Ne pomnim, da bi Slovenci kdaj imeli toliko nevladnih organizacij, literarnih prireditev in bralnih krožkov, ki bi skrbeli za dvig bralne kulture med mladimi, kot v zadnjih desetletjih. In obenem ne pomnim, da bi med mladimi doživeli tak padec zanimanja za slovensko knjigo, kot se to dogaja danes. Mladi zaidejo na knjižne predstavitve Slovenske matice le, če jih pripeljejo do šole. Da bi se za prihod odločili sami, se zgodi vedno redkeje. V naši dvorani sedi v glavnem le zrelejša in starejša populacija. Takih, ki bi jih k dogodku pri nas in nakupu naših knjig spodbudili njihovi profesorji, je vedno manj. Še manj je obsežnih seznamov literature, ki bi jo ti kot obvezno izpitno čtivo predpisali študentom, še zlasti na družboslovnih in humanističnih študijih. Ustanovili smo Klub mladih Slovenske matice, vendar so člani bolj ali manj nedejavni. Razpisujemo natečaje s področja filozofije, naravoslovja in leposlovja, a se z odzivom kljub promociji po šolah ne moremo prav posebej pohvaliti.
Tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc, foto Marijan Zlobec
Mladi bi seveda na ta dejstva odgovorili, da smo zastareli in zanje neprivlačni, da nas je povozil čas, da se oni pač raje furajo in nas z lahkoto prehitevajo po digitalni avtocesti, ki ne pozna več papirja in jezikovnih mej. A vprašati se je vendar treba, ali se moramo s tem procesom kar sprijazniti in vzroke pripisati pospešeni digitalizaciji ? Ali pa je naša dolžnost premisliti vsaj o tem, kam jih bo ta njihov samozavesten beg od knjige v objektu spletnega podatkovnega labirinta pripeljal? Se na tej poti izgublja teža knjige tako v dobesednem kot prenesenem pomenu besede in zahajamo v dobo »neznosne lahkosti duha«, v kateri se izgubljajo tako ustvarjalna domišljija in izvirni jezikovni izraz kot mnenje samo ? Ali pa smo le ujetniki strahu pred napredkom, ki ga danes pooseblja umetna inteligenca?
Ko 2. aprila, na rojstni dan pravljičarja Hansa Christiana Andersena, ves svet praznuje svetovni dan mladinske književnosti, se spomnim na Astrid Lindgren, na to, kako so nekoč vsi hoteli biti njene samozavestne Pike in nagajivi Emili, na njen tematski literarni park v bližini rodnega Vimmerbyja, v katerem je pisateljica prepovedala uporabo računalnikov, ker je hotel, da so njen pravljični svet vsega sveta knjige. Spomin seže do Marlenke Stupica, ki jo je ilustrirala in slovenskim otrokom ustvarila prvo vidno podobo Pike, pa naprej do Ančke Gošnik Godec, ki je s svojimi ilustracijami v nas dramila čut za neizmerno bogastvo likovnega izraza, v Treh botrah lisičicah tako izcizelirano, barvito in čudežno lepo, da nismo mogli verjeti, da lahko kaj takega ustvari človeška roka in da je lahko naša domišljija tako brezmejna. Potem pa so prišle avtoritete, ki so nas ob ljubkih otročičih Jelke Reichman naučile, da taka idealizirana popolnost meji že na kič, in v prahu zdrobile otroško iluzijo, da bi naj knjige za otroke v mladem bralcu prebujale radost in srečo, lepoto in dobroto. In pod težo mladinske književnosti, ki mora razkrivati le še grozo bivanja, je treba tega otroka čim prej naučiti problemov, dilem in konfliktov odraslih v družbi. Pozabiti smo morali na Marlenke, Ančke in Jelke, ki so v nas dramile prve domišljijske podobe in nas učile, da lahko na svet zremo z ljubeznijo do lepega. In začela se je vzgoja, da je šele »težka« umetnost težkokategorniške kakovosti, otroška pa umetniško manjvredna. O tem čudi tudi dejstvo, da Ančka Gošnik Godec, ki se je v marcu pri skoraj stotih letih poslovila od nas, za svoje delo nikoli ni prejela nobene Prešernove nagrade, četudi je v skrivnostni svet lepote popeljala milijone najmlajših bralcev.
Prvo in pristno otroško občutenje je želja po ljubezni, harmoniji in varnosti. Otrok jih išče v materinem naročju in išče jih na straneh prve knjige, s katero se sreča. K eni in drugi se bo zatekal, če mu ne bo tujka, ampak varen pristan, če mu bo te čudeže bivanja znala odstreti in ga naučiti, kako jih živeti.
Zato bo mesec april posvečen knjigi in mladim. 4. Glaserjev festival, ki ga organiziramo z Župnijo Sv. Petra iz Malečnika, Pokrajinskim arhivom Maribor in drugimi soorganizatorji, poteka pa pod častnim pokroviteljstvom direktorice Javne agencije za knjigo Republike Slovenije Katje Stergar, je namreč letos posvečen temi Knjiga mi pripoveduje. V četrtek, 24. aprila 2025, bomo v Matičini dvorani podelili priznanja osnovnošolcem za najboljše literarne prispevke na našem natečaju na to temo. Učenke in učenci Osnovne šole Malečnik pa že več mesecev skrbno izdelujejo tudi svojo Knjigo spominov, ki jo bodo tega dne prav tako predstavili v naši dvorani.
Dr. Ignacija Fridl Jarc, foto Marijan Zlobec
Srčno upamo, da se ta tradicija čim prej razširi tudi na druge slovenske osnovne šole, saj smo se (kot smo zapisali ob razglasitvi natečaja za najboljše leposlovno delo o knjigi) s knjigami »naučili brati, iz knjig še vedno črpamo svoje znanje, h knjigam se zatečemo v trenutkih samote ali takrat, ko si želimo malo miru. Vživljamo se v zgodbe, zapisane v knjigah, z njimi širimo meje svojega jezika in s tem svojega doživljanja in razumevanja sveta. Vsaka knjiga je planet zase, povsem nov, nenavaden, poln domišljije, skrivnosti, čudovitosti. Branje je edino potovanje, pri katerem se nam ni treba nikamor odpraviti, da bi odkrili in spoznali povsem nove, še nikoli videne svetove«.
Ignacija Fridl Jarc dr.
tajnica-urednica Slovenske matice