Gostovanje profesorjev Konservatorija Vincenzo Bellini iz Catanie v okviru programov Festivala Ljubljana v Viteški dvorani Križank je pokazalo koncertno podobo na komorni ravni in celo jazzu. Štirje koncerti so pravzaprav presenetljiva podoba mesta, ki ga bolj kot ne poznamo po občasnem delovanju vulkana Etna, Catania je malo večja od Ljubljane, a z okolico doseže milijon duš. Predstavljajo jo kot sedmo največje italijansko mesto.
Trio Variable v Viteški dvorani Križank, vse fotografije Marijan Zlobec
Na zadnjem koncertu je nastopil Trio Variable. Zanimivo je prisluhniti samopredstavitvi v programu, kot ga je za ljubljanski koncert pripravil Davide Pulvirenti.
“Luči se zatemnijo. Številni glasbeniki se hitro postavijo na svoja mesta pred notnimi stojali. Po ritualu uglaševanja vstopi dirigent v fraku, stisne roko prvi in drugi violini ter se postavi prednje. Orkester je pripravljen, da s svojimi notami razsvetli gledališče. A nocoj ne bo tako.
Čeprav se nam zdi drugače, je komorna zasedba najpogostejša in najstarejša oblika, ki prežema zgodovino glasbe od konca 16. stoletja do sodobne dobe. Izraz komorna glasba označuje velikost ansambla in kraj izvajanja. Gre za repertoar majhnih sestavov, ki se poimenujejo glede na število sodelujočih glasbenikov; tako je trio skupina treh glasbil, v našem primeru klarineta, viole in klavirja. Na začetku so bila komorna dela namenjena domačemu, zasebnemu okolju, z omejenim in izbranim številom poslušalcev (kot v primeru Mozartovega Tria na programu). Z
Ludwigom van Beethovnom komorna glasba pride v gledališča in dobi osrednjo vlogo v koncertnih sezonah. Medtem ko skladatelji pri pisanju za orkester uporabljajo posebne barve inštrumentov za ustvarjanje zvočnih zmesi, pri komornih delih skladatelji po navadi ne pišejo unisono, ampak dajejo prednost dialektičnemu razmerju med inštrumenti. Nocojšnji program sestavljajo nekatere med najbolj dovršenimi skladbami, ki izpostavljajo izrazne in barvne vidike komorne zasedbe.”
Violist Gaetano Adorno in klarinetist Carmelo dell’Acqua
Program:
Wolfgang Amadeus Mozart: Trio v Es-duru, K. 498, »Kegelstatt«
Max Bruch: Osem skladb za klarinet, violo in klavir, št. 5, op. 83
Carl Heinrich Carsten Reinecke: Trio za klavir, klarinet in violo, op. 264
“Naše potovanje se začne v razkošnih dunajskih salonih obkoncu 18. stoletja. Nahajamo se v hiši priznanega botanika Nikolausa Josepha von Jacquina. Sredi večera vstopi hčerka gostitelja, Franziska, talentirana pianistka, učenka izjemnega maestra: Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791). Maestro uglasi violo, medtem ko virtuoz Anton Stadler pripravi klarinet. Ansambel izvaja Mozartovo skladbo, ki je bila posebej napisana za to priložnost: Trio v Es-duru K. 498, znan tudi kot »Kegelstatt« (naslov izvira iz anekdote, da naj bi Mozart skladbo napisal med igro kegljanja). Skladatelj se poigrava s tradicionalnimi oblikami. Pričakovali bi v prvem stavku Allegro, vendar se skladba začne z Andantejem bolj intimnega in kontemplativnega značaja. Drugi stavek ni tradicionalni počasni stavek, ampak zmerno hitri Menuet, zadnji pa ni Allegro, ampak Rondeaux v obliki AB-AC-AD-A, kjer A predstavlja ponavljajočo se temo, ki jo prekinjajo kontrastni glasbenimi segmenti.”
