Letošnji že 39. Slovenski glasbeni dnevi poleg številnih novitet, ki so programsko dominantne, saj spodbujajo sočasno glasbeno ustvarjanje velikega kroga skladateljev, od najmlajših, ki še študirajo, do nestorjev slovenske glasbene kulture, kot je akademik Lojze Lebič. Seveda pa ostaja še vrsta skladateljev, ki so morda bolj znani po svojih imenih, kot pa so predstavljeni na koncertnih odrih.
Saša Šantel – Lastna podoba, 1936
Pri koncertih samospevov v organizaciji Glasbene matice Ljubljana – v ponedeljek, 14. aprila, ob 19.30 v Viteški dvorani Križank -,je logičen poudarek na preteklosti, saj je zgodovina domačega samospeva zelo bogata, tako po skladateljski kot besedilni plati. Zelo se opazi afiniteta skladateljev do poezije, od ljudske in narodno prebudne, prek občutene partizanske do moderne, ki se je začela hkrati s pojavom intimistične poezije ob koncu štiridesetih (Ada Škerl) in na začetku petdesetih let (Ivan Minatti, Lojze Krakar, Ciril Zlobec, Janez Menat, Kajeta Kovič, Tone Pavček). Nekateri so zatem napisali še besedila za prvo obdobje slovenske popevke, kot Ciril Zlobec Zvezde padajo v noč, a je popevko najbolj zaznamoval Gregor Strniša iz naslednje generacije slovenskih pesnikov.
Saša Šantel leta 1910
Vračanje k samospevom slikarja in v bistvu skladateljskega samouka, vsaj na akademski ravni, Saše Šantla oživlja obdobje, ki je bilo doslej na likovnem področju predstavljeno na veliki razstavi kot Umetnost tridesetih let že pred desetletji v Moderni galeriji, letos oziroma lani pa z razstavo nove stvarnosti (po nemški primerjavi) v Kostanjevici na Krki. Spomnimo, da so se že poprej nekateri slovenski likovni umetniki včlanili v tedaj slavni avstrijski Hagenbund in z njim razstavljali na Dunaju, v Gradcu, ena razstava pa je bila že poprej tudi v Ljublani, v Kazini, kamor je prišla iz štajerske prestolnice. Ljubljana je tedaj štela 30.000 prebivalcev, od tega je bilo 5.000 nemško govorečih, največ Avstrijcev. Po številu Slovencev v mestu je bil bolj slovenski Trst. Dunaj pa je bil tedaj tretje največje evropsko mesto: za Londonom in Parizom; imel je dva milijona prebivalcev, kar je še vedno več kot jih ima danes. Po razpadu Avstro – Ogrske monarhije je Dunaj izgubil pol milijona ljudi.
Nika Gorič, foto Festival Ljubljana
Študij Saše Šantla na Dunaju je bil logičen, tako kot za mnoge druge slovenske umetnike. Šantel je bil vesnan, ne pa savan. Šantel pa je imel prednost, ker je znal italijansko, – rojen je bil v Gorici v Italiji -, hrvaško, – učil je v Pazinu -, in seveda nemško.
Saša Šantel – Grafika
Boj za uveljavitev slovenstva je trajal od reformatorjev do samostojne slovenske države. Žal pa bo slovenstvo v lastni državi prej zapravljeno, kot si sedanja politika upa ali želi priznati. Na neki način se izginjanje slovenščine kaže tudi v tem, da morajo biti vsi referati na Mednarodnih muzikoloških simpozijih v angleščini ali nemščini, ne pa – slovenskih avtorjev – v slovenščini. To je v zadnjih nekaj letih uvedel vodja simpozijev dr. Jernej Weiss.
Jaka Mihelač, foto Sorek Artists/Andrej Grilc
Koncert samospevov Saše Šantla
Vokalna glasba in zborovsko petje sta bila desetletja vodilo glasbenega življenja na Slovenskem: bila sta vir narodne zavesti in kulturne moči, ki sta dosegli najgloblje plasti slovenskega prebivalstva. Péta beseda je bila namreč eno najmočnejših sredstev za izražanje notranjih razpoloženj in širjenje idej narodnega preporoda v 19. stoletju.
Saša Šantel – Brez naslova
V času, ko je bila pri nas še vedno najbolj razgibana vokalna glasba, staro čitalniško izročilo pa še precej živo, je svoje skladateljske prvence spisal tudi Saša Šantel, akademski slikar in glasbenik, danes znan predvsem po malodane ikonični upodobitvi slovenskih skladateljev, razgrnjeni prek zidov Osterčeve dvorane Slovenske filharmonije.
