Festival Ljubljana je glavni organizator že 39. Slovenskih glasbenih dnevov, ki se začenjajo jutri, 7. aprila, ob 19.30 s koncertom Simfonikov RTV Slovenija v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije. Programski soorganizator je še Društvo slovenskih skladateljev s Koncertnim ateljejem in Nočjo slovenskih skladateljev ter Glasbena matica Ljubljana s koncertom samospevov. Potekali bodo med 7. in 15. aprilom. Predkoncertni pogovor se bo začel ob 19. uri.
Dr. Primož Kuret, foto Wikipedija
Slovenski glasbeni dnevi so festival, ki se že tradicionalno ponaša z nazivom praznik slovenske glasbe.
Ta prestižni dogodek združuje sodobno glasbeno ustvarjalnost in poustvarjalnost, obenem pa gradi na temeljih naše bogate glasbene dediščine. Festival bo ponudil vrhunske nastope domačih umetnikov, nova dela domačih skladateljev ter priložnost za spoznavanje najnovejših dosežkov v sodobni slovenski glasbi.
Leon Engelman, foto Wikipedija
Kot se spominjam začetkov, so bili glavni pobudniki za festival pianist Leon Engelman, glasbeni zgodovinar in muzikolog dr. Primož Kuret, skladatelj Milan Stibilj,- kar je v nekrologu leta 2014 posebej poudaril dr. Kuret (Na drugi strani je bil pobudnik danes odmevnih Slovenskih glasbenih dnevov, kjer je z večjo toleranco do svojih kolegov, kakor je je bil deležen sam, postavljal njihova dela na programe koncertov), predstavnika Društva glasbenih umetnikov Slovenije Jože Stabej in Igor Dekleva, skladatelj Janez Gregorc iz DSS in verjetno še kdo.
Milan Stibilj
Prav bi bilo, ko bi Festival Ljubljana prihodnje leto ob štiridesetletnici izdal posebno monografijo z natančno kronologijo, programi, nastopajočimi, simpoziji, razstavami, gostovanji med Mariborom in Trstom, strokovnimi ekskurzijami, ki niso bili samo izleti… In seveda serijo posnetkov iz arhiva Radia Slovenija – Program Ars. Nekateri simpozisti bi si prav tako zaslužili antologijo svojih prispevkov na simpozijih v zaokroženi avtorski knjigi, v sodelovanju z njihovimi državami in ustanovami, v katerih delujejo.
Luigi Verdi, dr. Hartmut Krones, dr. Jože Sivec in dr. Primož Kuret na 26. SGD, foto Marijan Zlobec
Kaj sem napisal že ob 28. Slovenskih glasbenih dnevih
“Tradicija Slovenskih glasbenih dnevov je že tako velika, da prehaja v epohalnost; tako mogočne glasbene manifestacije, namenjene slovenski izvirni glasbeni ustvarjalnosti in poustvarjalnosti ter hkratni simpozijski refleksiji o njej v svetovnem kontekstu še ni bilo, niti si njeni prvotni organizatorji pred skoraj tridesetimi leti niso upali pomisliti, da bo dosegla tak razmah in javnosti predstavila tako rekoč nešteto »starih« in novih slovenskih del, na simpozijih pa na stotine referatov uglednih mednarodnih muzikologov, glasbenih zgodovinarjev in publicistov.
Festival Ljubljana kot glavni organizator je zadnja leta uspel povezati slovenske ustanove, ansamble, sodobne skladatelje, izvajalce, zvesti Ljubljani pa so ostali vsi vodilni evropski simpozijski udeleženci, kar pomeni, da se v Ljubljano in Slovenijo vsi radi vračajo, predvsem pa nam imajo kaj povedati.
Tako bo tudi letos med 12. in 15. marcem, ko bo osrednji moto manifestacije Glasba in /za/ oder. Program, razen opere Gorenjski slavček, so predstavili v Viteški dvorani Festivala Ljubljana, njegov direktor Darko Brlek, predsednik DSS Nenad Firšt, vodja simpozija dr. Primož Kuret, skladatelj Jani Golob, skladateljica Nina Šenk in dirigent Simon Dvoršak.
Tema je ogromna, neizčrpna, večno živa in aktualna, letos še posebej, ko pa se spominjamo dvestotih obletnic rojstva tako Verdija kot Wagnerja, kar pa ne pomeni, da bosta oba velikana prisotna s svojimi deli na slovenskem festivalu, saj to ni vsebinski namen manifestacije. Bosta pa vsaj deloma prisotna v simpozijskem delu.