Ta italijanski opis skladbe govori o aktualnih nekdanjih glasbenih razmerah in strukturi dela, pozablja pa na vtis v sodobnosti, ko je Mozart z neobičajno zasedno viola, klarinet, klavir dregnil v osje gnezdo našega sedanjega glasbenega okusa, ki je lahko kritičen celo do takega genija kot je Mozart. Bil je ravno tako človek, občutljiv in ranljiv, a če bi se danes vprašal, koliko njegovih del ne bi pogrešal na koncertih, bi visoko številko raje zamolčal.
Mozartov Trio vsekakor ni mojstrovina, za katero bi se poslušalec z lahkoto odločil, da jo sprejme v svoje doživetje in spomin. Trio Variable je bil vsekakor profesionalno pripravljen, a delo samo, ne glede na korektnost izvedbe, ne prevzame. Nima genialnega navdiha.
Carmelo Dell’Acqua
“Max Bruch je o svojem sodobniku Johannesu Brahmsu dejal: »Čez 50 let bo njegova slava sijala kot slava najbolj izjemnega skladatelja vseh časov, medtem ko bom jaz ostal v spominu le po Violinskem koncertu v g-molu.« Max Bruch se je zavedal skromnega mesta, ki si ga je izboril v glasbenem obzorju svojega časa in v pogovoru iz leta 1907 pojasni: »Moral sem preživljati družino in vzgajati otroke. S svojimi skladbami sem moral služiti denar. Zato sem bil prisiljen pisati prijetna in preprosto razumljiva dela. Vedno sem pisal dobro glasbo, tako glasbo, ki se je prodajala.« V to kategorijo spada tudi njegov cikel Osem skladb za klarinet, violo in klavir, op. 83. Za pisanje tega cikla se je zgledoval pri Schumannovih pravljičnih zbirkah, napisal pa ga je za svojega sina Maxa Felixa Brucha, ki je bil dober klarinetist. Med stavki izstopa peti, Rumänische Melodie. Na klavirskih akordih viola razvije romunsko ljudsko melodijo, ki jo nato prevzame klarinet. Skladatelj je poleg treh inštrumentov želel tudi harfo, ki pa se je izkazala za problematično, saj je bilo najemanje harfista zelo drago. Zato je Bruch vključil part harfe v klavirski del. Kasneje je pojasnil, da je bil inštrument bistven, še posebej v tej skladbi. Razloženi akordi na klavirju posnemajo zvok harfe, katere barva nas spominja na zvoke vzhodne Evrope. Struktura skladbe je preprosta. Gre za prosto pisanje, ki želi priklicati v spomin ljudske melodije. Delo je v ternarni obliki (A-B-A), kjer sta dela A in B tematsko ločena: Bruch v A delu predstavi počasno in melanholično melodijo, bogato z okraski in kromatiko, ki vzbujajo orientalske podobe. Del B prinaša stilistični kontrast, v katerem Bruch raziskuje večjo čustveno intenzivnost, z dinamičnim vzponom, ki doseže vrhunec z dramatičnimi poudarki, nato pa se povrne k miru z reprizo dela A.”
Violist Gaetano Adorno
To kar je Bruch zgoraj izjavil o Brahmsu in sebi, žal drži. Seveda zanj, ki je v komorni glasbi skromen ali preskromen. Njegovih izvedenih Osem skladb za klarinet, violo in klavir, op. 83 je v bistvu zelo katkih; vsaka je dolga eno stran not, tako da je bilo skladbe zelo hitro konec in nam ni bilo jasno, kje smo, ali so kaj skrajšali… Informativnost dela je morda lepa čednost, a vedno smo pri programskih odločitvah in seveda izvedbah na koncertu v tujini, torej v Ljubljani, ki se za Trio Variable verjetno ne bo ponovil.
