Nacionalne knjižnice so povsod po svetu deležne velike pozornosti, kot opažamo v Ljubljani pri obisku NUK, ki pa je za turiste še premalo odprt. Veliko čitanico bi morali vsako uro odpreti za deset minut za obisk tujcev, da bi videli notranjost, saj je itak vsem jasno, da obiskovalci in člani NUK nenehno letajo ven in noter in druge bolj motijo, kot če bi bila vrata organizirano odprta. Drugo vprašanje pa je, kaj bo z NUK po izgradnji NUK 2; bo bolj prevladal kot muzej ?
State Library Victoria v Melbournu je sijajen ambient, vse fotografije Marijan Zlobec
To mi je prišlo na misel ob obisku State Library Victoria v Melbournu, kjer se biskovalci lahko v vsakem trenutku pomešajo med same uporabnike, sedeče pri mizah. Hodiš, opazuješ, fotografiraš… A vtis je, da je pravih uporabnikov knjižnice precej manj, kot je prostora zanje. Več je tujih turistov, še posebej, ker je na ogled več razstav in imaš vtis, da si prišel v sklop galerij.
Osmerokotnik dolgih sestavljenih miz
Državna knjižnica Victoria (SLV) je državna knjižnica Victorie v Avstraliji. Nahaja se v Melbournu in je bila ustanovljena leta 1854 kot Melbourne Public Library, zaradi česar je najstarejša javna knjižnica v Avstraliji in ena prvih brezplačnih knjižnic na svetu. Je tudi najbolj obremenjena javna knjižnica v Avstraliji in od leta 2023 tretja najbolj obremenjena knjižnica na svetu.
Zelo velik prostor je za bralsko vzgojo otrok
Knjižnica je ostala na istem mestu v osrednjem poslovnem okrožju, odkar je bila ustanovljena pred ulico Swanston, sčasoma pa se je razširila na blok, ki ga omejujejo tudi ulice La Trobe, Russell in Little Lonsdale. Celotno zbirko knjižnice sestavlja več kot pet milijonov enot, ki poleg knjig vključuje rokopise, slike, zemljevide, fotografije in časopise, s posebnim poudarkom na gradivu iz Victorie, vključno z dnevniki evropskih ustanoviteljev današnjega Melbourna Johna Batmana in Johna Pascoeja Fawknerja, folije kolonialnega raziskovalca Jamesa Cooka in predmete, povezane z Nedom Kellyjem, zlasti njegov oklep in izvirno pismo Jerilderie Letter.
Veliko svetlobe prihaja skozi stekleno streho
Leta 1853 je bila na pobudo guvernerja Victorie Charlesa La Trobeja in sira Redmonda Barryja sprejeta odločitev o izgradnji združene knjižnice, muzeja in galerije. Izveden je bil natečaj, na katerem je zmagal nedavno prispeli arhitekt Joseph Reed, čigar podjetje in njegovi nasledniki so načrtovali večino poznejših prizidkov, pa tudi številne znamenitosti iz 19. stoletja, kot sta mestna hiša v Melbournu in kraljeva razstavna stavba.
Pogled na osrednjo čitalnico je možen iz več nadstropij
Na isti dan, 3. julija 1854, je nedavno inavgurirani guverner Sir Charles Hotham položil temeljni kamen tako novega knjižničnega kompleksa kot Univerze v Melbournu. Prva faza knjižnice (osrednji del krila ulice Swanston) je bila odprta 11. februarja 1856 z zbirko 3800 knjig, ki jih je izbral Justice Barry, predsednik skrbnikov. Avgust H. Tulk, prvi knjižničar, je bil imenovan tri mesece po otvoritvi.
Melbournska javna knjižnica, kot je bila takrat znana, je bila ena prvih brezplačnih javnih knjižnic na svetu, odprta vsem, starejšim od 14 let, če so imeli čiste roke.
Kompleks stavb, v katerih je danes knjižnica, je bil zgrajen v številnih fazah, v katerih so bili različni knjižnični prostori, umetniške galerije in muzejske razstave, ki so končno zapolnile celoten blok leta 1992.