Organizacijski odbor je tokrat zelo spretno ujel datume dogajanja v tekoči sezoni zlasti v ljubljanski Operi in baletu SNG s premiero Foersterjevega Gorenjskega slavčka (česar lani niso uspeli datumsko uskladiti s Kogojevimi Črnimi maskami) in bo opera tako aktivni sestavni del Slovenskih glasbenih dnevov. Lepo bi bilo, če bi se to dogajalo v bodoče redno.” (Delo, 8. marca 2013).
Tiskovna konferenca leta 2013, foto Marijan Zlobec
Slovenski glasbeni dnevi so v prvi vrsti in ves čas obstoja namenjeni slovenski glasbi. Dolgo je v tihi javnosti veljal nekakšen odpor do nje, a v zadnjem času prevladuje prepričanje, da je domača ustvarjalnost pogoj obstoja tako glasbene umetnosti kot njenih izvajalcev, spremljevalcev, ustanov, strokovne in kritiške refleksije, glasbenega založništva, mednarodnih izmenjav in natečajev, skratka kulturne politike v najširšem smislu. Seveda noben festival na svetu (niti Salzburg, Praga, Varšava, Donaueschingen ali Wien Modern) ne garantira, da so ali bodo tam predstavljena samo najboljša ali celo zgodovinska dela, a je že tako, da iz majhnega raste veliko ali v množici so skriti biseri.”
Uroš Lajovic, foto Festival Ljubljana
Otvoritveni koncert 39. Slovenskih glasbenih dnevov bo s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija združil zvoke preteklosti in prihodnosti, hkrati pa obeležil 80. rojstni dan Uroša Lajovica, enega izmed najvidnejših slovenskih dirigentov. Pod njegovim vodstvom bodo zazvenele skladbe, ki bodo slavile slovensko glasbeno dediščino in hkrati predstavile sodobne glasbene inovacije.
Program vključuje Masko rdeče smrti Slavka Osterca, krstno izvedbo skladbe Ballet Imaginaire Milka Lazarja, ki bo združila akordeon in unikatno elektroakustično glasbilo lazaronator, ter Lazarjevo delo Moški z nožem.
V zgodnjem 20. stoletju novo glasbo približati poslušalcem nikakor ni bila lahka naloga. Zaradi vse večje marginalizacije sodobnih kompozicij se je med glasbeniki krepila zavest o nujnosti medsebojne solidarnosti in privedla do skladateljskih združenj, ki jim je bila skupna zaveza zagotoviti svojim članom prepotrebno ustvarjalno podporo, braniti in spodbujati njihove pravice in interese ter širiti informacije o ustvarjalnih vidikih glasbe. Leta 1851 osnovani francoski SACRAM je postal vzorčni model za tovrstne organizacije, ki so začele nastajati po svetu. Tudi pri nas: Društvo slovenskih skladateljev deluje od leta 1945 – častitljiva 80-letnica obstoja, ki jo bo društvo proslavilo leta 2025, pa je bila iztočnica in navdih za prihajajoče 39. Slovenske glasbene dneve.
Milko Lazar, foto SNG Opera in balet Ljubljana/Tone Stojko
Otvoritveni koncert postavlja v soj žarometov skladatelja različnih generacij, izkušenj in pogledov: na eni strani je prvi slovenski modernist in eden vodilnih slovenskih glasbenikov predvojne moderne, Slavko Osterc, ki se je z značilno izostrenostjo, ironijo in grotesko, a hkrati veliko izrazno močjo postavljal po robu tradicionalnemu glasbenemu življenju; na drugi pa Milko Lazar, samosvoj skladatelj s prepoznavno individualno govorico, podčrtano z bogato in izrazito ritmiko ter široko zvočnostjo.
Podobno kot Osterčev, za tisti čas precej razvejeni opus sega tudi Lazarjeva ustvarjalnost na najrazličnejša glasbena področja – oba je med drugim pritegnila zvrst baletne umetnosti. Prvi koncert bo tako postregel z Osterčevo redko izvajano baletno pantomimo, tokrat v koncertni izvedbi, Maska rdeče smrti (1930), zgoščeno modernistično pripovedjo, v kateri odzvanja skladateljeva kompozicijska zrelost.
