Avstralija je zadnji kontinent za zimske počitnice; vsi drugi so zanimivejši, nam bližji, z bogatejšo zgodovino, kulturo in kulturno dediščino.
Tržnica Kraljice Victorie v Melbournu je ob sredah odprta od 17. do 22. ure, vse fotografije Marijan Zlobec
Avstralijo, kot jo turisti vidijo danes, so izoblikovali evropski priseljenci, v zadnjih desetletjih Azijci, medtem ko se na domorodce v glavnem pozablja.
Obisk Avstralije ostaja manj prijeten spričo deseturne časovne razlike z Evropo, kar pomeni, da si čez dan omotičen in bi rad spal, ponoči pa ostajaš najbolj buden.
Ko si po spletu urediš vizo, in to celo brezplačno za bivanje tam do treh mesecev, ti na letalu iz Singapurja do Melbourna razdelijo anketne liste, na katere moraš odgovarjati kot za državni dokument.
Največ vprašanj je povezanih z vnosom različnih stvari, če uporabim en izraz, v Avstralijo. Na vsa vprašanja moraš odgovoriti z ne oziroma nimam, sicer imaš lahko težave, ti določene stvari vzamejo, če lažeš in to odkrijejo, dobiš lahko kazen do 400 dolarjev, lahko pa ti onemogočijo vstop v državo.
Na letališču je še pred uradno kontrolo cela vrsta avtomatov, v katerih lahko skeniraš svoj potni list, za tujce pa je vendarle treba do mejne kontrole, kjer ti pregledajo potni list in anketni list.
Potem greš še po prtljago in prideš z njo do carinika, ki tvoj anketni list pregeda in vzame. Če mu nisi sumljiv, greš lahko takoj naprej.
Problem je, da moraš že doma preveriti, česa vsega ne smeš vzeti s seboj, ne glede na to, ali je Avstralija le tranzitna ali že končna država.
Vzeti ali vnesti v državo ne smeš ničesar biološkega, popolnoma nobene oblike hrane, seveda alkohola, razen tako minimalne količine, da se čudiš, kako so lahko to sploh izračunali in kam to daš.
S sabo lahko vzameš le najnujnejše cunje, se pravi obleko, obutev in perilo ter higienske pripomočke, lahko pa vzmeš slovenske knjige, ki jih na carini ne znajo preveriti, za kakšno vsebino bi morda lahko šlo.
Strah, da bi turisti lahko okužili Avstralijo z vnosom kakših bacilov živalskega ali rastlinskega izvora, se pokaže kot na moč vprašljiv, še posebej, ko obiščeš največjo mestno tržnico v Melbournu, to je tržnica Kraljice Victorie, kjer lahko kupiš toliko sadja in zelenjave, da se takoj vprašaš, od kje vse to dobijo ter kako v kontejnerjih vse zaplinijo.
Breskve so se mi zdele enako trde in neužitne, kot jih uvažajo naši uvozniki za supermarkete. Bolje je s skoraj povsem črnimi češnjami, ki so zelo okusne in boljše od naših rdečih, ki jih v Avstraliji ni.
Najbolj prijetna izkušnja je z mangom. Veliko tržnico moraš pregledti, ker so cene manga zelo različne. Najbolje je priti pred zapiranjem tržnice ob 15. uri, ko nekateri trgovci cene spustijo; tako so mi ponudili cel zaboj manga za tri dolarje, ker pa sem rekel, da je to preveč, so mi ponudili šest zelo velikih mangov za dva dolarja. Naslednjega dne sem videl na tržnici en tako velik mango za 4 dolarje, drugje pa za tri.
Podobno niha cena kruha, ki pa ga ni toliko vrst kot pri nas. Dobil sem, ob koncu obratovalnega časa, tri čabate za dolar, drugič pa 4 za 6 dolarjev.
Turisti hitro odkrijejo, v katerem supermarketu se najbolj splača kupovati. To je Aldi z oznakami našega Hoferja.
Meso je sto odstotno dražje kot pri nas.
Če pa slučajno odideš v kakšno enoteko, da vidiš kakšna avstralska vina imajo in koliko stanejo, opaziš, da imajo še uvoženo pivo, kot je heinecken. A ko vidiš ceno deset dolarjev za piksno, te vse mine.
Kavo imajo instant, tako da se v vreli vodi vse stopi, kakšne normalne za npr. turško kavo še nisem odkril.
Vino se začne nekako pri desetih dolarjih za buteljko, če je občasni popust, jo dobiš tudi za sedem, a le nekaj dni in največ dve vini.
Restavracije so drage, kava (naš ekspres) najmanj 4 dolarje, najraje pet ali pa celo sedem.
So pa zanimive azijske restavracije, kjer prodajajo hrano na kilo ali težo. Na izbiro imaš kakšnih dvajset jedi. Ene imajo določilo, da manj kot 400 gramov ni dovoljeno vzeti, druge nimajo takih omejitev in vzameš toliko kot se ti zdi, da boš lahko pojedel ali nekaj jedi po malo. K temu lahko posebej dodaš še kuhan riž v posebni posodi za dva dolarja, seveda pa imajo tudi zelenjavni riž na žlico.