Leta 1860 je Joseph Reed zasnoval veličasten kompleks za celoten blok, vključno s kupolastim odsekom, ki gleda na Russell Street, v katerem sta muzej in galerija, in naslikal široko platno, ki se mu je bolj ali manj sledilo v naslednjem stoletju.
Naslednja faza je bil južni del sprednjega trakta, odprt leta 1859, vključno z dodelano Kraljičino čitalnico v prvem nadstropju (zdaj Kraljičina dvorana).
Severni del (danes Hansen Hall) je leta 1864 dozidal Abraham Linacre, vendar je bil klasični portik – pokrit prostor s stebri – zgrajen šele leta 1870. Številne začasne dvorane in pagoda so bile zgrajene leta 1866 za Medkolonialno razstavo Avstralije tik za sprednjim krilom. Od leta 1870 je bil v nekaterih od njih Industrijski in tehnološki muzej Victorie (Muzej I&T).
Tistega leta se je osebju knjižnice pridružil pisatelj, novinar in boem Marcus Clarke, ki je od leta 1874 do svoje smrti leta 1881 služil kot podknjižničar.
Zakon o knjižničnih muzejih in Narodni galeriji iz leta 1869 je oblikoval enotno telo za vodenje Javne knjižnice Viktorije, Narodne galerije Viktorije (NGV), Narodnega muzeja Viktorije in takratnega embrionalnega muzeja I&T. Leta 1875 je bila galerija McArthur zgrajena za namestitev NGV. Barry Hall, vzdolž ulice Little Lonsdale Street, je bil zgrajen leta 1886. V njej je zdaj Wheeler Center. Leta 1887 je bila galerija Buvelot odprta za NGV (galerija je bila pozneje znana kot Swinburne Hall). Zdaj je v njej umetniška čitalnica.
Pod streho knjižnice je veliko galerijskih prostorov
Leta 1892 je prišlo do obsežne širitve mesta. Tega leta sta se za uporabo na NGV odprla današnja galerija Cowen (prejšnja galerija Stawell) in galerija Victoria (prejšnja galerija La Trobe). Odprla se je izposojevalnica. In to, kar je zdaj Redmond Barry Reading Room, je bilo zgrajeno za namestitev muzeja I&T. Leta 1899 ga je prevzel Narodni muzej, ki ga je preimenoval v McCoy Hall po Fredericku McCoyu, svojem prvem direktorju. Muzej I&T je bil ohranjen.
Leta 1909 so zaprli večino preostalih zgradb medkolonialne razstave in porušili veliko dvorano. Na delu zemljišča, ki so ga zasedli, je bila zgrajena dvorana Baldwin Spencer Hall (zdaj »Russell Street Welcome Zone«) in začela so se dela na sloviti kupolasti čitalnici knjižnice. Odprta je bila leta 1913, oblikovali pa so jo Bates, Peebles in Smart, naslednik podjetja Josepha Reeda, zdaj znanega kot Bates Smart. Njena gradnja je povzročila veliko manjšo uporabo Kraljičine dvorane, zaradi česar je leta 1915 postala dom prerojenega muzeja I&T. Čitalnica je bila prenovljena in ponovno odprta leta 2003 kot čitalnica La Trobe, s strešnimi okni kupole, ki so bila prej skrita za bakrenim plaščem in od leta 1959 postala ponovno razkrita. Leta 1928 so odprli Južno rotundo. Galerija McAllan na strani ulice LaTrobe je bila zgrajena leta 1932. Leta 1940 so odprli Severno rotundo.
