Upravni odbor Prešernovega sklada je po tradiciji 3. decembra, na “ta veseli dan kulture” razglasil dva dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo. Dobitnika morata na tajnih volitvah prejeti med vsemi kandidati področnih komisij najmanj deset glasov, kar je včasih zelo težko, saj gre na izpadanje, če dobitnika nista izglasovana v prvem krogu. Bil pa je že primer, ko je bil Prešernov nagrajenec le eden, ker drugi kandidati niso prejeli vsaj deset glasov. Prešernovo nagrado je težje dobiti, kot se na splošno misli.
Kandidati za Prešernovo nagrado morajo bit na splošno ali v celotni državi, seveda pa tudi mednarodno, zelo znani umetniki. Njihova imena morajo takoj priklicati v spomin mnoga javna dela, dogodke, spomenike, predstave, razstave, predavanja, kulturne manifestacije, manifeste, javne nastope v korist nacionalne umetnosti, pozitivne kulturne politike, umetniškega razvoja, osebne ustvarjalne poetike, samosvojega stila in profila. Vse to pa v večdesetletnem kontinuiranem ustvarjaju, ki je bilo vrednostno prepoznano že veliko poprej, ne pa šele z glasovanjem za Prešernovo nagrado.
Če se spomnim Dragana Živadinova in njegov veliki projekt v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma pod imenom Krst pod Triglavom, ki je nastal že skoraj pred štiridesetimi leti, potem lahko rečem, da je bil to svetovni umetniški dogodek. Podobno malo poprej Noordung v Linhartovi dvorani CD ali Projektil 1995-2045-Noordung, petdesetletna gledališka predstava.
Leta 1986 izveden Krst pod Triglavom je bil eden od zadnjih scenskih dogodkov Gledališča Sester Scipiona Nasice, ki so ga ustanovili in njegovo kreativno jedro predstavljali dramaturginja Eda Čufer, režiser Dragan Živadinov in scenograf Milan Mohar.
Prizor iz predstave, foto Marko Modic
Zame je Krst pod Triglavom najmanj primerljiv z najboljšimi gledališkimi ali multimedijskimi predstavami na Salzburških slavnostnih tednih po letu 1987, kot so jih pripravili Robert Wilson, Peter Sellars, Peter Stein, Martin Kušej, Stefan Bachmann…
Če bi znali tržiti, bi Živadinov Krst pod Triglavom ponesel v svet. No, njegove umetniške vrednosti niso prepoznali niti na RTV Slovenija in dela kljub več ali precej ponovitvam niso posneli.
Dragica Čadež je v najmanj petdesetih letih svojega kiparskega ustvarjanja naredila ali ustvarila izjemen opus, ki je bil že mnogokrat predstavljen, razstavljan in publiciran.
Kiparski opus Dragice Čadež sodi v vrh slovenskega sodobnega kiparstva. V Umetnostni galeriji Maribor bo na ogled unikatna, ambientalna in doslej največja predstavitev avtoričinih del. Kiparka bo v dialogu s specifičnim razstavnim prostorom UGM postavila več kot sedemdeset kiparskih del, nastalih v obdobju od šestdesetih let do danes. Celovit umetniški užitek se bo začel s povsem svežim, za pričujočo razstavo ustvarjenim monumentalnim delom Poslednji dotik, ki bo umeščeno v ambient pred galerijo.
Kiparski opus Dragice Čadež povezuje več formalno in vsebinsko zaokroženih ciklov kot so Asociacije na Pompeje, Sarkofagi, Vrata, Olesenele sence, Zgodba o drevesu … Avtorica se je pri svojem delu pogosto osredotočala na konstruktivistične prvine, njen navdih pa je bila vedno tudi narava. Svoje zamisli je oblikovala z lesom, ki sodi med najstarejše materiale, s katerimi se je človek ustvarjalno izražal že v davni preteklosti. Strogo urejene kompozicije so sčasoma vse bolj določale celoten prostor, v katerega so bile postavljene, in s katerim so vodile premišljen dialog polnosti in praznine, svetlobe in sence, oblosti in oglatosti. Zgodnji konstruktivisti so bili vpeti v družbeno angažiranost in so iskali vizijo novega boljšega sveta. Tudi Dragica Čadež obdeluje svoje grobe lesene klade z mislijo na človekovo razklanost, neprilagojenost in celo na temno stran njegovega značaja, ki sebi, soljudem in naravi ne prinaša nič dobrega. Pogosto asociira konfliktne prvine človekovega čutenja in dojemanja, ki se kažejo v številnih simbolnih konotacijah. Spomnimo se le cikla Sence, ki je izpostavljal razmerja med človekom kot fizičnim telesom in njegovo fiktivno telesnostjo – senco kot prostorom, ki ga njegovo fizično telo opisuje in zaseda. Skozi les nas nagovarja o vsem, kar doživlja, še posebej pa se odziva na vrsto aktualnih dogodkov, ki jih ponuja naša sedanjost. Zato so njene figure vse bolj in bolj deformirane, zaznamovane z bolečino vojne, čustvenega in materialnega pomanjkanja. Zgodba o drevesu je dobro izbran naslov, ki ponazarja umetniški opus Dragice Čadež v celoti. Na eni strani asociira na les kot kiparkin najljubši material, na drugi strani pa na organsko rast, ki simbolizira retrospekcijo njenega dela.
Dragica Čadež – Loški cikel
Akademska kiparka Dragica Čadež je svoja mladostna leta preživela v Mariboru, kjer jo je v osnove plastičnega izražanja uvajal mariborski kipar Gabrijel Kolbič. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je zaključila diplomski, pri profesorju Borisu Kalinu pa še specialistični študij kiparstva. Kot redna profesorica je bila vrsto let zaposlena na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je svoje znanje prenašala na številne mlade generacije. Od leta 1963 je sodelovala na številnih razstavah, umetniških delavnicah in kiparskih simpozijih doma in na tujem. Za svoje delo je prejela več pomembnih nagrad, med drugim leta 1986 tudi Nagrado Prešernovega sklada za kiparski cikel Asociacije na Pompeje. (Breda Kolar Sluga ob retrospektivni razstavi leta 2011 v Umetnostni galeriji Maribor).
Marijan Zlobec