatelj sam. Iz slabega libreta je naredil dobro predstavo, če bi imel boljši libreto in močnejšo operno snov, temo ali zgodbo, pa bi ustvaril še več in bolje.
Vito Žuraj je opero napisal leta 2022 za premiero januarja 2023, torej je od tega že dve leti in pol ali dovolj dolga doba za nastanek novih del, kot jih je bilo v resnici. Za novo, pravo celovečerno opero pa potrebuje najprej snov, njeno aktualnost in magnetizem, kot ga je bil v sebi začutil Marij Kogoj ob Vidmarjevem prevodu Črnih mask Leonida Andrejeva leta 1924.
Mati in hči
Žuraj mora pokazati svojo revolucionarnost, tako kot je ta potekala v vsej zgodovini opere.
Ima pa srečo, da je muzikalen, obvlada kompozicijo, nima problemov ne z inštrumentacijo, ne s funkcijo opernega zbora in še manj z diferenciacijo ter glasovno prepričljivostjo opernih pevcev. Tu jih je imel pet in vseh glasov.
Režiserka opere Razcvet je bila Eva Hribernik. S komorno opero ima dovolj izkušenj, da ji Žurajeva ni delala težav. Njena členitev dogajanja na sedem slik je naravna, po svoje efektna, z osrednjim drevesom na sredin scene, s svojo simbolno vrednostjo in metaforo tako o življenju narave kot človeka, ki je le eden izmed njenih delcev, kar najbolj spoznavamo v prvi sliki, dialoškem srečanju med materjo Aurelio in hčerko, slikarko Anno, ki ji naroči, naj naslika cvetoče drevo, ker sama ni več cvetoča, ampak usiha. Hribernik že tu nakaže v bistvu konfliktnost odnosa, ki se v nadaljevanju njene režije in njenih poudarkov še poglablja, čeprav ne pride do hudih konfliktov, a ni neopazno, da ko mati umira in poje o držanju za roke obeh otrok, tega v resnici ne vidimo. Ljubeča otroka bi kajpada takoj stekla k materi. Iz nekaj scen bi se dalo sklepati, da je bila slaba mati, precej diktatorska, v operi pa bolj kot ne zgolj egoistka, čeprav se želi, ko se preobleče v rdečo obleko, za trideset let pomladiti. In očarati mladeniča za svojo zapoznelo pohoto ali spolno potrebnost. Tu je bila režiserka manj uspešna, ker je tako hitra sprememba nasploh manj prepričljiva in kontakt med bodočima ljubimcema težko izrazljiv, razen z večjim dramskim poudarkom, ki pa ga ni bilo, ker se je Hribernik zbala, da bi zdrsnila v banalnost ali celo melodramatičnost.
Aurelia čaka ljubimca Kena
Vlogo zbora je prepoznala in postavila v funkcijo nekakšnega antičnega komentatorja, napovedovalca novih slik v opernem razvoju, fizično postavljenega v dvignjeno ozadje, a vedno stoječega na odru, čeprav se obrača na obe strani, proti koncu pa vseh dvanajst pevk in pevcev počasi pride na sredo scene, vsak s svojim glinenim loncem in peskom v njih, tako kot pada svetloba kot snov iz kakšne časovne ure, ki tako kot umira življenje glavne junakinje, usiha še ura, čas. V zboru ima močnejšo vlogo moški del, zlasti basisti, ki v resnici pojejo kot kakšen “šuštar bas”.
Aurelia v mladostnem rdečem kostumu, vse fotografije Marijan Zlobec
Scena Jara Ješeta je operi primerna, se pravi dobra, funkcionalna, dovolj prostorna, razgibana, a ostaja odprta in omogoča vsakršno premikanje, prihajanje in odhajanje. Drevo kot simbol življenja sicer umira, a ne v celoti. Nekaj odpiranja in zapiranja oklepajev pred zborom morda poudarja ukleščenost v nekaj, kar se dogaja spredaj. Vizualnost celotne predstave je prepričljiva.