V glasbenem svetu se je Šantel utrdil predvsem kot poustvarjalec in glasbeni pedagog, ob tem pa ustvarjalno rasel na usedlinah klasicizma, se učil od romantikov, a prisluhnil tudi ljudski pesmi. Napredni glasbeni tokovi ga niso zanimali, skladal je iz srčne in iskrene potrebe, preprosto in neizumetničeno. Šantlov opus je razmeroma obsežen in raznovrsten, vidno mesto v njem pa imajo v mehkobo melodične linije objeti samospevi, spisani v značilnem čitalniškem duhu.
Saša Šantel – Pogled na Ljubljanski grad, grafika
Redko slišani bodo v sklopu 39. Slovenskih glasbenih dnevov oživeli na tradicionalnem glasbenem dogodku Cikel samospevov. Ta pod okriljem Glasbene matice Ljubljana s premišljeno oblikovanimi programi vedno znova razkriva ne le neskončno bogastvo iz domače in svetovne zakladnice, ampak pomembno poudarja vrednost samospeva in njegov bogat delež v razvoju slovenske glasbene umetnosti kot celote.
Saša Šantel – Triglav, lesorez, 1927
Program koncerta je v celoti posvečen Saši Šantlu; odkriva tančice manj znanega skladatelja, čigar dediščino bodo v intimnem preletu vokala in klavirja obudili odlični interpreti: na opernem in koncertnem odru prepričljiva sopranistka neštetih slogov Nika Gorič in baritonist Jaka Mihelač, ki z enako odločnimi koraki gradi mednarodno pevsko in umetniško kariero, ter Andreja Kosmač, med domačimi in tujimi umetniki uveljavljena in komorni glasbi predana pianistka.
Saša Šantel
Program:
Saša Šantel
Kam (France Prešeren)
Po zatonu (Vojeslav Mole)
Veverica (Anton Novačan)
Galebi (Anton Aškerc)
V parku Ezbekijeh (Anton Aškerc)
Pod palmami (Anton Aškerc)
Ljubim li te (Jovan Jovanović Zmaj)
Neznani grob (Milorad J. Mitrović)
Oj doline i bregovi (avtor neznan)
Tri pesmi (besedilo v čakavščini napisal Drago Gervais):
Moja zemlja
Moj sin
Pijanec
Saša Šantel je portretiral sebe med vrati zgoraj na desni strani
Čar majske noći (Aleksandar Krušnjak)
Verzi (Oton Župančič)
Ribnik (Oton Župančič)
O, prašam vas (avtor neznan)
Čolničku (Simon Gregorčič)
Sam (Simon Gregorčič)
Roža in potok (Alojz Gradnik)
Narodna (Alojz Gradnik)
Belokranjska kolednica (Metlika)
Molitev (Jovan Ilijić)
“Saša Šantel je zanimiv tudi kot glasbenik. Po osmih letih se je učil igrati violino, kot gimnazijec je pel pri dijaškem zboru, kot študent na Dunaju je poslušal tudi predavanja iz muzikologije. Ko je bil profesor v Pazinu, je na gimnaziji uvedel glasbeni pouk. Na Reki je v gledališkem orkestru igral violino, kasneje v Ljubljani pa violo v orkestru Slovenske filharmonije. Njegovo skladateljsko delo obsega okoli sto samostojnih kompozicij, med katerimi je največ zborovskih skladb, več skladb za klavir in glas (samospevi), ena opereta in en balet, precej je tudi cerkvenih skladb (med njimi tri maše). Blizu sta mu bili ljudska pesem in romantična glasba slovanskih skladateljev. Branko Marušič v svojem delu ‘Z zlatimi črkami’ (Trst 1987), v katerem opisuje usode velikih primorskih osebnosti, pripominja, da je Šantel “najbolj združil svojo slikarsko in glasbeno nadarjenost v velikem portretu slovenskih skladateljev za Slovensko filharmonijo v Ljubljani” (1936). Na tej ogromni stenski slikariji (10 x 3 m) je upodobljenih 32 slovenskih skladateljev, od Primoža Trubarja do Matije Tomca. Med njimi je (med vrati na desni) upodobil tudi samega sebe.” (Iz Ognjišča).
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi639024/
Marijan Zlobec