Strah in pogum Edvarda Kocbeka kot zvočna knjiga


Pri ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z Radiem Slovenija – Programom Ars in založbo Sanje izdajajo zvočno knjigo Strah in pogum avtorja Edvarda Kocbeka, priznanega slovenskega pesnika, pisatelja, esejista, filozofa, misleca, teologa, polemika, publicista, večdesetletnega pisca dnevnikov, prevajalca, urednika in politika.

Gre za zbirko štirih novel: Temna stran meseca, Črna orhideja, Blažena krivda in Ogenj, ki sodijo med najbolj pretresljiva dela slovenske literature 20. stoletja. Avtor v njih tematizira človeški etos, ki je bil med drugo svetovno vojno izpostavljen skrajno srhljivim preizkušnjam. S knjigo je Kocbek ostro zarezal v tradicijo črno-belega prikazovanja osvobodilnega boja, zaradi česar je bil deležen ostrih napadov, bil politično obsojen in družbeno izobčen. V zvočni knjigi novele interpretira dramski igralec Matej Puc, za režijo je poskrbel Klemen Markovčič, tonska mojstrica pa je bila Sonja Strenar. „Ne le o strahu in pogumu, Kocbekove novele govorijo predvsem človekovi želji po dobrem v strašnih vojnih časih, o odgovornosti za svoja dejanja, o izdajstvu in uboju, krivdi in vesti, skratka o etičnih vprašanjih v skrajnih razmerah. Je posameznik sotvorec zgodovine, njena žrtev ali pač le njeno orodje? In koliko ob tem ostaja človek? Preveč vprašanj za čase, ko se orožje še ni niti dobro ohladilo in ko je oblast premočrtno utrjevala svojo moč, je o delu zapisal literarni urednik Vlado Motnikar.

Edvard Kocbek

Edvard Kocbek (1904 – 1981), vrhunski pesnik in pisatelj, pričevalec medvojnega in povojnega dogajanja, tvorec in hkrati žrtev zgodovinskih razmer, se je pred drugo svetovno vojno uveljavil predvsem s pesniško zbirko Zemlja, po vojni pa je z dnevniško Tovarišijo in še bolj z zbirko štirih novel Strah in pogum izstopil iz prevladujočega pisanja o herojskem partizanskem boju in se obrnil k posamezniku, izobražencu, razpetemu med dolžnost in svojo vestjo. Posledica pisanja o tabuiziranih temah je bila prisilna upokojitev, desetletna prepoved objavljanja in strog nadzor nad njim vse do smrti, je še zapisal urednik Vlado Motnikar.

Za knjižni ponatis novel Strah in pogum se je predlani odločila založba Sanje, ki je v eni knjigi oziroma dveh strnila dnevnike iz Tovarišije in Listine ter nekaj predvojnimi dnevniki iz knjige Pred viharjem v skupni knjigi Partizanski dnevnik 1938 – 1945, s čimer se je Kocbek pokazal kot eden najboljših dnevniških pričevalcev iz tega časa na svetu, še posebej, ker so dnevnike pisali nekateri najvidnjši fašisti, kot italijanski zunanji minister grof Galeazzo Ciano, ali nacisti, kot minister za propagando Joseph Goebbels. Spomine pa so pisali še mnogi drugi.

S predstavitve Partizanskega dnevnika na 38. SKS, foto Marijan Zlobec

Kocbek daleč odstopa ali izstopa po vseh literarnih in izpovednih komponentah, po etiki in morali, boju za svobodo ter pravico do nje.

V novelah Strah in pogum se pozna Kocbekovo odlično poznavanje nemške ter francoske kulture, literature in filozofije, kar je redno spremljal. Vpliv eksistencializma je evidenten. Kocbek je že leta 1945 pisal tako o Sartru kot o Simone de Beauvoir.

Ob izidu Partizanskega dnevnika 1938 – 1945 sem med drugim zapisal:

Bistvo mišljenja in delovanja Edvarda Kocbeka med NOB je bilo v tem, da je postavljal narodovo svobodo na prvo mesto, medtem ko je Cerkev postavljala sebe kot oblast, ki je nad vsem, zato je začela ščuvati proti porajajočemu in uveljavljenemu boljševizmu v Rusiji že takoj, v dvajsaetih letih, najbolj jasno pa vse od leta 1923. Kaj je slovenska Cerkev počela že v tridesetih letih, zlasti s svojimi mladci in stražarji, s svojimi časopisi, kot sta bila Straža v viharju in Mi mladi borci, potem serija knjižic, še posebej po papeževi encikliki Devini Redemptoris o nevarnosti brezbožnega komunizma – 19. marca 1937, daleč presega krščanski nauk. Komunistična partija Slovenije na Čebinah je imela svoj ustanovni kongres 17. aprila 1937, se pravi en mesec kasneje.

