Milena Zupančič – Govor ob prejemu priznanja častna meščanka Mestne občine Ljubljana
Govor Milene Zupančič, fotografije Marijan Zlobec
Lepo pozdravljeni,
S kakšnimi besedami naj vas nagovorim? Z govori je pač tako, da se nič ne pove, ali pa se še enkrat reče, kar je bilo nekoč že lepše povedano. Na misel mi pridejo le besede, iz katerih sta izpuhteli lepota in svetost. Ne bom si izmišljala novih tem, kajti ugotovila sem, da se je zelo malo spremenilo od takrat, ko sem ob različnih priložnostih govorila pred petimi, desetimi ali dvajsetimi leti. Tudi o tem, da nam je bilo in nam je še vedno le ob kulturnem prazniku dovoljeno živeti v iluziji, da je kultura za Slovenijo usodno pomembna in si mi, kulturniki in umetniki smemo domišljati, da smo nepogrešljivi, cenjeni in pomembni soustvarjalci slovenske zgodovine.
Umetnost in kultura sta v preostalih dneh v letu spet marginalizirani, prezrti, stisnjeni v kot.
Tudi zato je zame danes velik dan. Hvala za izjemno, lepo priznanje. Redko ga prejmejo igralci, še redkeje igralke. Našega dela ni mogoče vrednotiti po doseženih sekundah ali milimetrih, kot je to v športu, ni ga mogoče ocenjevati tako, kot se ocenjujejo dosežki podjetnikov in podjetnic: izvozna uspešnost, posodobitev podjetja, ali podjetje posluje z dobičkom ali z izgubo. Politiki se ocenjujejo po svojih kriterijih.
Ocenjevanje umetnosti je bolj ali manj abstraktno in subjektivno. Ko sem igrala vlogo igralke Irene v Uganki Korajže, sem se z njo vred spraševala:
»Kje je moja meja? Kaj je moj resnični jaz? Sem tista, ki jaz mislim, da sem, ali tista, ki drugi mislijo, da sem?«
Umetnik oziroma umetnica je oseba, ki si jo lahko lasti vsak in jo ocenjuje po lastni presoji.
Čeprav so mi že zdavnaj vtepli v glavo, da sem reproduktivka in ne umetnica, se vselej potihem prištevam med slednje. Zakaj?
Fellini je rekel: »Umetnik je provincialec, ki se znajde nekje med fizično in metafizično resničnostjo. Ta vmesni prostor, ki mu pravimo provinca, ta mejna dežela med otipljivim in neotipljivim svetom, to je pokrajina, v kateri se giblje umetnik. Ja, jaz se kot rojena provincialka po tem mejnem prostoru, po tej mejni deželi premikam že vse življenje.
Pa vendar – kakšen bi bil svet brez igralcev? Bi ljudje kar naprej sami zrli v svojo podobo v ogledalu? Kdaj pa kdaj se morajo oddahniti od sebe. Takrat igralci pričaramo umišljene svetove in svetove ljudi, ki navidezno bivajo v njih.
»Če ni iluzije, je življenje puščava ponavljajočega se jaza«, kot bi rekel pisatelj.
Ne domišljam si, da z gledališkega odra spreminjamo svet, prepričana pa sem, da umetnost naredi ljudi bolj strpne, bolj odprte, bolj omikane, razmišljujoče. Brez omikanega in etično vznemirjenega posameznika ni vesele, bogate in sproščene skupnosti. Moč nevidne energije, ki valovi prek nevidnih niti med avditorijem in odrom, je tista, od katere je v največji meri odvisen vek našega trajanja.
Kar se tiče igralstva, sem pomirjena in resnično samozavestna. Ker o igralstvu vem veliko. Iz lastnih izkušenj in iz opazovanja drugih. Pa ni bilo vedno tako. Na začetku me je bilo gledališča strah. Ena prvih mojih vlog je bila Aglaja v Anouillovi »Ne budite gospe«.
Dialog med gledališkim direktorjem (ali režiserjem) in Aglajo:
Aglaja: Hotela bi se posvetiti gledališču, gospod.
Julien: Zakaj mislite, da je vaša usoda gledališče?
Aglaja: Ne vem, zakaj. Hotela bi biti nekaj drugega, ne jaz. Več drugih … Groza me je gledališča.
Kot da teksta ne bo napisal Anouille, ampak jaz sama.