Slavko Osterc (1895 – 1941), foto Wikipedija
Slovensko baletno umetnost je še posebej znatno obogatil Lazar, čigar v temelju plesna glasba dobi z gibom nove dimenzije. Navdih za ustvarjanje plesne celote Moški z nožem (2018) so bila dela slikarja Riharda Jakopiča kot izjemno izhodišče za dinamično odrsko dogajanje.
Slavnostni pridih otvoritvenega koncerta bo še povzdignila krstna izvedba Lazarjevega novega dela Ballet Imaginaire za akordeon, lazaronator (unikatno elektroakustično glasbilo, ki bo prvič uporabljeno v kontekstu orkestra) in orkester. Pod taktirko Uroša Lajovica, enega najvidnejših soavtorjev slovenske glasbene in kulturne zgodovine, in ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija ga bosta krstno izvedla avtor novega dela ter izjemni, sodobni glasbi zavezani, a hkrati baročni predani akordeonist Luka Juhart, ki že vrsto let tesno sodeluje z domačimi in tujimi skladatelji ter z njimi vstopa v poglobljene ustvarjalne dialoge.
Luka Juhart, foto Skica Wien
Uroš Lajovic se je rodil 4. julija 1944 v Ljubljani. Svojo glasbeno pot je po študiju kompozicije pri prof. Matiji Bravničarju in dirigiranja pri Danilu Švari na Akademiji za glasbo v Ljubljan nadaljeval v letih 1969-1970 z izpopolnjevanji na Mozarteumu v Salzburgu pri prof. Brunu Maderni ter na dunajski Visoki šoli za glasbeno in scensko umetnost, ki jo je pod mentorstvom prof. Hansa Swarovskega z odliko zaključil leta 1971.
Dirigentsko kariero je pričel v svojem rojstnem mestu – najprej kot asistent dirigent, nato pa kot stalni dirigent Slovenske filharmonije. Med 1974 in 1976 je bil vodja Komornega orkestra RTV Ljubljana, pozneje pa tudi šef dirigent orkestra Zagrebških simfonikov (1979-81). V letu 1988 je ustanovil komorni ansambel Slovenicum, ki je deloval do leta 2001 in žel mednarodne uspehe. Prav tako vse od konca 80-ih poučuje dirigiranje na Visoki šoli za glasbeno in scensko umetnost na Dunaju, kjer je 1991 nastopil redno profesuro. Med letoma 2001 in 2006 je bil glavni dirigent Beograjske filharmonije; od 2009 pa poučuje dirigiranje tudi na Zagrebški glasbeni akademiji.
Prof. Lajovic je z orkestrom prvič nastopil 24.10.1965. Od tedaj je dirigiral tako mednarodno priznanim solistom kot orkestrom in zborom. Njegova koncertna zgodovina do sedaj beleži že več kot 1300 nastopov v Sloveniji in tujini; svoj pečat pa je pustil tudi na kar 90 opernih predstavah. Tako je s skoraj 70 orkestri gostoval že po vsej Evropi, Rusiji, Turčiji, ZDA, Koreji, na Kitajskem, na Tajvanu ter nazadnje v Kolumbiji. Hkrati je pobudnik za nastanek mnogih slovenskih skladb in njihov njihov krstni dirigent. Za svoje delo je zato prejel več mednarodnih priznanj, med njimi visoko avstrijsko državno odlikovanje in naziv zaslužnega profesorja na dunajski Visoki šoli za glasbeno in scensko umetnost.
Uroš Lajovic, foto Sofiaphilharmonic.com
Komorni orkester Slovenicum je leta 1989 ustanovil Uroš Lajovic, ki je bil vse do zaključka delovanja v letu 2001, tudi njegov dirigent in umetniški vodja. Orkester je večinoma izvajal dela iz 18. stoletja, hkrati pa veliko težo namenil tudi delom slovenskih skladateljev. Vse od svojih začetkov so veljali za vrhunsko zasedbo, zato so bili v Slovenicumu zbrani le najboljši glasbeniki iz vodilnih slovenskih orkestrov, med drugim iz Slovenske filharmonije,. Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Orkestra Opere Ljubljana. Svojo prvo sezono so pričeli z deli Mozarta in Haydna, kar jim je prineslo mednarodno slavo in številne nastope tako doma kot drugod po svetu. Hkrati je to prineslo tudi pričetek mnogih plodnih sodelovanj s priznanimi domačimi in tujimi glasbeniki. Slovenicum velja za renomirano, mednarodno priznano zasedbo, ki si je, poleg bogate koncertne zgodovine, mesto v slovenski klasični glasbi zagotovilo tudi s številnimi radijskimi, studijskimi in koncertnimi posnetki.
