Letošnji že 39. Slovenski glasbeni dnevi so programsko zelo bogati, saj so poleg tradicionalnih dogodkov prispevali še kiparsko razstavo v Križevniški cerkvi, predstavitev nove knjige o zgodovini Glasbene matice Ljubljana in sedaj še predstavitev nove notne edicije s samospevi slikarja in glasbenika Saše Šantla.
Saša Šantel – Matej Holmar
Predstavitev bo potekala v ponedeljek, 14. aprila, ob 19. uri v Viteški dvorani Križank, in sicer pred koncertom samospevov Saše Šantla v interpretaciji sopranistke Nike Gorič, baritonista Jake Mihelača in pianistke Andreje Kosmač. Umetnikovo delo bodo predstavili izbrani gosti, poznavalci Šantlovega opusa.
Saša Šantel – Matej Hubad
Letos mineva 80 let od smrti vsestranskega slovenskega umetnika, slikarja in glasbenika, čigar likovna in glasbena dela so še danes nepogrešljiv prispevek slovenski kulturni krajini. Saša Šantel je v naši zavesti prisoten predvsem kot avtor monumentalnega skupinskega portreta slovenskih skladateljev, ki krasi Osterčevo dvorano Slovenske filharmonije.
Saša Šantel – Matija Bravničar
A tudi preostanek njegovega izjemno bogatega in zanimivega slikarskega ter skladateljskega opusa je enako vreden pozornosti. Šantel je svoja likovna dela ustvarjal v različnih tehnikah: olju, akvarelu, risbi, tušu, gvašu, grafiki … Za ljubljansko Glasbeno matico je s svinčnikom izdelal 139 portretov slovenskih glasbenikov, za istega naročnika pa tudi svoje največje delo – oljno sliko Koncil slovenske glasbe (1936), ki je glavni vizualni poudarek male dvorane Slovenske filharmonije. Med letoma 1932 in 1942 je naslikal cikel akvarelov ljudskih noš, ilustriral je knjige ter veliko razstavljal.
Saša Šantel – Hrabroslav Volarič
Že od mladih let pa se je ukvarjal tudi s skladanjem. Njegov raznoliki opus obsega okrog sto del, med njimi je kar polovica vokalnih – od zborov in kantat do številnih samospevov in cerkvenih skladb. Prav tako je napisal veliko komornih in solističnih del, v katerih prevladujejo skladbe za godala in klavir, ob tem pa tudi nekaj del za simfonični in salonski orkester ter za tri odrske predstave.
Številne Šantlove instrumentalne skladbe so didaktičnega značaja, medtem ko mnogi izmed njegovih zborov prebujajo narodno zavest. Njegovo najobsežnejše delo je opereta Blejski zvon na libreto Mary Garden, ki je bila uprizorjena leta 1933 na odru ljubljanske Opere, vendar ni požela trajnega uspeha. Na koncertnih odrih so se veliko bolj obdržale Šantlove komorne skladbe, predvsem njegovi samospevi, katerih antologiji bomo lahko prisluhnili na letošnjih 39. Slovenskih glasbenih dnevih.
Saša Šantel – Josipina Urbančič
“Šantel pripada generaciji slovenskih skladateljev, ki je ustvarjala v nacionalnem zanosu, hkrati pa se je želela dvigniti iz rodoljubarskega čitalništva na višjo stopnjo nacionalnih šol evropske glasbe, se posvečala v večji meri do tedaj pri Slovencih razmeroma slabo razviti, čisto instrumentalni glasbi.
Koncil slovenske glasbe (1936), izrez
Čeprav le ljubitelj, se je Šantel strokovno, pogosto kot samouk, tako izpopolnil, da je zajel vsa področja kompozicijske tehnike vsaj v določenem obsegu. Giblje se med klasicizmom dunajske šole, zgodnjo romantiko in ljudsko glasbo v smeri nacionalne šole po vzoru skladateljev drugih slovanskih narodov. Ustvarjal je iz srčne potrebe, njegova moč je predvsem v jasni, preprosti, utripu ljudskega izraza sorodni invenciozni melodiji.” (Čopič, J., Hrovatin, R.: Šantel, Saša. Slovenska biografija. ZRC SAZU, 2013.)
Tomaž Gržeta
Henrika Šantel – Avtoportret
Rodbina Šantel je bolj znana na Primorskem kot v matici, razen znamenite slike slovenskih skladateljev Saše Šantla v Osterčevi dvorani Slovenske filharmonije. In seveda z razglednicami in akvareli primorskih narodnih noš ter nekaterih političnih dogodkovpo prvi svetovni vojni. Vsekakor je bila zelo nadarjena slikarka Henrika Šantel, hčerka Avguste Šantel starejše, sestra Avguste Šantel mlajše ter brata Saše Šantla.
