V ljubljanski Galeriji Equrna so odprli novo, tokrat kolektivno razstavo s pomenljivim naslovom Interierji. Njen kurator je vodja galerije Arne Brejc. Razstavljajo: Boris Beja, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Stefano Garbuglia, Janja Kosi, Metka Krašovec, Uroš Potočnik, Anže Sever in Manja Vadla. Arne Brejc je prispeval tudi obrazložitveni tekst.
Stefano Garbuglia, Heimlich No. 6, foto stefanogarbuglia.cm
“Včasih so notranjščine v umetnosti razkazovale bogastvo in modno naprednost lastnikov, to so bili prostori lepote in optimizma, ki so bili namenjeni javnemu pogledu. Šele modernizem pokaže drugo plat kovanca: zdaj naletimo na zasebnost, ki jo povzročajo človekove osebne krize, bolezni, družinske težave ali celo politična ilegala. Na drugi strani tega predstavnega modela je meščanski barvni intimizem, poln tihega in mirnega branja, premišljevanja in sanjarjenja, kot bi se v čudovitih barvnih akordih čas zaustavil. Potem pa se je v postmodernizmu ta »žanr« razletel na vse strani. V to področje vstopa naša razstava.
V kateremkoli prostoru ali njegovem fragmentu, ob kateremkoli predmetu ali pojavu v njem, ob kateremkoli času ali samo trenutku – vsakič vas bo zadelo občutje nečesa neugodnega, odtujenega, odvečnega, odvrženega , ne nujno neznanega, ne nujno grozečega, ne nujno vsiljivega (itd.), pa vendar bo tudi znano postavljeno v okolje, ki je izgubilo lastnosti in vrednosti, ki jih v interierju najbolj potrebujemo in cenimo: intimo, občutek varnosti in bližine, toplote in trajanja. Stvari, ki ga sestavljajo, so dejansko čudne, četudi bolj znane in rabljene ne morejo biti. Lahko izgledajo srečne ali zapeljive, vendar niso v resnici privlačne ali zabavne. Unheimlich je beseda iz Freudovega slovarja, ta posebna »nedomačnost domačega« pojasni razpoloženje ali pa samo začudenje, da se v okolju, ki ga najbolj podrobno poznamo ali smo ga celo sami naredili, počutimo odvečne ali celo tujce. Kot bi že na vhodu v razstavo pisalo, kar smo včasih videli v muzejih in razstavnih lokalih: dotikanje ali otipavanje stvari je prepovedano.”
Boris Beja (1986) je leta 2009 diplomiral na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, smer Grafična tehnika, in nato nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (ALUO), kjer je na oddelku za kiparstvo diplomiral leta 2013. Za svoje delo je leta 2012 prejel Študentsko Prešernovo nagrado za kiparstvo (ALUO) in Nagrado za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije. Od leta 2010 do 2013 je redno objavljal prispevke s področja vizualne kulture na portalu Planet Siol.net. Med 2015 in 2016 je bil nominiran za nagrado skupine OHO. Od leta 2014 do leta 2017 je bil pomočnik umetniškega vodje Galerije Škuc. Od leta 2015 redno sodeluje s Pionirskim domom. Je zunanji predavatelj na Naravoslovnotehniški fakulteti in sodelavec na Pedagoški fakulteti, Univerza v Ljubljani. Živi in dela v Ljubljani in Zagorju ob Savi.
Gašper Capuder (1987) je leta 2013 diplomiral na ALUO pri prof. Marjanu Gumilaru. Za diplomsko delo je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Deluje na področju slikarstva, programiranja ter projektne koordinacije za implementacijo rešitev za optimizacijo delovnih in poslovnih procesov. Njegova dela so v številnih javnih in zasebnih zbirkah (zbirka Mestne občine Ljubljana, Zbirka Riko itd.), imel je samostojne razstave encoding_decoding, Galerija Equrna (2024), Soba/Room, Galerija Equrna (2022), Brez naslova (tihožitja), Galerija Equrna (2018), Slika pove tisoč besed, Velenjski grad (2017), Slike srednjega razreda, Galerija Equrna (2016), Zelenica, Zelenica (ROG) (2016), Lisko, Galerija UAUU (2016), sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih razstavah.