Hrana na izračunano težo je popularna v mnogih državah; ker je izbira dovolj velika in takojšnja, vzameš ali naložiš pa si jo na posebne krožnike s pregradami za različne jedi. Tak sistem sem videl npr. v Mehiki, Argentini ali Braziliji.
Drugo pa je, da plačaš eno ceno in potem ješ kolikor zmoreš ali se ti zahoče. To sem videl na primer na Kubi, v Maleziji, Avstriji, Italiji (brez hotelov, kjer ješ kolikor hočeš).
Ob sredah je tržnica Kraljice Victorie odprta samo popoldan in zvečer, in sicer kot nekakšna naša odprta kuhinja, ki jo obišče na stotine domačinov in turistov, ki večinoma ponudbo poznajo že od prej in se postavijo v svojo vrsto, najprej plačajo, potem pa z listkom hrano dvignejo.
Morda preseneča, da je na voljo najmanj rib, čeprav je Melbourne ob morju. Se pa kuhajo v ogromnih posodah klapavice v posebnih omakah, tako da bolj izpadejo kot juha s školjkami.
Imajo seveda tudi roštilj, a ne s kakšnimi našimi čevapčiči, pleskavico ali ražnjiči. Niti se ne vrti kakšen odojek, jagnje ali kozliček, kaj šele kaj drugega. Da imajo za prehrano npr. meso kengurujev, še nisem opazil.
Prav tako na tržnici nisem videl kislega zelja ali repe.
Med gobami imajo le bele in rjave gojene šampinjone, a so nekateri beli zelo veliki.
Jabolka se zdijo kot polakirana.
Ribarnice še nisem odkril in ne kakšnega ribjega kioska kot na naši tržniciv Ljubljani.
Prav tako še nisem opazil suhega sadja, orehov, lešnikov, mandljev…
Kaj šele kakšnih visečih pršutov, salam, suhih klobas, pancete, zašinka.
Imajo različne torte manjšega obsega, a so nad trideset dolarjev ena. Pri nas so precej večje v supermarketih okrog deset evrov, ročno narejene in boljše kakovosti pa kakšnih 25 evrov.
V supermarketih ali manjših živilskih trgovinah so narezki precej dražji kot pri nas; tudi dvakrat, trikrat…, tako da pride kilogram nad sto dolarjev. Podobno siri.
Mleko imajo dobro in različnih vrst, tako kot pri nas, a je nasplošno precej dražje… Tudi med 4 in 5 dolarji.
Avstralija je skratka precej dražja od Evrope.
Nakupovalnih središč v večnadstropnih zgradbah je veliko, a ko nekaj iščeš, tistega nimajo.
Kakšnih izrazitih, značilnih avstralskih izdelkov še nisem opazil. Očitno jih turisti ne kupujejo ali celo pogrešajo.
Kakšne majice z napisom Australia sicer dobiš.
Klasični leseni bumerang v obliki črke l sem opazil le v eni trgovini s spominki; bolj diskretno, a s ceno med 30 in 50 dolarji.
Prav tako dresa Luke Dončića še nisem odkril, tako kot takoj na Baliju: svetlo modrega, temno modrega in belega. Ampak še čakam na kakšno športno trgovino. Luka je v Avstraliji zelo popularen, pravijo.
V gimnaziji smo najraje igrali košarko, malo tudi odbojko ali rokomet, v osnovni šoli pa nogomet. Malo smo imeli krvava kolena, saj smo večinoma igrali kar na vijugastih travnikih. Dva kamna, pa je bil gol.
Najbolj enostavno je, če zaviješ v kakšno kitajsko restavracijo, itak je vtis, da v Avstraliji počasi že prevladujejo Azijci, a se npr. Kitajci hvalijo, da so Avstralci, ker že imajo avstralsko državljanstvo.
Znotraj Avstralije so leti s prtljago do 20 kg, če nočeš plačati 100 dolarjev za dodatnih 5 kg.
In tako imaš nakupovalni mir.
Večkrat se vprašam, kaj bi ljudje delali, če ne bi hodili pri nas npr. v BTC ?
Nisem pa opazil še nikogar, ki ne bi med jedjo ali hranjenjem gledal še v telefon. V telefon, v usta pa kar brez gledanja, kaj je na vilici, na primer cel škamp, potem pa pljuvajo na krožnik, kar ostane. Nožev nimajo. Kako naj razrežem meso ? Vzemi dve vilici.
Živa glasba
Precej je razne glasbe, potujoče in one z odrom. Najprej se obiskovalci najedo, potem pa poležejo na tla oziroma na zeleno travnato umetno podlago, na nekatere ležalnike…
Na tleh ali pri mizi
Marijan Zlobec