Zakon o javni knjižnici, Narodni galeriji in muzejih iz leta 1944 je organizacijsko ločil štiri velike kulturne ustanove, ki so si še naprej delile eno lokacijo. Leta 1959 so bila strešna okna kupole zaradi puščanja vode prekrita z bakrenimi ploščami, kar je ustvarilo medlo vzdušje, ki je desetletja zaznamovalo knjižnico. Leta 1963 je jugozahodno dvorišče ob kupoli postalo planetarij. (Ta prostor je zdaj otroška četrt Pauline Gandel.) Leta 1965 je bila knjižnica La Trobe odprta za hrambo avstralskih zbirk knjižnice. Ta zgradba je kasneje postala konferenčni center in gledališče. Narodna galerija Viktorije (NGV) se je leta 1968 preselila v nov dom na ulici St. Kilda Road. To je vodilo do selitve muzeja I&T iz Queen’s Halla v stavbe NGV. Kraljičina dvorana se je vrnila v uporabo knjižnice. Leta 1971 je bila izposojevalnica zaprta. CBD v Melbournu naj bi bil brez javne izposojevalnice do odprtja mestne knjižnice leta 2004.
Public Record Office Victoria je bil nekoč arhivski oddelek knjižnice. Leta 1973 je bil z Zakonom o javnih evidencah ustanovljen državni arhivski urad kot državni arhiv, neodvisen od knjižnice. Urad se je leta 1977 preselil v Laverton, nato pa leta 2004 v severni Melbourne. PROV zdaj pogosto dobavlja eksponate za muzej Old Treasury Building.
Leta 1973 se je začela gradnja postaje Museum (zdaj glavna postaja Melbourne), ki je po dokončanju leta 1981 prvič omogočila neposreden dostop z železnico do Državne knjižnice. Narodni muzej in tisto, kar je zdaj znano kot Znanstveni muzej Viktorije, sta se leta 1983 združila v Viktorijin muzej, ki je zapolnil Russell St. na koncu mesta. Del tega združenega muzeja je bil leta 1992 preseljen v Spotswood, da bi ustanovili Scienceworks, pri čemer je večina galerij ostala do leta 1997. Takrat se je preostali muzej začasno zaprl, preden se je del leta 1998 ponovno odprl drugje kot Immigration Museum, preostali del pa kot Melbourne Muzej leta 2000.
Knjižnica je med letoma 1990 in 2004 doživela večjo prenovo, ki so jo zasnovali arhitekti Ancher Mortlock & Woolley. Projekt je stal približno 200 milijonov avstralskih dolarjev. Leta 1995 je bilo severozahodno dvorišče ob kupoli zastekljeno in je postalo čitalnica (kasneje Rodoslovno središče, zdaj Pogovorna četrt). Leta 1998 je bilo severovzhodno dvorišče zastekljeno, da je postalo časopisna čitalnica (in je zdaj četrt idej).
NGV – Narodna galerija Victorie se je vrnila v stavbo knjižnice od leta 1999 do 2002 in je zasedla dvorane na ulici Russell Street, medtem ko so bile njene stavbe na cesti St. Kilda Road prenovljene. Čitalnico so leta 1999 zaprli zaradi obnove, ko so zopet postavili strešna okna. Do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja je ob nedeljah med 14.30 in 17.30 na preddverju knjižnice potekal govorniški forum. Govorniki so se izmenjevali pri govorjenju o različnih temah, bila pa je priljubljena lokacija za protestna srečanja in zbirališče za pohode.
Prenova stavbe je vključevala ustvarjanje številnih razstavnih prostorov, ki so bili odprti med letoma 2001 in 2003. Nekateri od teh se uporabljajo za stalne razstave Ogledalo sveta: knjige in ideje ter Spreminjajoči se obraz Viktorije ter prikaz iz zbirk slik v galeriji Cowen. Zaradi prenove bi državna knjižnica Victoria zdaj lahko veljala za eno največjih razstavnih knjižnic na svetu.
Zdaj preimenovana čitalnica La Trobe je bila ponovno odprta leta 2003. Prav tako leta 2003 so bila zadnja dvorišča na strani kupole zaprta in postala sta Arts Reading Room (zdaj Create Quarter) in Experimedia (zdaj Pauline Gandell Children’s Quarter). Februarja 2010 je bilo južno krilo stavbe knjižnice na ulici Little Lonsdale ponovno odprto kot Wheeler Center, del pobude mesta literature v Melbournu. Leta 2015 se je knjižnica lotila petletnega, 88,1 milijona avstralskih dolarjev vrednega projekta prenove Vision 2020, da bi preoblikovala svoje javne prostore, programe in objekte, da bi bolje ustrezala spreminjajočim se potrebam skupnosti.