Takrat so se v meni mešale neskončna želja, strah in groza pred igralstvom … gledališčem.
Dosti pozneje sem kot igralka in javna oseba čutila dolžnost, da reagiram in se opredeljujem do različnih pojavov v družbi. Nikoli nisem bežala pred nalogami t.im. »družbene odgovornosti«. Pri tem nisem bila in ne bom mogla biti nikoli pomirjena in samozavestna. Ker se vedno znova dogajajo nove krivice, nove vojne, nove sovražnosti med posamezniki ali narodi.
Premnogi v svetu pred tem lahkotno zapirajo oči. Ne mislim, da je javno izpostavljanje stvar poguma. To je stvar etičnih načel in občutka odgovornosti. Je pogumno nasprotovati oboroževanju, vojnam? Je pogum res le stvar mladostne zaletavosti ali pa je morda odraz zrelosti? Čeprav vem, da nam v resnici ni nič znanega o načrtih, ki se kujejo v velikih centrih moči, in da nimamo vpliva na njihovo odločanje, mi to ne more odvzeti energije, s katero nasprotujem tistim, ki jim je zlo predmet poželenja. Zlo pa je vsaka vojna.
Strpnost in toleranca do drugačnih se vedno bolj umikata iz našega življenja. Pred mnogo leti sem reagirala ob znanem sovražnem govoru v parlamentu. Je danes morda drugače? Skoraj 13 let sem delala kot ambasadorka UNICEF-a doma in po svetu. Otroci in ženske v revnih deželah so bili moja največja skrb. Pred mnogimi leti sem se kot ministrica za ekologijo in mir v ženski vladi v senci intenzivno ukvarjala s problematiko poskusa zajezitve Save Dolinke pri Bledu, uspešno je bilo rešeno tudi onesnaževanje okolja na Koroški Beli.
Odločila sem se za angažma, ki ne prinaša osebnih koristi, pač pa je po vsaki najmanjši zmagi ogromno osebnega zadovoljstva. Vse, kar sem počela na področju »družbene angažiranosti, sem počela z enako skrbjo in strastjo, kot sem opravljala svoj poklic.
Nisem rojena Ljubljančanka. Ampak Milena Zupančič, o kateri sem zdajle govorila, se je rodila v Ljubljani. V Ljubljani se je rodila igralka, v Ljubljani se je rodila družbeno odgovorna oseba, v Ljubljani se je rodila »žurerka« Milena. Zato je to čudežno mesto tudi moje mesto. Večina pomembnih stvari v življenju se mi je zgodilo tu: AGRFTV, vsa ljubljanska gledališča, film, TV, radio, pa obiski šol, vrtcev, domov za starejše, tudi obiski legendarnih gostiln Jesih, Smrekarjev hram, Šestica, Mikijev kljub književnikov …
Tudi vsa vrata mojega delovanja širom Slovenije in sveta so se odpirala v Ljubljani. Domovala sem tako rekoč po vsej Ljubljani – Vič, Šiška Koseze, Fužine, Center, Rožna dolina … Ljubljana je v resnici tista, ki ima zasluge tudi za moje profesionalne evropske nagrade. Rada imam to izjemno mesto in rada sem ga imela že takrat, ko je bilo zvečer temačno, ulice več ali manj prazne – razen nas nočnih žurerjev.
Danes so ulice svetle, polne turistov (včasih že preveč), novih hotelov, restavracij, barov, umetnosti in glasbe.
Skoraj polovico svojega življenja živim na dveh koncih: v domači vasi na Gorenjskem in tu, v Ljubljani. To dvojno življenje mi daje posebno energijo, ohranja v meni hrepenenje, ki je bilo vedno večje od stvari, ki so se mi dogajale.
Sledim srcu in intuiciji.
Pascal je rekel: Srce ima pamet, ki je pamet ne pozna.«
Za nas, ki se ukvarjamo z umetnostjo, je najpomembnejše, da ne pozabimo na lastne korenine, na lastno mitologijo. Pred mnogimi leti je pisatelj Radek Knap rekel: »Če nekega dne ne bo več razlike med Vzhodom in Zahodom, potem bi rad, da ta razlika obstaja naprej v meni. Pripravljen sem, da bom postal muzej in da bosta v mojih prsih prebivali dve duši. Ne bo lahko, kajti sta povsem nasprotni duši. Ampak bolje dve duši, kot nobene.«
Milena Zupančič