Uroš Lajovic je kot skladatelj napisal nekaj glasbenih del, uredil in za tisk pripravil Kogojevo opero Črne maske ter izdal nekaj knjig, med njimi Beethoven – Die Bedeutung der semantischen Zeichen in seinen Symphonien, Dunaj: Hollitzer, 2022, in Gustav Mahler Perilegomena k izvajanju njegovih simfonij št. 1 -7, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 2024.
Uroš Lajovic na predstavitvi svoje knjige o interpretacijah simfonij Gustava Mahlerja in dr. Matjaž Barbo, foto Marijan Zlobec
Nagrade in priznanja:
- 1967 – Prešernova nagrada UL za kompozicijo, Ljubljana
- 1969 – Prešernova nagrada UL za dirigenta, Ljubljana
- 1971 – nagrada Abgangspreis, Akademija za glasbo Dunaj
- 1976 – 2. nagrada Guido Cantelli, La Scala, Milano
- 1981 – nagrada Prešernovega sklada za izvedbo Mahlerjeve 1. simfonije, Ljubljana
- 2006 – medalja Beli Angel, Beograd
- 2008 – nagrada mesta Ljubljana za kulturo, Ljubljana
- 2013 – Častni križ Republike Avstrije za umetnost in znanost (Österreichisches Ehrenkreuz für Wissenschaft und Kunst)
- 2023 – častni dirigent Beograjske filharmonije
V njegovi delovni in profesorski bibliografiji ter kronologiji je podroben seznam njegovih diplomantov iz dirigiranja, med njimi je trenutno najbolj cenjeni dirigent na svetu, Kirill Petrenko, dirigent Berlinskih filharmonikov in műnchenske Nacionalne opere. Petrenko je pri Lajovicu diplomiral leta 1997 ali dvanajsti povrsti.
Uroš Lajovic, foto Beograd Philharmonic Orchestra
Zanimivo je, da so med diplomanti tako dirigeti iz Severne kot Južne Koreje, Kitajske, Tajvana, Japonske, Kolumbije, Estonije, Grčije, Ukrajine, Anglije, Španije, Nemčije, Francije, Turčije, Rusije, Avstrije, Italije, Madžarske, Kazahstana, Švice, Hrvaške in Slovenije, kjer je na seznamu dirigent Marko Hribernik, direktor SNG Opera in balet Ljubljana. Skupaj je navedenih 60 dirigentov in nekaj dirigentk, ki so pri Lajovicu diplomirali med letoma 1990 in 2012.
Program:
Slavko Osterc: Maska rdeče smrti
Milko Lazar: Ballet Imaginaire za akordeon, lazaronator in orkester*
***
Milko Lazar: Moški z nožem
*krstna izvedba
Kaj je dr. Primož Kuret zapisal ob 30. Slovenskih glasbenih dnevih
“Letos, ko so SGD že trideseto leto zaporedoma na programu, bi se rad spomnil kot priča tistih dni na njihove začetke. Leto 1983 sta Evropski svet in Evropska gospodarska skupnost sklenila, da leto 1985 razglasita za Evropsko leto glasbe. Neposredni povod za to odločitev je bila tristota obletnica rojstva J.S. Bacha, G.F. Händla in Domenica Scarlattija.
Poleg tega jubileja je bil poudarek tudi na varstvu, uporabi in bogatitvi skupne glasbene dediščine ter poglabljanju zavesti o kulturni identiteti Evrope, na spodbujanju povečevanja občinstva, na prizadevanjih za širše glasbeno izobraževanje, in boljše razmere za zboljšanje pogojev za glasbeno delovanje, zlasti mladine in nacionalnih manjšin. Iniciatorji in organizatorji so povabili tudi države, ki niso bile članice Evropske gospodarske skupnosti, da se pridružijo pobudi. Jugoslavija ni bila članica niti ES niti EGS. Iniciativo so v Beogradu prepustili tedaj Sloveniji. Republiški sekretariat za kulturo (se pravi ministrstvo) me je nato kot jugoslovanskega predstavnika poslal v Benetke na pripravljalno konferenco Evropskega koordinacijskega komiteja, ki ga je vodil bivši predsednik Zvezne republike Nemčije Walter Scheel.
