KRITIK.si

40. jubilejni Slovenski knjižni sejem je ob današnjem lepem vremenu privabil zelo veliko obiskovalcev, prav tako so se zvrstile številne prireditve, pogovori, predstavitve, srečanja z mladimi obiskovalci, otroki, tudi takimi, ki še ne znajo brati, a vseeno lahko listajo po knjigah za otroke, ki so slikovite, celo zvočne, sestavljenke…

Drago Jančar še pred nastopom, foto Marijan Zlobec

Vrhunski je bil dogodek na Velike odru, ko je tajnica urednica dr. Ignacija Fridl Jarc predstavila najnovejšo knjigo esejev Draga Jančarja, ki je bil kar 35 let tajnik in glavni urednik Slovenske matice, kot je povedala.

Drago Jančar po desetih letih navdušuje bralce z novo zbirko esejev Zakaj pisati, v kateri premišljuje o družbenih spremembah v zadnjih letih, prihodnosti Evrope in zaukazani kulturni toleranci, ki v svoji dosledni korektnosti postaja do literature in umetnosti že netolerantna.

Gre za zbirko esejev o kulturnih, etičnih in v najširšem smislu tudi političnih vprašanjih našega časa, ki jih je avtor pisal v zadnjih nekaj letih. Uvodni esej (Najbolj strašna zgodba), ki se naslanja na Gogoljevo povest z istim naslovom, je bil napisan nekaj dni po napadu na Ukrajino, ko je istočasno v Kijevu izšel tudi prevod njegovega »vojnega« romana In ljubezen tudi. V eseju Pismo o demokraciji in Evropi avtor razmišlja o položaju literature in pisateljev v sodobnem evropskem času.

Besedilo Arhipelag Jugoslavija govori o starih in novih literarnih povezavah s področja nekdanje države. Ob njegovem obisku v azilnem domu na Viču premišljuje o sodobnih migracijah in individualnih usodah migrantov. Tu so še premisleki o kulturnem fenomenu Srednje Evrope v preteklosti in danes, o etičnih pogledih preminulega znanstvenika Jožeta Trontlja, o razmerju med literaturo in sodobno družbo in še nekaterih literarnih in družbenih vprašanjih.

Na vprašanje urednice in moderatorke pogovora Ignacije Fridl Jarc, če se je pri naslovu zbirke navezoval na filozofa Friedricha Hölderlina, ki se je nekoč vprašal, zakaj pisati v ubožnem času, je Jančar odvrnil, da je želel biti čim bolj sodoben, čas, v katerem smo danes, pa se mu ne zdi toliko ubožen kot površen.

Poudaril je, da se včasih od pisatelja pričakuje, da se bo bolj angažiral v političnih vprašanjih, vendar je naloga literature mnogo širša. Literatura, kot je poudaril, teži k etiki in estetiki in se ne pusti ujeti omejitvam. Literatura stopa čez robove, ruši tabuje in je včasih, kot je spomnil, označena celo za heretično.

Zato ga je pred leti šokirala odločitev, ki so jo sprejeli v Veliki Britaniji, kjer so v imenu politične korektnosti začeli čistiti odlomke klasičnih del, tudi Shakespeara, ki so iz današnjega vidika nestrpni oz. žaljivi do žensk, homoseksualcev, Judov in drugih manjših skupin. Spreminjanje klasik se mu zdi absurd, še več, spominja ga na čas t. i. inženirjev duš, kot je v Sovjetski zvezi umetnike poimenoval Stalin. Današnja t. i. politična korektnost po Jančarjevih besedah prihaja iz ZDA, ima pa elemente protestantskega puritizma in katoliškega klerikalizma, je dodal.

V enem izmed esejev piše tudi o razstavi Temna stran meseca II., s katero so želeli leta 1998 na kulturen način spregovoriti o danes po njegovem mnenju zlorabljeni besedi sprava. Kot je povedal, je bila stvar, ki so se je lotili sicer preveč optimistično, tedaj zanj končana. Zato odtlej stalno zagovarja tezo, da je “pisatelj, ki noče biti v območju politične agitacije”.

V esejih piše tudi o širših družbenih pojavih v Evropi, med drugim odpira vprašanje integracije Evrope, ki po njegovem mnenju “ni takšna, kot smo si jo predstavljali, da bo ob padcu Berlinskega zidu”. Če je Berlin naredil integracijo, pa je Evropa še ni, meni Jančar. Po njegovih besedah bo integrirana takrat, ko bo v celoti sprejela družbeno-kulturno izkušnjo obojega, tako zahodnega in vzhodnega.

Erica Johnson Debeljak in Elizabeth Griffin

Tik pred njim se ja na istem odru predstavila Američanka Elizabeth Griffin, ki živi v Trstu in jo je fascinirala prisotnost in dejavnost slovenske skupnosti, pri založbi Mladika pa je izdala svojo knjigo Moj kraški pristan.

Pogovor založbe Mladika iz Trsta je vodila urednica Nadia Roncelli (levo)

Moj kraški pristan je avtobiografsko pripovedno delo v Trstu živeče Američanke Elizabeth Griffin. Avtorica raziskuje novo okolje in spoznava posebnosti obmejnega italijanskega in slovenskega prostora. Zanimivo je njeno umevanje identitete in narodne pripadnosti, poglobi pa se tudi v vrednost maternega jezika. Iz angleščine je besedilo prevedla Breda Biščak, spremni besedi sta napisala Franc Vecchiet in Mojca Petaros, komentar je prispevala tudi književnica Erica Johnson Debeljak, sicer rojakinja Elizabeth Griffin.