Spominjam se marčevskih praznovanj v svoji mladosti. Bila so polna cvetoče pomladi in polna družinske ljubezni. V osnovnih šolah smo za mame pripravljali posebne literarne večere in kar tekmovali med seboj, kdo jim bo izbral lepši pomladanski šopek. Danes tovrstnih vabil v šole ni več in otroci tam ne recitirajo več ponosno očarljive pesmi Toneta Pavčka, ki pravi:
»Mama je ena sama,
prva radost je mama,
prvi spev nina-nana,
prva beseda: mama!
Tone Pavček, foto MK
V današnjem času bi srečali več takih, ki bi samozavestno zamahnili z roko, da takšen patos pač ne sodi v šole, kakor onih, ki bi vam prikimali, da so te besede pomembne, ker so v mladih srcih, ki so se šele čustveno in miselno oblikovala, prebujale ljubezen do bližnjih in zavest o tem, kako usodno pomembne so prve besede, ki jih v svojem jeziku novorojenemu detetu spregovori njegova mati. Kakor da je bolje, da otroke že od prvih šolskih dni privajamo na odraslo življenje in jih seznanjamo s spolnim razspoljanjem, kot da bi s poudarjanjem ljubezni, starševske bližine in topline ustvarjali čim bolj ljubeče pripadnike naše družbene skupnosti. Kakor da bi hoteli ustvariti družbo, polno deviantnih čustvenih odklonov, da bodo z njihovim saniranjem cvetele različne, še tako nenavadne poslovne prakse.
Samorušilni nihilizem pronica v vse pore našega življenja. Načel pa ni zgolj družinskega jedra in prve besede mama, ko si o materinski ljubezni in ljubezni do matere komaj še upamo javno govoriti, ampak tudi narodno skupnost in prek tega tudi prve mamine besede, njen prvi nina-nana, o katerem poje Pavček in ki ga strokovno imenujemo materinščina.
O tem, kako pomemben je materni jezik, govori tudi izvrstna knjiga doc. dr. Tine Bregant Vznemirljivo potovanje po razvijajočih se možganih, ki je konec leta 2024 izšla pri Slovenski matici, v kateri avtorica nedvoumno poudari, da smo vanj vrojeni. “Z malčkovega vidika je namreč materni jezik podedovan in nosi značilnosti biološko vrojenih lastnosti. Zato petletnik razume jezik kot vrojeno lastnost, podobno kot barvo kože,” zapiše.
Dr. Tina Bregant in dr. Ignacija Fridl Jarc
Navaja primer raziskave, ko so otrokom različnih starosti pokazali sliko belopoltega Francoza, ki je govoril v francoščini, in temnopoltega Afroameričana, ki je govoril angleško. Otroci, stari med pet in šest let, so odgovarjali, da bodo kot odrasli bolj podobni temnopoltemu, angleško govorečemu Afroameričanu kljub lastni zunanji podobnosti s francosko govorečim Evropejcem. Iz tega se da sklepati, da je “za majhne otroke bolj kot pripadnost rasi pomembna vloga jezika, ki pomembno opredeljuje njihovo osebnost”. Kar ne preseneča, saj se, kot nadalje razlaga Bregantova, materinščine otroci učijo že, ko so še v materinem trebuhu.
Od leta 1999 dalje svetovna javnost 21. februarja maternemu jeziku posveča poseben dan. Mi pa se slovenskemu jeziku sicer posvečamo 31. oktobra kar skupaj z dnevom reformacije in ga povezujemo z natisom prve slovenske knjige, kakor da bi hoteli biti v evropskem prostoru čim manj pomembni in čim mlajši in kakor da niso za potrebe krščanskega obredja že pol tisočletja prej nastali Brižinski spomeniki kot prvi zapis v slovenščini.
