Dr. Milček Komelj z monografijo o dr. Francetu Steletu

Umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj, nekdanji izredni profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, bivši podpredsednik SAZU, redni član SAZU, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu v razred za umetnost, predsednik Slovenske matice, sodelavec Nove revije, častni meščan Novega mesta, avtor številnih monografij in razprav ter analitičnih tekstov ob razstavah, je pravkar napisal še prvo celovito monografijo o slovenskem umetnostnem zgodovinarju, legendarnem dr. Francetu Stelètu.

Dr. Milčel Komelj, foto SAZU/Nada Žgank

Knjiga z naslovom France Stelè: Spomini nanj, na njegovo delo in učence, je izšla pri Slovenski matici. Prvič jo bodo predstavili na sejmu akademske knjige Liber.ac na Filozofski fakulteti v Ljubljani v torek, 25. marca, ob 13. uri.

Dr. France Stele, foto ZRC SAZU

Druga predstavitev bo v okviru novih knjig Slovenske matice v sredo, 26. marca, ob 11. uri v dvorani Slovenske matice (Kongresni trg 8/I, Ljubljana).

To je nova knjiga iz zbirke Spomini in srečanja, v kateri akad. prof. dr. Milček Komelj piše o pionirju slovenske umetnostne zgodovine Francetu Steletu, spominih nanj, na njegovo delo in učence. Uvodno besedo je napisala dr. Mija Oter Gorenčič. Dogodek bo vodila tajnica-urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc.

Zbirka Spomini in srečanja
Milček Komelj: France Stelè. Spomini nanj, na njegovo delo in učence
Uvodno besedilo napisala: Mija Oter Gorenčič

Knjiga je nastala ob 50-letnici smrti pionirja slovenske umetnostne zgodovine Franceta Steleta. Komelj, ki je imel s Steletom le nekaj redkih osebnih stikov, je v kulturnem družinskem okolju z njegovim delom rasel od otroštva in v življenju spoznal vrsto Steletovih učencev; tako spominsko predstavlja tudi njihov naklonjen odnos do karizmatičnega učitelja ter dediščino Steletovega dela v poznejših raziskovalnih generacijah.

Akademik dr. Milček Komelj na Slovenski matici, vse fotografije Marijan Zlobec

Slikovito in kongenialno Komeljevo obujanje spominov v pisateljskem zanosu prikazuje izjemen zgodovinski pomen tega velikega svetovno razgledanega domoljuba, ki je odkril svoje poslanstvo v navdušenem odkrivanju slovenske likovne ustvarjalnosti, s katerim je zavestno potrjeval tudi našo kulturno identiteto.

France Stele kot vojak, prostovoljec v Lvovu

Skozi piščevo spominsko recepcijo Steletovega delovanja se pred bralcem izriše Steletov pomen, pogledi na umetnost in življenje in njegova vsestranska kulturna dejavnost, ki daleč presega samo strokovno pomen. Iz knjige plastično izstopi Steletova izjemna, v duhu zazrta, a hkrati zemeljsko konkretna človeška in ustvarjalna podoba, razviden pa je tudi prelomen zgodovinski čas in Steletov položaj v njem.

Milček (Bogomil) Komelj, rojen 16. novembra 1948 v Novem mestu, diplomirani umetnostni zgodovinar in profesor slovenščine, doktor umetnostnozgodovinskih znanosti, izredni profesor Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v pokoju.

Dr. France Stele v Hastovljah, za njim stoji Ivan Komelj, Milčkov oče

Maturiral je na gimnaziji v Novem mestu, kjer se je posvečal risanju in pesnjenju ter se od otroštva spoznaval s tamkajšnjim kulturnim izročilom t. i. novomeške pomladi in se seznanjal z umetniki, posebej z Božidarjem Jakcem. Diplomiral je s temo o slikarju Vladimirju Lamutu, magistriral s temo o slovenskem ekspresionizmu v upodabljajoči umetnosti in 1984 doktoriral s tezo o mladem Jakcu.

France Stele kot študent na Dunaju

Najprej je bil zaposlen v Arhivu Slovenije, nato pa je ob pripravah za postavitev galerije Jakčev dom kot kustos novomeškega Dolenjskega muzeja sodeloval z akademikom Jakcem na njegovem domu. 1983 je bil izvoljen za asistenta, 1986 za docenta in 1989 za izrednega profesorja na oddelku za umetnostno zgodovino, kjer je predaval zgodovino slovenske umetnosti in umetnosti drugih južnoslovanskih narodov v novem veku. Bil je predstojnik oddelka, vodja katedre za slovensko in južnoslovansko umetnost, vodja usmerjenega raziskovalnega programa za umetnostno zgodovino pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete in dva mandata nacionalni koordinator za umetnostno zgodovino ter član številnih ekspertnih komisij pri ministrstvih za znanost in kulturo in uredništev (mdr. Zbornika za umetnostno zgodovino) ter recenzent in vsestransko kulturno in družbeno dejaven.

Prvo izstopajoče jedro njegovega raziskovalno-ustvarjalnega delovanja v izrecneje zgodovinskih študijah je posvečeno zlasti slovenskemu ekspresionizmu, drugo pa prikazom oz. interpretacijam slovenskih likovnih ustvarjalcev, posebno v 20. stoletju. Izhodišče za to usmeritev mu je pomenilo sodelovanje s številnimi vidnimi umetniki, ob Jakcu zlasti z akademiki Francetom Miheličem, Janezom Bernikom, Dragom Tršarjem, Andrejem Jemcem ter Marjanom Pogačnikom, Jožetom Tisnikarjem in večino pomembnih sodobnikov, ki so se v njegovih razlagah individualno prepoznavali. Pri tem je svoje strokovno poznavanje vse bolj povezoval z inventivnim prijemom, izhajajočim iz vživetja v umetnine oz. invencije, in se s prepričljivostjo ustvarjalne ubeseditve skušal približati individualnemu jedru umetnin oziroma ustvarjalcev ter je tako povezal umetnostnozgodovinsko vedo in umetnost. Kot ustvarjalna osebnost in pesniški klasik slovenske besede, ki »mimo preciznih racionalnih analiz osvaja z omamnim fluidom besedne metaforike« (prof. Marijan Tršar), se posveča tudi razbiranju povezav med likovno umetnostjo in literaturo.

Leta 2008 je bil izvoljen za rednega člana Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu v razred za umetnost, 5. maja 2011 pa za izrednega člana SAZU, prav tako v razred za umetnost.

Kot polihistorski poznavalec in etični presojevalec umetniških del je bil povabljen v številne žirije za mednarodne in malone vse slovenske umetniške nagrade, bodisi kot predsednik ali član (kresnik, Prešernova, Jakopičeva, Ažbetova, Levstikova, Rožančeva nagrada …). Bil je v upravnem odboru Prešernovega sklada, tajnik društva slovenskih likovnih kritikov in je član uredništva njegovega glasila Forum, je član AICA, bil je med pobudniki Slovenskega društva za estetiko, ves čas izhajanja Enciklopedije Slovenije njen zunanji urednik, sodeloval je z založbami in galerijami (tudi kot član galerijskih svetov, npr. v Kostanjevici na Krki), bil je dolgoletni predsednik sveta ljubljanskega Mestnega muzeja, imel je vrsto predavanj na slovenskih in mednarodnih simpozijih in na stotine predstavitev umetnikov na razstavah. 1997 je bil umetniški direktor Evropskega meseca kulture v Ljubljani. Intenzivno je sodeloval z Novo revijo, kjer je bil član sveta njenega znanstvenega inštituta in je član uredništva, in je z akad. Nikom Grafenauerjem pripravljal razstave v njenem klubu ter sodeloval v številnih televizijskih in radijskih oddajah. Je tudi član slovenskega centra PEN. Odločal ali sodeloval je pri izboru avtorjev pri vrsti javnih spomeniških naročil (mdr. pri južnih vratih ljubljanske stolnice, prenovi trnovske cerkve in ljubljanskem Maistrovem, Kocbekovem in Hribarjevem spomeniku). Je član več odborov Slovenske matice in od 2008 njen predsednik. Njegova bibliografija obsega nad 1500 besedil, vrsto monografij, razprav, študij in predstavitev ustvarjalcev ter tri pesniške zbirke (Oznanjenje pogleda, Otoki sanj, Mandorla).

Prejel je študentsko Prešernovo nagrado, plaketo mesta Ljubljane, Župančičevo nagrado, častno plaketo ZDSLU in je častni občan Novega mesta. Skupina 44 umetnikov – slikarjev, pesnikov in pisateljev, humanističnih znanstvenikov, stanovskih kolegov in študentov ga je ob 60-letnici kot eno osrednjih osebnosti slovenske znanosti, umetnosti in kulture počastila z jubilejnim zbornikom Otoki umetnosti, Milčku Komelju na 60. postaji, ki ga je izdala založba Logos.

Dr. France Stele leta 1942

Slovenska matica knjigo izdaja v sozaložništvu z ZRC SAZU, ki je iz svoje fototeke prispevala vrsto dragocenih dokumentarnih fotografij.

Knjiga je izšla s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo RS in s finančno podporo Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Dr. France Stele v Suhi pri Škofji Loki, 1928

Marijan Zlobec