Predstava pa vendarle odpre problem izpovedne zamejenosti; tu ne gre za odprto delo, kot bi ga opredelil sicer z literarnoteoretskim pojmom semiotik in pisatelj Umberto Eco. Prostora za nove ali drugačne interpretacije zgodbe je malo. Možna je le še malo večja konfliktnost (mati – hči), ki pa bi spremenila temeljni poudarek. Na to pa vendarle moramo gledati skozi usodo povojne Nemčije, ki je verjetno prej prešla v čisto glasbeno avantgardo kot v feminizacijo samega življenja; očitne pravice ženske, da si privošči pol sebe mlajšega mladeniča. V sosednji Franciji sta Sartre in Simone de Beauvoir živela v posebnem, boj svobodnem razmerju, a sta bila starostno skupaj; ona je bila le tri leta mlajša. Razlika v letih, kot jo vidimo tu, je z načinom razmišljanja, vedenja in reagiranja ter čustvovanja vendarle izrazit znak modernosti, za Thomasa Manna pravzaprav zelo nepričakovan.
Pet solistov
Kostumografinja Anjana Pavlič je pripravila dovolj jasno, sodobno kostumsko podobo vseh likov, vključno z zborom, ki pa se je od daleč zdela bolj alegorična. Glavno junakijo je z menjavo obleke v rdečo seksualizirala in pomladila
Oblikovalec luči je bil Sašo Bekafigo, korekten, s primerno senco nad zborom v ozadju in spreminjanjem svetlobe med njegovim prihajanjem na sredino scene.
Pevci in dirigent
Oblikovalec zvoka je bil Gregor Troha. Ali je on vplival na ozvočenje pevcev, pretiravanje v njihovi vokalni glasnosti, skorajda moteči preizrazitosti, ker ni naravna, naj razčistijo sami, predstava v celoti je bila vokalno solisično premočna, skorajda kričeča (najbolj sopranistka).
Umiranje ob obračanju hrbtov svojcev
Vito Žuraj je imel na voljo pet solistov, povabljenih iz domače in mednarodne solistične scene. Poskrbel je za močan delež kot rečeno slovenskih solistov: bili so trije, med njimi pa ni bilo sopranistke Nike Gorič, ki je bila Aurelio pela v Frankfurtu. Tam je pel tudi Gregor Ravnik.
Zbor je imel dvanajst pevcev in pevk
Francoska mezzosopranistka Hélène Fauchere je bila odlična, tako glasovno kot v vživljanju v ponovno prebuditev ljubezenskih želja, spolnosti, ob hkratnem doživljanju minljivosti, a z nekaj informacijami iz družinske zgodovine, ki pojasnjujejo, zakaj se nemška govorica nenadoma spremeni v angleško, potem nekako meša in se spet vrne k nemščini. Ta jezikovna dvojnost nekako spominja na balkansko jezikovno mešanico, kot bi bila možna v Ljubljani. Nas bi to seveda še kako motilo. V tej operi pa je dvojnost sprejemljiva. Njen lik je najbolj zapleten in večplasten, in čeprav je ponotranjen, je hkrati eksploziven, dominanten, pobudniški, ne pa do ljubimca pokroviteljski, tako kot je do hčerke Anne. Aurelia doživi preobrat zaradi vdovstva, spolne želje, ki ni usahnila, hrepenenja po ljubezni, ki je pri njeni starosti še kako možna, in bolezni, za katero ve in jo v sebi čuti, ne da bi to izvedela šele iz ust zdravnika. Morfizacija v zadnji sliki ji pomaga k metaforičnosti jezika in izraza, ne da bi končala v viziji neke transcendence, ampak v kar zemeljski svobodi. Sopranistka je bila ves čas močno odrsko prezentna in je na koncu upravičeno požela največje in dolge ovacije občinstva.
Vito Žuraj pred predstavo
Njeno hčerko, tridesetletno Anno, je interpretirala sopranistka Eva Černe Avbelj. Izpostavila je svoje stiske, osebne slabe izkušnje v ljubezni spričo materine krivde, gospodovalnosti; konfliktnost jo bolj malo osamosvoji, celo ko se pojavi problem slikanja akta. Žal je bil ravno njen glas ves čas premočno ozvočen in je na posameznih mestih prešel v kričanje.
Mladega ljubimca, sicer pa učitelja angleščine, petindvajsetletnega Kena, izvorno ameriškega vojaka, je upodobil slovenski tenorist Gregor Ravnik, ki je v tej vlogi nastopil tudi v Frankfurtu. Bil je zelo prepričljiv, saj je v bistvu potreboval žensko vpeljavo v ljubezenske skrivnosti, v tistem trenutku najbolj primerne in izkušene ženske, ki mu bo dala svojo pobudo in ga dobila, kot se reče. On namreč uči angleščino njenega dvajsetletnega sina Edgarja. Ravnik je odličen pevec, a bi raje poslušal, tako kot pri vseh drugih, njegov naravni glas, brez ozvočenja.