Nina Čelhar (1990) je končala dodiplomski in podiplomski študij slikarstva na ALUO, kjer je prejela nagrado Akademije za posebne študijske dosežke. Eno leto je svoje znanje izpopolnjevala na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu. Svoja dela redno predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, med drugim tudi v Moderni galeriji (Ljubljana), Galeriji Božidarja Jakca (Kostanjevica na Krki) in UGM Studiu (Maribor). Njena dela so vključena v zbirke, kot so Albertina – ESSL, Krupa Art Foundation in Riko. Prejela je številne nagrade, med drugim Essl Art Award CEE Collectors Invitation in priznanje za mladega avtorja na bienalni razstavi Etike(te) 2023, štipendije in rezidenčna bivanja v tujini. Živi in dela v Ljubljani.
Stefano Garbuglia (1996) je leta 2015 končal umetniško srednjo šolo »Preziotti Licini« v Fermu in začel študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Macerati. Dve leti pozneje se je preselil v Mestre in nadaljeval študij na beneški akademiji, kjer je svojo umetniško produkcijo utrdil z zanimanjem za evropsko slikarstvo petnajstega stoletja. Po zaključku študija leta 2019 še vedno nadaljuje z umetniškim raziskovanjem. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah in prejel številne nagrade, med drugimi nagrado Genovski bienale, Palazzo Stella, Genova (3. mesto), nagrado Yicca International Contest of Contemporary Art, prostor ImagoArs, Benetke, nagradao Visioni Altre International Award 1st edition, umetniška galerija Visioni Altre, Benetke (1. mesto), nagrado Prisma Art Prize, sodobni grozd Palazzo Brancaccio, Rim, nagrado Bodi drugačen… z umetnostjo! 2019/20, Civic Museum of Bassano del Grappa, , Bassano del Grappa, nagrado Michele Cea V edition, Ex Furnace Gola, Milano (2. Mesto), nagrado Mestre slikarstva, Kulturni center Candiani, Mestre, nagrada Michele Cea IV edition, Ex Furnace Gola, Milano (1. mesto).
Janja Kosi (1994) je študirala slikarstvo na ALUO, kjer je leta 2016 diplomirala, leta 2020 pa magistrirala. Del študija je preživela na izmenjavi na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu. Ustvarja na področju vizualne umetnosti, slikarstva in ilustracije. Predstavila se je na samostojnih razstavah Od …do … (MGLC – Švicarija, Ljubljana 2023), Lepidopterarium (KIBLA-artKIT, Maribor 2022), Predlog serviranja (R Space, Dobra Vaga, Ljubljana 2021), darling the roof is leaking (Galeriji DLUL, Ljubljana 2019) in na mnogih skupinskih razstavah, med drugimi Plastenje (Cukrarna, Ljubljana, 2024), Risomanija (Galerija mesta Ptuj, Ptuj, 2024), Art Stays (galerija Fo.Vi, Kidričevo, 2021), EKO8 (UGM-MTT, Maribor 2021), 4WD; Policentričnost slikarskih vprašanj v opusih štirih avtoric (Galerija Moderna, Zagreb 2020). Za njeno prakso so značilne prostorske postavitve in povezovanje različnih medijev. V svojem delu pogosto raziskuje koncepte (ne)kraja, doma in domačnosti ter razmerja med človekom in arhitekturo.
Metka Krašovec (l941-2018) je leta 1964 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (ALU),leta 1966 končala specialko za slikarstvo pri prof. Gabrijelu Stupici na ALU, v letih l996–97 je opravljala na specializaciji za grafiko na Ohio University, Athens, Ohio, 1970 je končala specialko za grafiko pri prof. Riku Debenjaku na ALU, v letih l974–75 je opravljala pecializacijo za grafiko na Royal College of Art v Londonu, v letih l977–2008 je bila rofesorica za slikarstvo in risanje na ALUO. Razstavljala je od 1968 dalje in imela več kot 80 samostojnih razstav doma in v tujini, med njimi: Mestna galerija, Ljubljana 1970, 1973, 1983 (Pregledna razstava), Mala galerija, Ljubljana 1972,1973, 1975, 1980, Studio galerije Forum, Zagreb, 1976, Salon muzeja moderne umetnosti, Beograd 1977, Neue Galerie, Graz, 1985, UTC Gallery, Chatanooga, ZDA, 1988, Galerija Sebastian, Beograd 1984, 1989, Galerija Equrna, Ljubljana, 1989, 1999, 2001, 2006, Annex Art Centre, Toronto, Kanada, 1988, Queens College, Brooklyn, New York, 2003. Sodelovala na več kot 200 skupinskih razstavah doma in po svetu. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med drugimi leta 1971 3. zagrebačka izložba jugoslavenskog crteža, odkupna nagrada za risbo (Zagreb), 6. bienale mladih, nagrada za slikarstvo (Reka), Premio Le Arti (Milano), leta 1972 7. zagrebačka izložba jugoslavenske grafike, odkupna nagrada za grafiko (Zagreb), leta 1973 nagrada Prešernovega sklada za slikarstvo, leta 1976 9. memorial Nadežde Petrović, nagrada za slikarstvo (Čačak), leta 1983 Jakopičeva nagrada, 2017 Prešernova nagrada za življenjski opus.