Dramatičnost izraza
“S Triom za klavir, klarinet in violo, op. 264 se premikamo na začetek 20. stoletja, natančneje v leto 1903. Carl Heinrich Carsten Reinecke je bil skladatelj, pianist in dirigent, ki je sledil nemškemu klasicizmu in romanticizmu. Trio odraža te vplive, saj združuje strogo obliko z melodičnim in harmoničnim bogastvom. Prvi stavek sledi tradicionalni sonatni obliki. Klarinet predstavi začetno temo, ki jo podpre klavir, medtem ko viola vstopi z drugo bolj nežno in melanholično tematsko idejo. Drugi stavek nosi ime Intermezzo in je pravzaprav izrazito liričen, kjer prehaja glavna melodija iz enega inštrumenta v drugega v nenehnem dialogu. Ta del ima intimen značaj, ki poudarja izrazne možnosti klarineta in viole, medtem ko klavirski arpeggi ustvarjajo sanjavo vzdušje. Tretji stavek, v obliki scherza, ima igriv značaj, ki se kaže v zapleteni ritmični teksturi med inštrumenti. Ta stavek prekine lirično in kontemplativno vzdušje prvih dveh in prinese trenutek lahkotnosti in veselja. Zaključni stavek nadaljuje energijo prejšnjega, a z bolj veličastnim tonom. Reinecke uporablja skrajšano, kompaktnejšo strukturo sonatne oblike. Prva tema je energična in ritmična, druga pa bolj lirična, vendar ohranja občutek impulza v skrajnih frazah, ki nas vodi v končnem vzponu do climaxa. (Davide Pulvirenti).
Muzikološka analiza dela je en vidik, ki se miselno analitično dotika samega notnega zapisa, medtem ko je izvedba nekaj drugega. Tu je bilo seveda še največ možnosti za interpretacijo bolj kompleksne štiristavčne kompozicije, doseganje dialogov na vseh ravneh in v kombinacijah, prav tako je različnost zapisa na meji ali spreminjanju slogov iz postromantike proti impresionizmu, ki pa ga še ne doseže v zadovoljivo prepoznavni meri.
Reinecke ima veliko boljša dela, a ne za to zasedbo.
Gaetano Adorno, Mariapia Tricoli, Carmelo Dell’Acqua
Trio Variable je zasedba treh priznanih glasbenikov in interpretov z bogatimi izkušnjami, ki jih združuje skupno zanimanje za komorno glasbo. Mariapia Tricoli, Gaetano Adorno in Carmelo Dell’Acqua so svojo glasbeno izobrazbo izpopolnili na prestižnih ustanovah, kot so Akademija za glasbo Guido Chigi iz Siene, Mozarteum iz Salzburga, Mednarodna akademska fundacija v Imoli »Inconti con il Maestro«, in z mojstri Sergiom Perticarolijem, Michelejem Marvullijem, Amedeom Baldovinom, Richardom Stoltzmanom, Roccom Filippinijem, Sergejem Giršenkom, Antonyjem Payem, Pierom Narcisom Masijem, Gervasom De Peyerjem, Alfredom Prinzem, Chantalom De Buchyjem, Brunom Caninom, Andrewem Marrinerjem in Antoniom Ballistom.
Glasbeniki Tria Variable so sodelovali na pomembnih prireditvah in koncertih v različnih mestih v Italiji in v tujini, in sicer v Avstriji, Nemčiji, na Nizozemskem, na Irskem, v Belgiji, Rusiji, Španiji, na Češkem, v Romuniji, na Madžarskem, na Kanarskih otokih, v Franciji, Paragvaju, Argentini, Avstraliji, kjer so premierno odigrali skladbe Marca Bettaja, Alda Clementija, Francesca Pennisija, Alessandra Solbiatija, Giovannija Sollimaja. Maria Pia Tricoli, Gaetano Adorno in Carmelo Dell’Acqua so prejeli več nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih in so profesorji na Konservatoriju Vincenzo Bellini iz Catanie.
Zadovoljstvo ob koncu koncerta
Njihov ljubljanski koncert je bil srednjega dometa; soliden, profesionalen, a brez prave koncertantne vneme, zavesti o glasbenem nastopu kot darovanju in razdajanju. No, končni stavek Reineckeja je izzval topel aplavz, tako da so zaigrali še eno Bruchovo skladbo, ki so jo že imeli na pultih.
Marijan Zlobec