Sina Edgarja je pel baritonist Lovro Korošec. Bil je precej zadržan, saj v samem libretu nima kakšne močnejše vloge, razen da se izkaže bolj kot ne žrtev matere, a z možnostjo jezikovne rekonvalescence, hkrati pa je do egoistične matere bolj ko ne nesočuten. Njene iskrene materinske ljubezni nikoli ni bilo, bi se dalo sklepati. Glasovno je bil dovolj dober.
Vsi nastopajoči
Na koncu se je na odru pojavil še zdravnik, basist Graeme Danby. V libretu oziroma predstavitvi vlog je šestdesetletnik. Njegova diagnoza Aurelijinih bolezni je tako obsežna, da je nemogoče to dejstvo sprejeti kot prvo in hkrati usodno informacijo s hitrim tragičnim koncem glavne operne junakinje. Če tako misli libretist, je Thomasa Manna precej poenostavil, da ne rečem ponižal. Iz romana Prevarana je nastal naslov opere Razcvet. V tem razcvetu hitre in očitno uspešne ljubezenske realizacije – z dvema spolnima aktoma z žensko dominantnostjo na odru – se zdi doktorjeva funkcija dramaturško odločujoča, a žal ne izpade s kakšno tragično ali pretresljivostno močjo. Doktor, v dobri interpretaciji gostujočega basista, izpade bolj kot ne birokratsko: ženska ima pet bolezni. Morfij ji da zato, da bo lažje umrla.
Dirigent, skladatelj in režiserka med solisti
Vito Žuraj je v svojem glasbenem jeziku bolj črpal iz mednarodnega ekspresionizma dunajskega okolja, a so bili vsi potencialni vzorniki, kot Schönberg, Berg, Schreker, Zemlinsky, mladi Hindemith izvorni in izvirni, močnejši, izjemno profilirani in radikalni, v boju za svojo poetiko, ki bo zaznamovala čas in prostor, postala zgodovinska.
Vito Žuraj potrebuje ravno to samozavednje; kdo in kaj je danes, ne pred sto in še kaj več leti. Sprejel je povabilo iz Frankfurta in ga realiziral. Uspešno, kot smo videli.
Žuraj nima problemov ne z instrumentacijo, dvanajstčlanskim zborom, 24 nastopajočih v orkestru, z bogato paleto zvočnih profilov in hkrati zastopanostjo vseh sekcij, pri čemer pa pazi, da kdo ne bi slučajno izstopal s kakšno prepoznavno melodijo, kaj šele kot zvočno ilustracijo karakerja, se pravi psihologije, kar bi moral v bodoče bolj poglobiti in se približati Bergu ali našemu Kogoju. Seveda kot prispodobo osamosvojenega opernega stila, ki bi bil rojen za našo glasbeno identiteto, torej izbruh novega, ne pa kot varianto starega. Nekaj stilno bolj avtorskega je bilo s kombinacijo redkih inštrumetov ob koncu opere. Žuraj je bolj pazil na sferičnost svoje glasbe, zvočno intenzivnost, gostoto, ne pa izpostavo solo partov, karakternega slikanja opernih oseb, tako da je dramatike manj, kot bi jo morda lahko bilo, a je v sami predstavi, verjetno najbolj spričo ozvočenja pevcev, vtis zelo uravnotežen in s tem prepričljiv.
Občudovali pa smo odlično naštudirano izvedbo v celoti ali vseh skupaj in posamezno; članov Simfoničnega orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor in Zbora Opere SNG Maribor. Dirigent Simon Dvoršak je upravičil zaupanje opernega vodstva, ki je prav tako v rokah dirigenta, Simona Krečiča. Dvoršak je z eno besedo predstavo napravil zvočno in glasovno močno.
Žuraj je po drugi strani že zamudil priložnost spoznavanja zadnjih petdeset let svetovnih opernih premier, ki so dokazale, da opera ni umrla. Ne nazadnje je diplomiral pri nemškem skladatelju Wolfgangu Rihmu, ki je v Salzburgu – poleg cele vrste drugih oper – dočakal sijajno izvedbo svoje opere Dionysos. Videl sem to opero in o njej pisal.
Vito Žuraj je optimist
Vito Žuraj je še daleč zadaj. Svet ni to, kar se dogaja v Ljubljani, čeprav pride iz Frankfurta. Svet bo, ko bo vse pogoje postavljal skladatelj sam, in ga bo celo libretist ubogal. In vsi drugi. Dovolj je bilo Mozartovih in vseh drugih trpljenj.
Marijan Zlobec