Dne 29. aprila 2015 je minister za kreativno industrijo Martin Foley napovedal, da bo državni proračun za obdobje 2015–2016 zagotovil 55,4 milijona avstralskih dolarjev za prenovo Državne knjižnice Victoria, vključno z obnovo Kraljičine dvorane, oblikovanjem vrtne terase na strehi, namenskega otroškega in mladinskega prostora in odprtje 40 odstotkov več stavbe za javnost. Konec leta 2017 je bil prispevek knjižnice v višini 27 milijonov avstralskih dolarjev iz donacij končno zbran. Septembra 2018 je bil glavni vhod na Swanston Street začasno zaprt in nadomeščen z na novo prenovljenimi vhodi na Russell Street in La Trobe Street.
Decembra 2019 je knjižnica uradno zaključila svoj projekt prenove Vizija 2020. Ogromen prostor, ki je bil prazen skoraj 20 let, je bil spet odprt za javnost. Leta 2024 se je knjižnica soočila s polemiko zaradi odpovedi spletnih delavnic pisanja, namenjenih najstnikom, domnevno zaradi propalestinskih pogledov avtorjev gostiteljev v vojni med Izraelom in Gazo, čeprav je bil uradni razlog “pregled varnosti otrok in kulture”.
Travnate površine pred velikim vhodom v knjižnico na ulici Swanston so priljubljeno mesto za kosilo za mestne delavce in študente sosednje univerze RMIT. Prvotno ograjen z ograjo, nato z ograjo iz kovanega železa in vrati v sedemdesetih letih 19. stoletja, se je prostor odprl z odstranitvijo ograje in oblikovanjem diagonalnih poti leta 1939. Preddverje vključuje številne kipe. Par bronastih levov je obdajal vhod iz 1860-ih, dokler ju leta 1937 niso odstranili zaradi dotrajanosti.
Spominski kip Sira Redmonda Barryja, Q.C., ki ga je izdelal James Gilbert in postavil Percival Ball, je bil leta 1887 nameščen na osrednjem podestu glavnih stopnic. Ob vhodu trga sta Sveti Jurij in zmaj angleškega kiparja Sir Josepha Edgarja Boehma, postavljen leta 1889, in Jeanne d’Arc (Ivana Orleanska), replika kipa francoskega kiparja Emmanuela Frémieta, postavljen leta 1907. Spominska kipa iz prve svetovne vojne ‘Brisalci’ in ‘Voznik’ so bili v središču diagonalnih poti iz leta 1939, vendar so bili leta 1998 prestavljeni na tla svetišča spomina. Kip Charlesa La Troba, avstralskega kiparja Petra Corletta, je bila postavljena leta 2006 v severovzhodnem kotu travnika. Leta 2012 sta Dromkeen Foundation in Scholastic Australia podarila celotno zbirko Dromkeen, skupaj z arhivom Dromkeen, Državni knjižnici Victoria.
Zbirka vključuje številne skulpture junakov iz otroških knjig, ki so nameščene v preddvorju knjižnice. Dvorišče se pogosto uporablja za shode in proteste.