V razgovoru z njim in drugimi udeleženci sem ugotovil, da so vsi zelo želeli, naj Jugoslavija pri tem projektu sodeluje. Po vrnitvi domov sem napisal poročilo in priporočil, da
se vključimo v ta skupni evropski projekt. Medrepubliški koordinacijski odbor za kulturno in prosvetno sodelovanje s tujino, je nato sklenil, da se Jugoslavija vključi v to akcijo. Poleg jugoslovanskega koordinacijskega odbora so bili ustanovljeni tudi republiški odbori, ki so nato usklajevali programe na rednih sestankih v Beogradu. Poudarek je bil na zaznamovanju obletnic nekaterih pomembnih skladateljev, na baroku na jugoslovanskih tleh s posebnim poudarkom na osebnosti in delu Jacobusa Gallusa, osvetlitvi sodobnega ustvarjalnega glasbenega trenutka, na ustvarjalnosti mladih itd. Za mednarodni simpozij o Gallusu, ki ga je pripravil Muzikološki institut ZRC SAZU smo celo dobili kot edini v Jugoslaviji nekaj evropskih sredstev. Leto smo uspešno izpeljali z vrsto dogodkov, kamor so se vključili vsi takratni glasbeni dejavniki. Pri teh dogodkih sva sodelovala oba s skladateljem Milanom
Stibiljem, ki je bil takrat v službi na Republiškem sekretariatu za kulturo. Večkrat sva s kolegi premlevala naše glasbene razmere in počasi je začela nastajati zamisel o prireditvi za slovensko glasbo, ki naj poveže ustvarjalce, poustvarjalce in muzikologe, tudi v smislu smernic za Evropsko leto glasbe. Tako smo se sestali na seji 22. novembra 1985 Leon Engelman, Janez Gregorc, Janez Höfler, Rok Klopčič, Marko Munih, Milan Stibilj in moja malenkost.
Grob, foto Marijan Zlobec
Zasnovali smo predlog za Slovenske glasbene dneve, ki naj bi bili prvič aprila 1986. Razlogov je bilo več. Glasba še ni imela osrednje prireditve, kakršne so imele druge umetnosti na Slovenskem, čeprav je bila njena dejavnost široko razvejana. Ni še bilo prireditve, ki bi strnjeno v nekaj dnevih opozorila na dosežke slovenske glasbe. Potreba po takšni prireditvi ni bila nova. Zamisel, kako jo uresničiti pa je bila nova. Zasnovali smo povezavo strokovnega posvetovanja s predstavitvami slovenskih skladb.
Zakaj torej SGD? Zato, da poudarimo tudi na glasbenem področju visoke cilje naših umetnostnih teženj, zato, da odpiramo tudi glasbi širše vidike doma in na tujem, zato, da pred domačim občinstvom zastavimo svoje sile v boljše poznavanje lastne glasbene kulture. Tudi zato, ker je premalo navzoča strokovna, predvsem teoretična dejavnost, kar močno onemogoča tudi opredeljevanje vrednot in svojstvenih potez naše glasbene ustvarjalnosti in njenih vsebinskih prispevkov pri oblikovanju razvoja naše celotna kulturne dejavnosti. Kot rezultat razmišljanj se je ponudila misel, da z vsakoletnim srečanjem po vzoru podobnih prireditve na drugih področjih umetniškega delovanja vzbudimo zavest o nujnosti strokovnega pristopa reševanja problemov ustvarjalnosti in poustvarjalnih nalog ob predstavitvah nekaterih dosežkov slovenske skladateljske dejavnosti.
Prve slovenske glasbene dneve smo želeli uveljaviti kot manifestacijo celotne slovenske glasbene kulture. Ob tem smo ugotovili, da je dotlej izšlo naravnost sramotno malo monografij o posameznih skladateljih in glasbenih obdobij. Glede na takšne in tolikšne potrebe naj bi imelo vsakoletno srečanje izrazito delovni značaj. Zato je bilo vsebinsko
težišče v strokovnem posvetovanju z obravnavo izbrane aktualne problematike. Zdelo se nam je primerno, da prvo takšno srečanje posvetimo vprašanjem ustvarjalnosti in njeni vlogi v razvoju glasbene kulture. Že prvo posvetovanje je bilo hkrati multidisciplinarno, saj smo nanj povabili poleg muzikologov tudi sociologe in psihologe.
