Založništvo tržaškega tiska je tudi letos udeleženo na 40. Slovenskem knjižnem sejmu. Ohranja bogato tradicijo in kvaliteto knjig, ki so povezane z domačimi ustvarjalci in temami, a so ravno spričo tega zanimive tudi za osrednjo Slovenijo, ki na svojo v bistvu kar lokalnost rada pozablja.
Naslovnica
Vili Prinčič – Ivan Kovačič in njegova Schwarzlose (uredila Martina Kafol)
V knjigi avtor Vili Prinčič opisuje vojno pot vojaka Ivana Kovačiča (1898–2001) iz Avč pri Kanalu, ki je, kot še ne 18-leten fant, vstopil v strelske jarke 1. svetovne vojne. Poveljstvu mu je namenilo vlogo mitraljezca. S svojo strojnico Schwarzlose je bil leta 1917 na položajih na Grmadi na Krasu, oktobra sodeloval pri avstro-ogrskem in nemškem preboju pri Kobaridu, v letu 1918 pa ga najdemo na raznih bojiščih ob reki Piavi.
Kovačičeva zgodba se pridružuje številnim pripovedim vojakov, ki so na eni in na drugi strani fronte trpeli v umazanih strelskih jarkih in kavernah, velikokrat pod žgočim soncem, včasih pod snegom in dežjem, skorajda do pasu v vodi in blatu, stalno lačnih in žejnih. Vojak iz Avč je vse to doživel in znal marsikateri dogodek tudi silovito opisati. Imel je veliko srečo, da je te grozote preživel in jih v kasnejših letih zaupal nekaterim zgodovinarjem in raziskovalcem. Med njimi je bil tudi Vili Prinčič, ki je z Ivanom Kovačičem stkal tesno prijateljstvo. Dober poznavalec zgodovine in avtor številnih knjig je avdio in video posnetke, poleg njega sta jih posnela tudi David Brezigar in Marinka Terčon.
Vili Prinčič (1947) se je poleg aktivnega udejstvovanja v zamejskih športnih krogih vse življenje posvečal tudi drugim oblikam dejavnosti Slovencev v Italiji. Napisal je številne knjige s športno tematiko, s kulturno-prosvetnimi vsebinami, z zgodovinskimi raziskavami in tudi z družbenopolitičnimi tematikami. Pod okriljem Založništva tržaškega tiska so doslej izšle še Pregnani (1996), V sinjo brezkončnost (2011), V Brücku taborišču … 1915–1918 (2015) in Sternthal, zadnja postaja (2020).
Naslovnica
Jernej Šček – Kavarna odprta (uredila Martina Kafol)
V Založništvu tržaškega tiska s ponosom pozdravljajo izid nove zbirke dialoških esejev filozofa in profesorja, tržaškega Slovenca Jerneja Ščeka. Uradno sporočajo, da je Kavarna odprta.
V njej je objavljenih 34 poglobljenih intervjujev z uglednimi imeni italijanske intelektualne kulture, ki so jih bralci v osnovni različici prebirali v Sobotni prilogi časopisa Delo. “Knjižni intervjuji so nekakšna režiserjeva verzija, versione del regista, director’s cut intervjujev, objavljenih v časopisu. Ko se začne na časopisu nabirati prah, gre navadno v reciklažo. Knjige ostanejo,” je v spremni besedi zapisal urednik Sobotne Ali Žerdin.
V Kavarni odprti Jernej Šček izpolnjuje poslanstvo Kavarne Ita-lije, ki je kmalu po izidu, kot v spremni besedi piše Martina Kafol, urednica Založništva tržaškega tiska, “iz knjige prerasla v projekt in postala izgovor, sredstvo, da se na srečanjih z avtorjem pogo-varjamo o vsem, o drugem, o tem, kar nas najbolj žuli. Prej je bila Italija, s fokusom na to, kar se lahko naučimo od zahodnih sosedov, zdaj je odprta. Odpira nam svoja vrata, da se v njej zamislimo in razgovorimo, in nam kaže poti navzven.”
Naslovnica
Boris Pangerc – Vmesni čas (uredila Martina Kafol)
Zbirka enajstih kratkih zgodb Borisa Pangrca je poklon Dolini pri Trstu nekoč in danes. Avtor v novelah prepleta sedanjost in preteklost, spretno krmari med knjižnim in narečnim jezikom ter med različnimi večno aktualnimi tematikami.
“Tukaj vidiš, ko se ozreš po cipresah in bereš napise na spomenikih, se ti odpre lok tvojega življenja in vidiš pred sabo vse kot na filmskem traku. Vidiš sebe in celo vas, vso okolico in vse ljudi, ki jih ne poznaš in vse dogodke, ki so se zgodili, pa če si jim bil priča ali ne. Zdi se ti, da gledaš sebe izven sebe od svojega otroštva do danes.”
Književnik, publicist, kulturni delavec in oljkar Boris Pangerc se je rodil leta 1952 v Dolini pri Trstu. Več kot 25 let je poučeval slovenščino, zgodovino in zemljepis na nižji srednji šoli v Dolini. Opravljal je tudi več političnih funkcij. Dva mandata je bil župan občine Doline, med leti 2005 in 2011 pa predsednik Tržaškega pokrajinskega sveta. Zbirka novel Vmesni čas je peta knjiga, ki jo Boris Pangerc izdaja pri Založništvu tržaškega tiska. Pred tem so izšle še Beg pod Daglo (1975), Šum vode Glinščice (1986), Glas odznotraj (1990) in Grad v Kaličju (2000).
Knjiga Vmesni čas je izšla v zbirki Mornik.