Iz Kocbekovi dnevnikov in objav v ciklostiranem Slovenskem poročevalcu je razvidno, da je sam večkrat pisal ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu, v enem pismu pa še piše, da mu je IO OF večkrat pisal in ga povabil na pogovor o sodelovanju v skupnem boju proti tujemu okupatorju Slovenije in slovenskega naroda. Škof Rožman ni odšel na noben sestanek, niti ni Kocbeku ali IO OF odgovoril. Kocbek je v Pismih kristjanom v Osvobodilni fronti sam nagovoril svoje kolege kristjane, ki so se pridružili partizanom, medtem ko so se drugi, kot je znano, raje pridružili belogardistom in kasneje domobrancem.

Sedanji domobranski revanšizem niti malo ne upošteva kolaboracije in javne prisege nemškim okupatorjem v skupnem boju proti komunistom in banditom, kaj šele, da bi omenjal sodelovanje Cerkve pri pripravi mladih za prisego, še posebej pri drugi že leta 1945, prepevanje nacistične himne ob komemoraciji za umrlim Adolfom Hitlerjem 2. maja v Ljubljanski operi, ali prisego prve slovenske vlade 3. maja na Taboru in klanjanje Draži Mihajloviću ter kralju Petru, čeprav ju ni v bistvu nihče niti poznal…

Medtem, ko se je pripravljala knjiga Partizanski dnevnik 1938 – 1945, ki je sedaj izšla v kompletu dveh zvezkov pri založbe Sanje, sta v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev izšli še dve knjigi Kocbekovih esejev, ki so nastajali v času pisateljeve izločitve iz javnega življenja, (od 1951 do 1963), kar dokazuje, da temu ni bilo čisto tako. Pred tem pa sta izšli še dve knjigi s Kocbekovimi spisi, objavljenimi med letoma 1941 in 1951. Skupaj imamo sedaj v branju kar štiri knjige. Dr. Andrej Inkret je žal prehitro umrl in ni mogel upoštevati vsega, kar je znano danes, prav tako huda je izguba še drugega urednika ZD dr. Mihaela Glavana, ki je bil še poseben specialist za dešifriranje Kocbekovih dnevniških zapisov in nasploh rokopisov. V pripravi za natis sta menda še dve knjigi Kocbekovih del pod Glavanovim uredništvo, a odpira se vprašanje, kdo bo dokončal Dnevnike in pripravil obsežno Kocbekovo mednarodno (Kocbek je pisal v francoščini in nemščini) korespondenco za objavo ?

Sedanja izdaja pa vendarle pušča vprašanje, kaj se je s Kocbekovimi dnevniki dogajalo od 23. januarja 1945, ko je zadnji Kocbekov dnevniški zapis v knjigi, pa do naslednjih dnevnikov nekako jeseni 1945. Nekaj manjka, kot že omenjeno.

Spomenik Edvardu Kocbeku v Tivoliju, foto Marijan Zlobec

Obe knjigi sta še enkrat vredni branja kot celovit ali enoten kompleks, kot oris ne le svojega delovanja, ampak celotne “tovarišije”. Ne smemo pozabiti, da sta Listina in Tovarišija v knjižni obliki izšli še v času, ko je bila večina akterjev NOB še živih in so se med branjem Kocbekolvih knjig lahko prepoznali, saj je Tovarišija izšla leta 1949, Listina pa leta 1967. Jasno da je bil odmev zelo velik. Obe sta potem izšli v Zbranih delih, tokrat pa kot podaljšana celota z dodanimi dnevniki iz neposrednega predvojnega časa, Pred viharjem, kar je smiselno.

Žal se tu še enkrat odpira vprašanje, ali je bilo ves čas, zlasti pa v zadnjih letih, narejeno dovolj, da bi poizkušali najti izgubljene Kocbekove Dnevnike od konca januarja pa do maja in junija 1945, ali poizkušali odgovoriti na vprašanje, zakaj jih ni. Verjetnost je, da jih je Kocbeku Udba zaplenila in so nekje v Beogradu, kjer je Kocbek kot minister tedaj bil, a danes jih verjetno ne bi več skrivali. O tem sem nekoč govoril z urednikom Glavanom, a mi je odgovoril, da nimajo za uredniško delo niti toliko denarja, da bi sam lahko odšel v Beograd za nekaj dni ter obiskal različne arhive, zlasti zvezne Udbe. Sam slutim, da se bo še kaj doslej zavestno skritega našlo…

Dnevniki ter Strah in pogum

Založba Sanje je prav tako izdala ponatis Kocbekovih štirih novel Strah in pogum iz leta 1951, ki se jih danes da brati povsem ali predvsem literarno nevtralno. Ob izidu ni bilo tako, a je vse ozadje in ospredje recepcije knjige predstavljeno v Zbranih delih Edvarda Kocbeka, tu pa ima sodobnik, mlajši bralec, svobodno literarno kritično, se pravi zgolj estetsko branje. Jasno je, da se je za to Kocbekovo literarno snov zanimal in jo udejanil v svojem mediju tudi slovenski film…

No, da se vrnem k začetku; sedaj so novele dostopne tudi kot zvočna knjiga.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja