Razstava slik in risb Mirsada Begića v Murski Soboti


Ob odprtju nove razstave Mirsad Begić: Slike organizirajo srečanje z umetnikom na novinarski konferenci, ki bo v avli Galerije Murska Sobota v sredo, 15. januarja, ob 17. uri. Razstavo bosta predstavila umetnik Mirsad Begić in kustos razstave, dr. Robert Inhof. Odprtje razstave bo isti dan ob 18. uri. Ob razstavi je bil izdan tudi katalog urednice Špele Stramšek z izborom del kustosa razstave dr. Roberta Inhofa, direktorja Galerije Murska Sobota. Razstava bo na ogled do 14. marca.
Mirsad Begić – Rojstvo Feniksa, 1980
Ogromen opus Mirsada Begića zajema plastike malih dimenzij, javne spomenike in risbe. Ravno Begićeve risbe pa so tisti del njegovega opusa, ki je najbolj obsežen, a širšemu občinstvu hkrati tudi najmanj znan. Doslej je razstavljal zelo redko, največjo razstavo njegovih risb so mu pripravili leta 2003 v Obalnih galerijah Piran, kjer je ob tej priložnosti izšel tudi obsežen katalog s spremnim esejem Andreja Medveda.
Križani, 1993
Pri njegovih risbah gre za krokije, skice, pripravljalne in samostojne risbe in kolaže, ki jih je umetnik tako rekoč obsesivno ustvarjal vzporedno ob svojih kiparskih delih. Po formatu so te risbe zelo različnih dimenzij: od miniaturnih pa vse do monumentalnih formatov. Za razliko od javnih plastik in portretov, ki so nastajali bolj ali manj po naročilu, so Begićeve risbe nastajale predvsem iz neke notranje nuje, kar je tudi eden izmed glavnih razlogov, zaradi katerega njegove risbe ohranjajo prvinsko neposrednost. Te umetniške neposrednosti ne skali niti spoznanje, da umetnik riše pravzaprav več kot kipari, saj je ravno risba tisti medij, s katerim se zanj začne in sklene vsak posamični dan.

Figure v prostoru, 1990
Hkrati pa risba predstavlja izraz njegovih vsakodnevnih zaznamkov in artikulacij, ki jih umetnik intuitivno zasluti v specifičnih koordinatah, v katerih za en sam mimobežen in težko ulovljiv trenutek sovpadeta sedanjost in preteklost, tostransko in onostransko.
Čolnar, 2015
Risbe, ki so se od Begićevih študijskih let naprej množile v njegovem ateljeju, je umetnik konec leta 2023 in na začetku leta 2024 spremenil v tisto, čemur sam reče slike. S tem ko so risbe postale slike, bi jih v bistvu morali označevati dve letnici nastanka, prva je letnica nastanka risbe, druga pa letnica umetnikove preobrazbe  risbe v sliko. Begić je risbe kaširal na skrbno izbrana platna, jih z ročnimi intervencijami poenotil ter jih tako zlil z novim nosilcem. Platna, na katera so risbe kaširane, tako dobijo funkcijo paspartuja, umetnik pa s hitrimi potezami združi in zlepi robove risbe z nosilcem. Risbo na ta način flankira, jo tako ali drugače zameji ter z barvo naključno poškropi tako risbo kot ozadje. Risba je na takšen način postavljena v povsem nov prostor, celoten risarski opus pa je vizualno poenoten; vse risbe so sedaj spremenjene v slike in opremljene natanko tako, kakor si je zamislil umetnik. (Iz predstavitve kustosa razstave dr. Roberta Inhofa).

Študija Križanega

Mirsad Begić (r. 1953, Glamoč, Bosna in Hercegovina). Leta 1979 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (profesorji Zdenko Kalin, Slavko Tihec in Drago Tršar). Leta 1982 je odpotoval v London, kjer se je poldrugo leto izpopolnjeval na St. Martin’s School of Art in pod uradnim vodstvom Anthonyja Cara sodeloval z Davidom Annesleyem, Michaelom Bolusom, Phillipom Kingom in drugimi, predvsem pa s Timom Scottom.