V Ljubljano smo povabili nekaj znanih tujih strokovnjakov, ki bi zagotovili ne le visoko strokovno raven posvetovanja, marveč, bi tudi obogatili naše vedenje o strokovnih dosežkih drugod. Obenem smo jih želeli opozoriti na našo glasbeno ustvarjalnost, ki je bila še v svetu malo znana in malo navzoča. Pozdravni nagovor je imel akademik dr. Matjaž Kmecl, takrat predsednik Republiškega komiteja za kulturo. Za uvodni referat smo povabili akademika dr. Antona Trstenjaka, na simpozij pa tudi domače in tuj strokovnjake.
Prav je, da jih na tem mestu omenim. To so bili Otto Koleritsch iz Gradca, Helga de la Motte in Frank Schneider iz Berlina, Zdenka Veber iz Zagreba, Alenka Barber Kerševan, Boris Porena iz Rima, Peter Andraschke iz Freiburga, Sigrid Wiesmann z Dunaja, Jiri Fukač iz Brna, Michel Imberty iz Pariza, Bojan Bujić iz Oxforda, Vladan Radanović iz Beograda, Dimitrij Rupel, Bojan Štih, Marija Bergamo, Milan Stibilj in Primož Kuret pa smo bili iz Slovenije.
Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek ob dr. Kuretovem grobu, foto Marijan Zlobec
Ker so Prvi slovenski glasbeni dnevi doživeli pozitiven odmev, smo sklenili z njimi nadaljevati po možnosti vsako leto. Pomembna je bila pri tem tudi podpora v tujini.
Nekateri naši kolegi in prijatelji so se močno angažirali pri vabljenju še drugih tujih gostov in so z veseljem sodelovali pri delu. Med njimi moram na prvem mesto omeniti kolega
Petra Andraschka, ki je pomagal pri pripravi že prvih dnevov, nato pa Franka Schneiderja, Hartmuta Kronesa, in seveda Nialla O‘Loughlina, Helmuta Loosa, Detlefa Godovyja, Edelgard Spaude, Jirija Fukača, Vladimirja Karbusickega, Luigija Verdija in še bi lahko našteval. Tako je nastalo trdno jedro kolegov, na katere smo lahko računali in ki so nam bili v veliko pomoč. Zlasti v turbulentnih letih ob osamosvojitvi, ko se marsikdo zaradi razmer v takratni Jugoslaviji ni upal priti v Ljubljano.
Moram pa tudi opozoriti, da naše domače razmere niso bile vedno naklonjene glasbenim dnevom, prihajalo je do obstrukcij posameznikov, institucij, do nasprotovanj, vendar tekla so leta, vrstili so se glasbeni dnevi in z njimi različne teme, prihajali so vedno novi gosti, slišali smo vedno nove skladbe in stare skladbe v zmeraj novih izvedbah.
Ob opisovanju naše zgodbe seveda ne morem mimo zavoda Festival Ljubljana, ki je že na začetku prevzel organizacijo prireditve. Od direktorja Janka Grilca pa Meri Plemenitaš, od Vladimirja Vajde do danes Darka Brleka, ki zdaj že 23 let skrbi za Slovenske glasbene dneve, so vsi pustili svoj pečat na prireditvi, ki ji je s svojo upornostjo in vztrajnostjo
pomagal graditi temelje pokojni skladatelj Milan Stibilj. Omeniti moram tudi prispevke novinarja Marijana Zlobca, ki prav tako letos že trideseto leto spremlja Slovenske glasbene dneve. Vsem in vsakomur velja moja zahvala za vso pomoč, ki smo je bili deležni organizatorji te prireditve in sam kot predsednik programskega odbora in nato kot vodja simpozijev v teh tridesetih letih. Mislim pa, da je zdaj čas, da prevzamejo vodstvo mlajši kolegi, konkretno dr. Jernej Weiss, ki naj delo nadaljujejo, razširijo in poglobijo v želji, da bi ta prireditev širila poznavanje slovenske glasbe doma in v tujini. Prav za to sem si v vseh teh letih tudi sam vedno prizadeval.”
Slovo od dr. Primoža Kureta na Žalah, foto Marijan Zlobec
Marijan Zlobec