Kupolasta čitalnica
Znamenita kupolasta čitalnica je bila odprta leta 1913, zasnoval pa jo je Norman G. Peebles iz podjetja Bates Smart. Njegov šestnadstropni osmerokotni prostor je bil zasnovan tako, da sprejme več kot milijon knjig in do 600 bralcev; od leta 2024 lahko sprejme 32.000 knjig in 320 bralcev za svojimi mizami. Njegov premer in višina merita 34,75 metra, njegov okrogli okulus čisto na vrhu pa je širok skoraj 5 metrov. Kupola je bila ob dokončanju največja na svetu. Leta 2003 se je prostor pod kupolo uradno preimenoval v čitalnico La Trobe in zdaj hrani avstralsko zbirko knjižnice, ki je bila prej v stavbi La Trobe iz leta 1965. V četrtem nadstropju je brezplačna stalna razstava Svet knjige. V petem nadstropju je do zaprtja 6. februarja 2022 potekala dolgotrajna razstava »Spreminjanje obraza Viktorije«. Iz najvišjega šestega nadstropja je obiskovalcem na voljo pogled na spodnjo čitalnico. Kupola je tudi dom Viktorijanskega domorodnega raziskovalnega centra.
Osrednji del dvorane Ian Potter Queen’s Hall je bil odprt leta 1856 kot prvotna čitalnica knjižnice, nad prostori v pritličju spodaj. Po odprtju večje Kupolaste čitalnice leta 1913 je bila manj v uporabi. Leta 1915 je postal dom Industrijsko-tehniškega muzeja, ki je tu ostal do leta 1969.
Takrat je ponovno postala čitalnica knjižnice. Leta 2003 so ga zaradi slabega stanja zaprli za javnost, nato pa so ga leta 2019 prenovili in ponovno odprli kot mešani študijski prostor z viktorijansko literaturo za mlade. Ob določenih urah Ian Potter Queen’s Hall deluje kot prizorišče posebnih dogodkov.
Čitalnica Redmond Barry Reading Room, ki se nahaja na vzhodnem koncu knjižnice, je dom sodobne knjižnične zbirke knjig, revij in periodičnih publikacij z mezzaninom, v katerem so knjige v velikosti folije in nudijo dodatne samostojne mize za študij. Zgrajena je bila leta 1893 kot dom Industrijsko-tehnološkega muzeja. Od leta 1899 do 1997 je postala dom Narodnega muzeja Viktorije (zdaj Muzej Melbourne) in je bila v tem času znana kot McCoy Hall.
Travnik pred vhodom
Ta čitalnica z zaprtim dostopom nudi prostor za ogled zbirk dediščine. Na stropu visi 14 zgodovinskih visečih svetilk ter stena in strop s podrobno reliefno keramiko.
Panoji z zemljevidi so edina zbirka materialov, ki jih hrani HCRR in so sestavljene iz kopij zemljevidov metropolitanskega Melbourna med letoma 1800 in 1900 in si jih je mogoče ogledati brez predhodne najave, za vse druge zbirke pa je vstop v čitalnico Heritage Collections Reading Room mogoč samo po predhodni najavi.
Knjižnica hrani obsežno zbirko knjig, periodičnih publikacij, posnetkov in drugega gradiva, ki se nanaša na umetnost, glasbo in uprizoritvene umetnosti. Čitalnica umetnosti se nahaja poleg čitalnice časopisov in družinske zgodovine na vzhodnem koncu stavbe in vsebuje delovne prostore za tih študij in AV opremo za zagotavljanje dostopa do širokega nabora AV virov knjižnice.
Ta soba, ki je bila leta 2018 prestavljena poleg čitalnice Redmond Barry Reading room, vsebuje obsežno zbirko naslovov viktorijanskih časopisov na mikrofilmih, pa tudi nekaj meddržavnih naslovov. Sodobni stroji za snemanje mikrofilmov omogočajo obiskovalcem shranjevanje slik časopisov na pomnilniški ključ USB. Fizične kopije trenutnih viktorijanskih časopisov so na voljo za uporabo, pri čemer so trimesečne vrednosti shranjene na mestu. Storitve, povezane z družinsko zgodovino, vključujejo obsežno zbirko mikrofilmov in mikrofišev, tiskanih referenc, baz podatkov in biografij. Raziskovalna orodja za raziskovanje časopisov in družinske zgodovine vključujejo računalnike, tiskalnike in skenerje, s strokovnim knjižničarjem, ki je na voljo za referenco poizvedbe. Dolga leta je bila ta soba znana kot Galerija McArthur.
Drugi javni prostori vključujejo Swanston Street Welcome Zone, The Quad (vključno s StartSpace, Conversation Quarter, Create Quarter, Ideas Quarter in Pauline Gandel Children’s Quarter), Isabella Fraser Room, Cowen Gallery (prej Stawell Gallery), South Rotunda, North Rotunda, Conference Center, Village Roadshow Theatrette, Galerija Keith Murdoch, Hansen Hall, Victoria Gallery in Russell Street Welcome Zone. Stavba vsebuje tudi center Wheeler, ki je odprt za javnost.
Knjižnica ima stalno razstavo Svet knjige. Razstava predstavlja več kot 300 redkih, izjemnih, zgodovinsko pomembnih predmetov v državni zbirki, vključno z inkunabulami, ki so pričajo o edinstvenem mestu, ki ga imajo knjige v naši kulturi.
Knjižnica pripravlja tudi posebne razstave iz knjižnične zbirke in iz mednarodne izposoje. Tako je bila od 2022 do 2023 zelo odmevna razstava Ostalo je odvisno od vas: Melbourne Fringe Festival 1982–2042 je bila najbolj priljubljena razstava knjižnice doslej. Prirejena je bil skupaj s festivalom Melbourne Fringe in je vsebovala inovativen prikaz posnetkov ustne zgodovine o festivalu ob praznovanju njegove 40. obletnice ter predmetov iz arhiva Melbourne Fringe, ki ga hrani knjižnica.
Leta 2023 je bila odmevna razstava Ogledalo: Novi pogledi na fotografijo. To je bila prva razstava v avstralski kulturni ustanovi, ki je vključevala znakovni jezik. Razstava je prikazala več kot 140 fotografij iz Državne zbirke, skupaj z ustvarjalnimi odzivi nastajajočih in uveljavljenih viktorijanskih pripovedovalcev.
Oktobra 2023 je knjižnica odprla razstavo Luminous: tisoč let hebrejskih rokopisov. To je tretja v nizu razstav v knjižnici o pomembnejših mednarodnih izposojah ter o pomenu knjig in pisane besede za različne kulture. Luminous sledi The Medieval Imagination iz leta 2008, ki je obravnavala evropske rokopise, in Love and Devotion iz leta 2012, ki se je osredotočila na perzijske rokopise.
Prva digitalna razstava knjižnice je bila predstavljena leta 2023. Onkraj knjige: Potovanje skozi zaklade zbirke Emmerson je uporabila najsodobnejše tehnike fotogrametrije za digitalno zajemanje redkih knjig o angleški državljanski vojni v izjemnih podrobnostih. Razstava je bila rezultat povezovalnega projekta Avstralskega raziskovalnega sveta. Knjižnica je sodelovala z Avstralsko nacionalno univerzo, Univerzo v Newcastlu in Viktorijino univerzo v Wellingtonu – Te Herenga Waka.
Sodobni in zgodovinski prostori knjižnice se pogosto uporabljajo za velike kulturne dogodke, kot so Melbourne Writers Festival, Melbourne Fashion Week, Art After Dark, Blak & Bright Literary Festival in YIRRAMBOI.
Državna knjižnica Victoria ponuja brezplačno referenčno storitev, imenovano Vprašaj knjižničarja. Obiskovalci knjižnice na kraju samem in na spletu lahko poiščejo pomoč pri raziskovalnih vprašanjih, vključno z raziskovanjem družinske zgodovine.
Številni knjižnični e-viri so na voljo od doma vsakemu prebivalcu Victorije, ki je registriran kot član državne knjižnice. Podatkovne baze vključujejo večpredmetne zbirke podatkov o revijah in člankih v revijah; časopisni arhivi večine pomembnejših avstralskih in mednarodnih časopisov; in strokovne predmetne zbirke podatkov. V zbirki knjižnice je na tisoče e-knjig.