Temu nerazumljivemu slovenskemu jezikovnemu samoponiževanju zdaj pritrjujeta tudi slovenska univerzitetna stroka in politika, ki hočeta mimo vseh ustavnih določb o slovenščini kot uradnem jeziku v Republiki Sloveniji uzakoniti poučevanje v angleščini. Nedavno je Univerza v Ljubljani svojim študentom in zaposlenim poslala anketo z izrazito zavajajočimi možnimi odgovori v slogu: “Dobro bi bilo, če bi se visokošolski pedagoški proces v Sloveniji v prihodnosti izvajal v angleškem jeziku.” Ali: “Domačim študentom, ki na slovenskih univerzah študirajo v angleščini, je bolj odprta pot v tujino.” Tisti, ki je pripravljal omenjeno anketo, se namreč prav dobro zaveda, da študenti ne morejo razumeti, kaj je dobro za Slovenijo, in zaradi obstoja države, ki ščiti njihove pravice, dolgoročno tudi zanje, ampak samo to, kar je tisti trenutek najbolj privlačno zanje osebno. Drugič, taka anketna vprašanja so protiustavna, ker na prvo mesto postavljajo angleščino, kratijo pravice slovenskih študentov in zanikujejo dolžnosti slovenske univerze, zaradi katerih jih slovenska država sploh finančno podpira. Tretjič, če nameravajo slovenske fakultete predavati slovenskim študentom v poplitveni angleščini, to je v angleščini kot tujem jeziku, potem slovenskih univerz sploh ne potrebujemo, ker je ceneje, če vse študente pošljemo na angleške in ameriške univerze, kjer bo kakovost angleščine zagotovo boljša, država bo prihranila ogromna finančna sredstva za vzdrževanje univerzitetnega študija, kognitivni razvoj v tujino izgnanih slovenskih študentov pa bo še temeljitejši. (Ena od anketnih tez se namreč glasi: “Preklapljanje med jeziki zahteva kognitivno fleksibilnost, ki okrepi možganske povezave in izboljša splošne kognitivne sposobnosti.” Beri: če boste brali nasvete blogerjev v različnih tujih jezikih, boste intelektualno bolje napredovali, kot če boste brali strokovno in znanstveno literaturo zgolj v slovenščini.)
Spoštovana Univerza v Ljubljani, če vas plačuje Republika Slovenija, ste dolžni delati to, zaradi česar vas vzdržuje prav ta država in ne kakšna angleško govoreča šola! V digitalni dobi in ob pospešenem razvoju umetne inteligence, ko si lahko tuj študent preprosto nadene slušalke in vključi računalniški prevajalnik iz slovenščine v angleščino, so namreč vaše zamisli o nujnosti angleščine v univerzitetnem pedagoškem procesu povsem nerazumne.
Morda se kdo utegne vprašati: »Kaj ima Slovenska matica s tem in kdo ji daje pravico, da o tem sploh razpravlja?« A odgovor je na dlani: Slovenska matica je bila tista, ki je dala, potem ko so morali naši študenti stoletja študirati v tujih mestih in tujem jeziku, pobudo za ustanovitev prve slovenske univerze. Še več, da bi ta univerza sploh imela študijsko gradivo v slovenskem jeziku, je današnji Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani predala vse svoje dragoceno knjižno gradivo, vključno z najstarejšim slovenskim tiskanim besedilom, številnimi rokopisi slovenskih pisateljev in znanstvenikov. Če svoje vloge, da krepi slovensko znanost in slovensko strokovno izrazoslovje, Univerza v Ljubljani ne želi več opravljati, naj vrne gradivo, ki ga je po prvi svetovni vojni z zavezo, da bo skrbela za akademsko izobraževanje v slovenščini, tako odprtih rok sprejela.
Naslova slovenski ne more in ne sme nositi tisti, ki se po naključju znajde na ozemlju Republike Slovenije in se bogato napaja iz njenega državnega proračuna, ampak le tisti, ki govori, misli in čuti slovensko, ki torej tisto prvo izrečeno besedo »mama« iz Pavčkove pesmi razume v vseh teh treh pomenih. Naj bo tako globoko in široko doživet tudi program Slovenske matice v materam posvečenem mesecu marcu.
Dr. Ignacija Fridl Jarc,
tajnica-urednica Slovenske matice