Henrika Šantel – Rdečelasa deklica
Saša Šantel (1883 – 1945) je bil velik umetnik, glasbenik in slikar, ki je kar nekaj let preživel v Kopru. Izhaja iz goriške družine umetnikov, je šel študirat na Dunaj, kjer je spoznal Maksima Gasparija, Hinka Smrekarja in druge slovenske umetnike, ki so v tistem času (1903-1904) ustvarjali na Dunaju. V okolju z nemškim jezikom in kulturo, so ustanovili slovensko društvo Vesna in Saša je bil prvi predsednik društva.
Saša Šantel – Narodna noša iz Škednja v Trstu
Živel je dobro, saj je kot glasbenik spodobno zaslužil, a je kmalu našel svoje življenjsko poslanstvo. Odločil se je, skupaj z ostalimi slovenskimi, hrvaškimi in srbskimi umetniki, da bo življenje posvetil fotografiranju in risanju slovenske kulturne dediščine, da se ohrani in deli z drugimi.
Saša Šantel in žena Ruža leta 1907
Po končanem študiju na Dunaju, je prvo službo dobil prav v Kopru. Na takratnem učiteljišču v Kopru je poučeval slovenski jezik, nemščino, risanje in zemljepis. Za Koprsko učiteljišče je rekel, da je en čuden nestvor, ker so bili poleg slovenščine, učni jeziki, še nemščina, italijanščina in hrvaščina. Sicer je povedal, da je bilo službovanje na Koprskem učiteljišču poučno prehodno obdobje.
Henrika Šantel – Sestra Danica
V Kopru, kjer je bilo čutiti močan pritisk italijanskih nacionalistov, mu ni bilo všeč, zato se je skoraj vsak dan vozil s parnikom v Trst, kjer so se zbirali slovenski umetniki in “intelektualci”. Trst je bil tiste čase med začetkom 20. stoletja in začetkom 1. svetovne vojne, nekakšno središče slovenske primorske kulturne scene, kjer se je tiskalo veliko slovenskih časopisov in knjig.
Henrika Šantel – Pri kavi ali dama s psičkom
V Kopru je med drugimi novimi znanci in prijatelji, spoznal pisatelja Vladimirja Nazorja, ta je začel pisati zgodbo o istrskem kmetu velikanu, ki se je boril z Benečani. Sicer ni Istrijana, ki ne pozna povesti “Veli Jože”. Saj so v Kopru imeli celi veliko morsko dvigalo, ki je iz morja dvigalo dele potopljene ladje Rex, ki se je imenovalo po junaku pisatelja Vladimirja Nazorja Veli Jože. Postala sta prijatelja in sproti, kot je Vladimir pisal povest, je Saša Šantel pripravil ilustracije za bodočo knjigo. Knjiga, ki je izšla pri Slovenski matici leta 1908, je bila obenem tudi dobra promocija ilustratorja Saše Šantla. Opazili so ga, zato je dobi veliko naročil za ilustracije pri Mohorjevi družbi.
Saša Šantel – Alojzij Mihelčič
Obdobje službovanja v Kopru je bilo za Sašo Šantla zelo plodno. Namreč imel je dobro plačo na učiteljišču in še dodatne honorarje za ilustracije, zato ni imel finančnih težav. Lahko je pogosto potoval v Trst s parnikom in nastal je obsežen opus narodnih noš in motivov iz Barkovelj, Škednja, Svetega Ivana in Trsta.
Saša Šantel – Moška narodna noša iz Barkovelj v Trstu
Saša Šantel se je v Kopru leta 1907 oženil z Ružo Sever, ki jo je spoznal pred nekaj leti na Dunaju, kjer je njegova bodoča soproga obiskovala šolo za vezenje. Iz Kopra je odšel v Pazin, kjer je poučeval risanje in glasbo na Pazinski gimnaziji, kjer je študiralo veliko slovenskih dijakov in predavalo veliko slovenskih učiteljev. Ištrijani so brali knjigo “Pazinska gimnazija” avtorja Mate Balota in spoznali takratne razmere v Istri.
Saša Šantel – Narodna noša iz Škednja v Trstu
Saša Šantel je v Pazinu ostal enajst let in postal skoraj Ištrijan, a je pomembna osebnost za Slovence, za Koprčane pa še posebej, saj je en dela svojega življenja potrošil v Kopru. (Iz Kuopr Anbot – Koper nekoč, objavil Stanko Ivančič).
Žal so ilustracije primorskih in tržaških narodnih noš spričo nerazumljivih okoliščin avtorskih pravic dosegljive le iz objav mednarodne agencije Alamy, kar pomeni, da tujci prežijo, bolj kot mi, na našo kulturo in kulturno dediščino – in jo prodajajo nam.
Marijan Zlobec