Naslovnica
Srečko Kosovel – Aspri ritmi/Ostri ritmi (uredila Jolka Milič)
Antologija pesmi Srečka Kosovela je pod istim naslovom pod okriljem Založništva tržaškega tiska prvič izšla leta 2011. V letu, ko obeležujemo 120 let od rojstva pesnika Krasa, s ponosom predstavljamo dopolnjeno in razširjeno izdajo. Pesmi je izbrala in prevedla Jolka Milič (1926–2021), ki je Kosovelovo poezijo v italijanščino pričela prevajati že leta 1972. Zbirka bralcu ponuja zajeten izbor pesmi Srečka Kosovela, ki so natisnjene v izvirniku, ob njih pa je še prevod Jolke Milič. Izdajo je tudi tokrat pospremila obsežna študija prof. Mirana Košute, ki italijanskim ljubiteljem poezije razkriva ustvarjalno, inovativno in revolucionarno življenje Srečka Kosovela. Prof. Košuta je v novi izdaji poskrbel tudi za temeljit pregled prepisa poezij v izvirniku in ga uskladil z besedili iz Zbranega dela, ki ga je Anton Ocvirk objavil v letih 1964–1977, od koder je prevajalka Jolka Milič črpala vse poezije objavljene v prvotni zbirki.
Naslovnica
Silvio Pecchiari Pečarič – Otrok na Morganovi črti Zgodba o izgubi in iskanju doma (uredila Martina Kafol)
Silvio Pecchiari Pečarič tenkočutno prepleta svoje in materine spomine na medvojno in povojno obdobje, ki je družino tragično zaznamovalo. “Moje gledanje na zgodovinske dogodke in pripoved o mojem življenju imata gotovo manjšo težo od zgodovinskih knjig. A vendar, katerim knjigam naj verjamemo, če se pripovedi v slovenskih in italijanskih knjigah med seboj še vedno tako razlikujejo?”
Martina Kafol na 40. SKS, foto Marijan Zlobec
Tako v svojih spominih zapiše Silvio Pecchiari Pečarič, ki se je rodil 1940 na Škofijah. “Svojo zgodbo in zgodbo svoje družine sem napisal, ker me je v to silila potreba, da na verodostojnejši način pripovedujem o naših doživetjih. V ta namen sem se postavil v vlogo otroka, kakršen sem nekoč bil, a tudi otroka, ki kljub pretečenemu času še danes čuti nujno, da izrazi boleče doživetje vojnega in povojnega obdobja.”
In kdo je bolj iskren pripovedovalec kot prav otrok? Otrok na Morganovi črti se je rodil v času vojne, njegove prve spomine na toplino doma na Škofijah dopolnjujejo prizori z vojaki v različnih uniformah, obiski sorodnikov in skrivnostno šepetanje odraslih. Po vojni je sramežljivi deček še bolj zmeden, po domači vasi ne more več prosto hoditi, enkrat hodi v šolo v coni A, drugič v coni B, enkrat se govori italijansko, drugič slovensko. Zato je velikokrat in dolgo molčal, a na stara leta je začutil, da mora spregovoriti o svoji izkušnji in izkušnji svojih staršev, da bi lažje razumel.
“Avtorjeva zgodba je ena tistih, ki bo lahko drugim podobnim doživetjem dala glas, ki je bil doslej v tišini, mnogim ljudem pa dala misliti. Njegova zgodba, poleg mnogih drugih, priča o tem, da se za preprosto črno-belo sliko, ki nam jo pogosto ponuja politika, skrivajo komplekse tragične zgodbe posameznikov, ki jih je vrtinec težkih zgodovoinskih sprememb pognal iz svojega rodnega kraja. Izgubili so svoj jezik, svojo identiteto ali, kot je zapisal eden izmed njih, “izgubili so barve, vonjve, zvoke, vsakdanje ritme življenja v Istri”,” je v spremni besedi zapisala Katja Hrobat Virloget.
Pripoved Silvia Pecchiarija Pečariča je dragocena, ker ne gradi le mostu med preteklostjo in sedanjostjo, temveč tudi med “nami” in “vami”. “Zavedam se, da je trpljenje tistih, ki so te kraje zapustili, podobno trpljenju tistih, ki so jih kasneje zasedli. Zato se sprašujem, ali je smiselno govoriti o zmagovalcih in poražencih? Za vse velja enako: oboji smo veliko izgubili.”
Knjiga spominov je leta 2020 že izšla v italijanščini z naslovom Fuori dai confini.
Naslovnica
Milan Šelj, Tinka Volarič, (uredila Maša Ogrizek, Borut Gombač) – Rime na veter
Pesmi Milana Šelja so namenjene tako bralcem začetnikom kot nekoliko starejšim šolarjem. Polne so čutnih vtisov, ki otroke spodbujajo k opazovanju narave: od drobne kapljice med praprotjo do veličastne mavrice na nebu.
Milan Šelj vabi ne le k branju pesniške zbirke za otroke Rime na veter, temveč tudi k uživanju v življenju. V svojih miniaturnih rimanih pripovedih, v katerih nastopajo otroci, antropomorfne živali, pa tudi rastline, vedno znova poudarja pomen osebnega poguma, radoživosti in prijateljstva. Ton pesmi je pogosto hudomušen, jezik pa igriv in obenem prefinjen. Zvočne rime mladim bralcem pomagajo, da lahkotno kot vetrič zdrsnejo skozi pesmi, pri tem pa jim pomagajo tudi tankočutne podobe, ki jih je ustvarila Tinka Volarič. Po prebranem tako z bralci ostaja tudi spoznanje, da moramo skupaj zgraditi drugačen svet, ki bo prijazen do vseh.
Pesmi in ilustracije, ki so med letoma 2022 in 2024 izhajale v otroški reviji Galeb, so od zdaj naprej na voljo najmlajšim bralecem v knjižni obliki.
Marijan Zlobec