Knjižnični fond šteje 1.253.543 fotografij. Te so bile predmet obsežnega programa digitalizacije. Slike, ki niso zaščitene z avtorskimi pravicami in niso kulturno občutljive, so na voljo v obliki TIF, in jih je mogoče brezplačno prenesti.
Publikacijo La Trobe Journal so leta 1968 ustanovili Friends of State Library Victoria, da bi spodbujala zanimanje za avstralsko zbirko knjižnice (takrat v knjižnici La Trobe Library). Leta 1998 je fundacija Državne knjižnice Victoria postala pokroviteljica revije, kar je omogočilo, da se je publikacija znatno razširila. Od leta 2014 revijo izdaja Državna knjižnica Victoria in izhaja enkrat letno v decembru.
Knjižnica hrani široko paleto gradiva, posvečenega zgodovini, študiju in praksi šaha. Vsebuje zbirko predmetov iz šahovske zbirke Anderson, ene od treh največjih javnih šahovskih zbirk na svetu. Poleg knjižnih polic, ki vsebujejo široko paleto knjig in periodičnih publikacij o šahu, so v sobi igralne mize s šahovnicami in figurami ter nekaj steklenih omaric z zgodovinskimi šahovskimi pripomočki. Šahovsko sobo so februarja 2017 zaprli, zbirke pa so začasno preselili v čitalnico LaTrobe. Leta 2019 so šahovsko zbirko in komplete za igre preselili v prenovljeno dvorano Ian Potter Queen’s Hall.
Kot članica National and State Libraries Australia (NSLA) je knjižnica sodelovala pri oblikovanju sistema National edeposit (NED), ki založnikom iz vse Avstralije omogoča nalaganje elektronskih publikacij v skladu s spremembo zakona o avtorskih pravicah iz leta 1968 in njegovih spremembah iz leta 2016 ter drugo regionalno zakonodajo v zvezi z obveznim izvodom ter omogoča javno dostopnost teh publikacij na spletu (odvisno od pogojev dostopa) od koder koli prek Trove.
Kate Torney je kot izvršna direktorica Državne knjižnice Victoria in predsednica NSLA igrala pomembno vlogo v usmerjevalnem odboru, ki se je sestal 100-krat v dveletni gradbeni fazi projekta.
Zunanjost knjižnice je vidno predstavljena ob zaključku filma Na plaži iz leta 1959 postavljenega v čas po tretji svetovni vojni (to je post apokaliptični zvanstveno fantastični film). Rock skupina Faker je posnela videospot za svoj singel “Hurricane” iz leta 2005 v La Trobe Reading Room.
Čitalnica La Trobe je bila predstavljena v filmu Any Questions for Ben? iz leta 2012, v prizoru, v katerem Ben razpravlja o možnostih, da bi nagovoril svojo alma mater s svojim mentorjem Samom.
Čitalnica La Trobe je prizorišče soočenja med likom Justina Therouxa Kevinom Garveyjem in knjižničarjem v četrti epizodi tretje sezone kritično hvaljene HBO-jeve dramske serije Ostanki.
Dele knjižnice so uporabili za serijo SBS Varen dom.
To je vrsto dragocenih podatkov, povzetih po avstralskih virih na Wikipediji, ki jih je težko postaviti v celotni zgodovinski kontekst. Ta pa je ravno sedaj pripeljal do očitno končnega rezultata, ki pa je več kot impozanten.
Za spomin
NUK 2 v Ljubljani bi morda lahko prevzel funkcijo klasične čitalnice, medtem ko bi iz NUK z veliko čitalnico in nekaj drugimi večjimi prostori naredili muzej, ki bi ga dnevno obiskalo vsaj tisoč tujih turistov.
Ljubljana in Slovenija z vsemi dosedanjimi 15 kulturnimi ministri ni pokazala jasne in javne zahteve po ureditvi Muzeja slovenske literature in književnosti ter Muzeja slovenskega jezika, kaj šele Muzeja slovenske glasbe.
Še drugi obisk
Ne morem verjeti, da je to sploh možno, a je krvavo res.
Marijan Zlobec
