Prešernova nagrajenka Metka Krašovec je bila med ustanovnimi člani Trajne delovne skupnosti samostojnih kulturnih delavcev Equrna, kot jo je bila leta 1982 ustanovila Taja Brejc in potem vse do prezgodnje smrti vodila še svojo galerijo. Sedaj jo vodi njen sin (in dr. Tomaža Brejca) Arne Brejc. V spomin Metke Krašovec pripravlja posebno razstavo z naslovom Med srečo in žalostjo, s slikami iz njenega znamenitega rdečega obdobja. V Galeriji Equrna jo bodo odprli v torek, 15. aprila, ob 19. uri in bo na ogled do 30. maja. To je že sedma razstava Metke Krašovec v Equrni po letu 1989, ko je v istih prostorih razstavljala prvič.
Metka Krašovec na odprtju podarjene knjižnice Tomaža Šalamuna JSKD na Cankarjevi v Ljubljani, foto Marijan Zlobec
V svojem danes znamenitem rdečem obdobju Metka Krašovec ni upodabljala stvari, ona jih je portretirala. Zato to niso predmeti, ampak stvari: predmeti so moškega spola, stvari ženskega, predmeti so nemi, stvari pripovedujejo. Toda iz slik ni slišati glasov, kvečjemu nekakšno zvenenje, ki ga oddaja barva, neslišni zvok, ki ga ustvarja rdeča svetloba in zbudi stvari, ki so bolj zaustavljene kot nepremične v podobi: iz slik zvemo, kako se jih je slikarka dotikala, razporejala, urejevala, dokler niso bile postavljene v natančno tisto pozicijo, ki jo je potrebovala za svojo kompozicijo – temu res lahko rečemo, da jih je portretirala. Plašči so postali poosebljene podobe njenih najbližjih, matere in očeta, njen plašček je njeno odloženo bitje, portret v preobleki, in alia effigie, bi rekla Metka, ki je obvladala latinščino.
Tomaževa knjižnica, foto Marijan Zlobec
Rdeče obdobje se je začelo s srečo: v božičnem večeru je zagledala osvetljeno fasado ljubljanske frančiškanske cerkve v rdečem soju – tisti odtenek je danes neskončno bolj bled – in jo natančno takšno tudi naslikala. Potem je doma osvetljevala svoj zasebni prostor, postavila luč, na tla, ob posteljo, v omaro, v sredo stvari, ki so se znašle v njeni sobi, jih osvetlila z več strani in ugotovila, da so postale začuda – kot jih je sama opisala – »monumentalne«, ker so imele svojo lastno »arhitekturo« in so se strnile v samosvoje kompozicije. Rdeča je prelila stvari, jih presnovila v vzpodbudne prisotnosti: kar se je takrat znašlo v njeni rdeči barvi, je bilo bolj resnično od resničnosti.
Metka Krašovec in dr. Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije, ki ji je Metka zapustila svoj umetniški opus, foto Marijan Zlobec
Ta predmetna metafizika se je leta 1973 dramatično spremenila, ko je za slikarko – ki si ni nikoli izmišljevala stvari, ki ni naslikala ničesar, kar se je ni osebno globoko dotaknilo – prišlo obdobje žalosti.
Metka Krašovec – Tišina (Siena), foto MutualArt
Njena mati je umirala, rdeča barva se je zavila v žalost. Zdaj je rdeča barva postala njena osebna svetloba, ne optična, fizikalna danost, temveč eksistencialna uteha, ki ji je pomagala živeti skozi travmatično obdobje žalovanja.
Metka Krašovec – Tišina (Postelja in nočna omarica), 1/6 1972, akril in tempera na platnu, 175 x 140 cm, foto Arne Brejc
Vse njene slike so do konca osebne, toda to ni intimizem, tista prijazna, lahko sprejemljiva domačnost, ki jo začutimo v toplem objemu znanih stvari in prostorov, te slike ohranjajo ob vsej zasebnosti nekakšno »odmaknjenost«, das Unheimliche, rahel nadih tujosti v znanem, toda nikoli »domačem«, kot bi živele svoje vljudno, kultivirano življenje same zase, in bi ne potrebovale našega vzpodbudnega pogleda.
Tako jih je videl Tomaž Šalamun, ljubezen njenega življenja, še preden sta se spoznala: »Nedoumljive so stvari v svoji prekanjenosti«, »neranljive v nenehnem odtekanju«, »nepremične v strmenju«.
Metka Krašovec (l941-2018) je leta 1964 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (ALU), leta 1966 končala specialko za slikarstvo pri prof. Gabrijelu Stupici na ALU, 1970 je končala specialko za grafiko pri prof. Riku Debenjaku na ALU, v letih l974–75 je opravljala pecializacijo za grafiko na Royal College of Art v Londonu, v letih l996–97 je opravljala specializacijo za grafiko na Ohio University, Athens, Ohio, v letih l977–2008 je bila rofesorica za slikarstvo in risanje na ALUO.
Metka Krašovec – Trojstvo (Dva plašča in klobuk), foto Museums of the World
Razstavljala je od 1968 dalje in imela več kot 80 samostojnih razstav doma in v tujini, med njimi: Mestna galerija, Ljubljana 1970, 1973, 1983 (Pregledna razstava), Mala galerija, Ljubljana 1972,1973, 1975, 1980, Studio galerije Forum, Zagreb, 1976, Salon muzeja moderne umetnosti, Beograd 1977, Neue Galerie, Graz, 1985, UTC Gallery, Chatanooga, ZDA, 1988, Galerija Sebastian, Beograd 1984, 1989, Galerija Equrna, Ljubljana, 1989, 1999, 2001, 2006, 2009, 2013, Annex Art Centre, Toronto, Kanada, 1988, Queens College, Brooklyn, New York, 2003.
Sodelovala na več kot 200 skupinskih razstavah doma in po svetu. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med drugimi leta 1971 3. zagrebačka izložba jugoslavenskog crteža, odkupna nagrada za risbo (Zagreb), 6. bienale mladih, nagrada za slikarstvo (Reka), Premio Le Arti (Milano), leta 1972 7. zagrebačka izložba jugoslavenske grafike, odkupna nagrada za grafiko (Zagreb).
Slovesnost, foto Marijan Zlobec
Leta 1973 nagrada Prešernovega sklada za slikarstvo, leta 1976 9. memorial Nadežde Petrović, nagrada za slikarstvo (Čačak), leta 1983 Jakopičeva nagrada, 2017 Prešernova nagrada za življenjski opus.
Iz donacije Metke Krašovec Narodni galeriji
Marijan Zlobec