Uroš Potočnik (1974) je od leta 1999 študiral likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Mariboru, leta 2001 pa je vpisal študij slikarstva na ALUO. Med letoma 2001 in 2007 je deloval kot kustos in programski vodja Galerije Mladinskega centra v Velenju. Leta 2006 je diplomiral pri prof. Hermanu Gvardjančiču in prof. Zmagu Lenárdiču, leta 2012 pa opravil magistrski študij pri prof. Zmagu Lenárdiču. V sodelovanju z Galerijo P74 se s svojimi deli predstavlja doma in v tujini. Je docent na ALUO. Živi in dela v Belih Vodah nad Šoštanjem. Za svoje delo je prejel nagrado Akademije za likovno umetnost za izjemne študijske dosežke 2003/2004 (2005), študentsko Prešernovo nagrado za slikarstvo (2006), nagrado za Študentsko grafiko, Slovenski Grafični bienale Novo mesto (2006), Jakopičevo priznanje za slikarstvo (2015). Imel je številne samostojne razstave »Protected Slovenian Food / Disfocus / Repeat, Small Difference«, Bahoe art house, Dunaj, »Hitrost«, Galerija sodobne umetnosti Celje (2020), »Ponovi (Majhna razlika)«, Center in Galerija P74, »Mislec, moduli in algoritmi«, Galerija DLUL, »Belovoški general-ultra plus«, Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec-Ravne (2019), »Maskat«, mestna galerija Šoštanj, »Kruha in iger«, Galerija Velenje (2016), »Die Welten in uns«, BV Galerie, Celovec (2015), »Holy motors«, Center in Galerija P74, Prepih, »Mreža«, Muzej Sodobne Umetnosti, Ljubljana (2014), »3POJAU«, Galerija Plevnik – Kronkowska, Celje (2013), »Jump«, Muzej Velenje, Velenjski grad (2013), »DEFAULT – ERROR«, galerija Velenje (2012), »Slovenka«, »Na popravilu«, galerija KAPSULA, Ljubljana (2011), »Der Balloneffekt« der Retzhof, Leibnitz (2009), galerija KAPSULA, Ljubljana (2008) »Photopainting«, galerija Velenje, »Photopainting«, mestna galerija Šoštanj (2007), »Photopainting«, Galerija sodobne umetnosti Celje (2006). Sodeloval je tudi na številnih skupinskih razstavah.
Anže Sever (1991) je študiral na ALUO. Samostojno je razstavljal v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana (serija razstav Prepih), v Centru sodobnih umetnosti Celje, Galeriji Simulaker in se predstavil z več projekti pod okriljem Projekt Atol.
Manja Vadla (1967) živi in dela v Celju. Od leta 1999 je profesorica likovne umetnosti. 2001 je (do leta 2013) pridobila status samostojne ustvarjalke na področju kulture/slikarstvo. Vpisala se je na magistrski študij na ALUO/slikarstvo. Od leta 2013 do 2024 deluje na področju gledališke dejavnosti. V letih od 1996 do danes je sodelovala na več kot sto skupinskih in samostojnih razstavah in projektih doma in v tujini, se oblikovala skozi rezidenčne programe in likovne simpozije, sodelovala je z galerijami, muzeji, šolami ter drugimi urbanimi prostori. Njena umetniška praksa temelji na eksperimentalnem pristopu, prostorski instalaciji, ki vsebuje elemente akcije, slik, videa, zvočnih zapisov in prostorskega performansa, tudi v sodelovanju z drugimi umetniki.
Marijan Zlobec