Atelje Francisa Bacona

Bil je dvakrat v ateljeju najslavnejšega slikarja Francisa Bacona na slikarjevo povabilo, naj ga obišče, in od tam izvira Begićev pojem ateljeja kot “brloga”, saj je Bacon ustvarjal, vsaj za zunanjega opazovalca,  v popolnoma neurejenem ateljeju.

Avtoportret, 1980

Begić je avtor številnih javnih plastik, katerih seznam bi najbrž že presegel število sto, njegova dela pa se nahajajo v številnih javnih in zasebnih zbirkah doma in v tujini. Mirsad Begić ustvarja v glini, mavcu, keramiki, bronu in različnih netipičnih materialih, od kosti, peska, voska do vrvi oziroma “špage”. Vse svoje ideje najprej skicira; riše celote in posamezne detajle. Oblikoval je tudi posamezne gledališke scenografije (v sodelovanju z režiserjem in avtorjem Dušanom Jovanovićem v Ljubljanski Drami SNG).

Manjša razstava risb je bila v galeriji Novak na ogled septembra 2023. Aprila 2024 so v Piranu predstavljene njegove risbe Križanega. Maja 2024 so odprli njegove razstave risb v Dubrovniku, na Vrhniki (Sv. Trojica) in v Ljubljani. Novembra 2012 so Obalne galerije pripravile razstavo njegovih novejših del. Na Ljubljanskem gradu so v peterokotnem stolpu 6. marca 2013 odprli razstavo njegove amorfne oblike, obogatene z avtorsko postavitvijo in risbami.

Ohraniti sanje, 1999

Med mnogimi razstavami naj spomnimo na pregledno predstavitev v Portorožu v galeriji Monfort, v celotni kostanjeviški cerkvi Ohraniti sanje, v Slovenskem gledališkem muzeju s poudarkom na portretih dramatika in pisatelja Petra Božiča, v Slovenj Gradcu, kjer je bila slovesnost ob odkritju spomenika Jožetu Tisnikarju, ob različnih priložnostih tudi v Narodni galeriji v Ljubljani, kjer imata stalno postavitev njegova portreta Antona Ažbeta in Anice Cevc, prikazal pa je tudi vse osnutke in portrete ljubljanskih škofov in nadškofov, kot jih je upodobil na stranskih vratih Ljubljanske stolnice, ki si jih je doslej ogledalo že nekaj milijonov domačinov in turistov.

V Pragi v gradu na Hradčanih je postavljen njegov spomenik arhitektu Jožetu Plečniku.

Begić je samostojno razstavljal tudi v Berlinu in Benetkah. S portretom Leona Štuklja pa je zastopan v Svetovnem muzeju športa v ZDA, kamo sta odpotovala skupaj z Miroslavom Cerarjem na slovesno odprtje muzeja.

Begić je ustvaril okrog sto spomenikov in spominskih obeležij v mnogih državah, med drugim sta njegova portreta papežev Janeza Pavla II. in Benedikta 16. v Vatikanskem muzeju v Rimu, Janez Pavel II. pa še na trgu v Bukarešti in v ljubljanski cerkvi sv. Jožefa na Poljanah. Velik dogodek je bilo odkritje spomenika Antonu Ažbetu v Münchnu na mestu, kjer je nekoč stala slikarjeva svetovno znana slikarska šola. Begić je Ažbeta zasnoval z ogromno glavo, ki je večja od sorodnih spomenikov po Nemčiji, na primer Wagnerja, Brahmsa, Beethovna, Goetheja…

Pejsaž, 1970

Manjša razstava risb je bila v galeriji Novak na ogled septembra 2023. Aprila 2024 so v Piranu predstavljene njegove risbe Križanega. Maja 2024 so odprli njegove razstave risb v Dubrovniku, na Vrhniki (Sv. Trojica) in v Ljubljani.

V Ljubljani je ob Ljubljanici velik spomenik nekdanjemu županu Ivanu Hribarju, poleg še cele vrste drugih spomenikov (Plečnik, Fabiani, Prežihov Voranc, Stanko Bloudek, Peter Božič).

Leta 2019 je bil v Murski Soboti postavljen javni spomenik ob 100. obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

Ohraniti sanje, 1995

Mirsad Begić živi in ustvarja v Ljubljani, v Rdeči hiši na Poljanskem nasipu 14.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja