Tržaški oziroma zamejski založbi Mladika in Založništvo tržaškega tiska kot vsako leto tudi letos sodelujeta na 40. Slovenskem knjižnem sejmu, še bolj pa so zadovoljni, ker so imeli od lanskega sejma velik uspeh, odmev in lepo prodajo. Skozi vse leto so imeli precej predstavitev, ni pa še znano, kakšen založniški program za EPK – Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica – Gorica pripravljajo prihodnje leto, seveda pa tudi za leto kasneje, torej 2026, ko bodo na voljo rezultati EPK.
Naslovnica
Nekatere odmevne knjige so bile predstavljene že lani in so na voljo le še zadnji izvodi ali pa so bile že razprodane. Čutiti je velik optimizem, še posebej, če se bodo končno uresničili načrti za vrnitev Narodnega doma in bodo vse programe oblikovali Slovenci sami.
Na 40. SKS so imeli tudi nekaj mesečnih številk dolgoletne revije Mladika, ena številka, posvečena stoletnici rojstva pisatelja Alojza Rebule, pa je bila že razprodana. Nasploh je bil Rebula profesor mnogih Slovencev in so na to dejstvo vsi ponosni, kot sem slišal prav na sejmu na GR. Rebula bi bil obiska na tako velikem sejmu in z neverjetno množico slovenskih knjig – v primerjavi s prvim sejmom leta 1972 v gorjih prostorih GR, kjer sejma sicer ni – zelo zadovoljen in ponosen. Ko bo dejansko vrnjen Narodni dom Slovencem, bodo morda Slovenski knjižni sejem lahko organizirali tudi v Trstu. Spomnimo, da je bil Trst dolga leta največje slovensko mesto.
Prav gotovo se je v Trstu dobro počutil univerzitetni profesor dr. Boris Paternu, ki so mu pripravili poseben zbornik. Paternu je bil poročen z dr. Marijo Pirjevec, sestro zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca.
Zbornik za Borisa Paternuja in Marka Sosiča, kot je knjigi celovit naslov, sta izdali Mladika in Slavistično društvo Trst – Gorica – Videm, uredila pa dr. Vilma Purič.
Zbornik za Borisa Paternuja in Marka Sosiča je v resnici zbornik predavanj s simpozija na 32. Primorskih slovenističnih dnevih, posvečenih življenju in delu akademika Borisa Paternuja in pisatelja Marka Sosiča 21. in 22. aprila 2023.
Boris Paternu
Boris Paternu (1926-2021) in Marko Sosič (1958-2021) sta pomenila veliko izgubo za slovensko kulturo v zamejstvu, a sta po svoji ustvarjalnosti vendarle oba dosegla svoj življenjski uspeh.
Ob Paternujevi smrti je spomin in nekrolog napisal dr. Matjaž Kmecl, nekdanji Paternujev asistent. Med drugim je zapisal:
“Ob smrti prešernoslovca akad. Borisa Paternuja se je smiselno spomniti Prešernove misli, da človek sicer premine, ne pa človeštvo; in z njim ostaja vse, kar storimo zanj. Boris Paternu je postoril osupljivo veliko; ne le kot slovenist, marveč tudi kot prepričan humanist, kulturnik in Slovenec. Za njim zato ostaja bleščeč spomin.
Bilo bi skoraj nedostojno, če bi zdaj, ob koncu njegove življenjske poti, samo prepisovali njegovo bibliografijo in ponavljali življenjepis. Tudi preveč je vsega – o univerzi, o jeziku, o slovenščini na visokih šolah, o slovenstvu, o naši književnosti, še posebej Prešernu in vsem drugem – tega se je v njegovem skoraj sto let dolgem življenju nabralo osupljivo veliko; navsezadnje je tudi živel v času, ki je kar naprej zahteval opredeljevanje. Zato naj ob koncu njegove življenjske poti nekoliko podrobneje in z vso spoštljivostjo spomnim le na troje njegovih dejanj, ki se zdijo najpomembnejša.
Najprej prenavljanje literarne vede. Ko je Paternu v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel na ljubljanski univerzi kot asistent za zgodovino slovenske književnosti akademsko kariero, je v vedi še zmeraj vztrajalo podatkovno zbiralništvo, podprto s pozitivistično filozofijo po načelu maximum in minimo, največ v najmanjšem; zbirala so se dejstva daleč naokrog besedne umetnine, zelo malo pa so se ukvarjali z njo samo. Morda po svoje Ivan Prijatelj, ki pa je sredi tridesetih let omagal, občasno Anton Slodnjak in še kdo. Anton Ocvirk je iz Pariza kot svojevrsten upornik prinesel literarni komparativizem, najprej kot metodo, potem kot samostojno vedo – zoper literarnozgodovinski diahronizem sinhronistično primerjanje, vendar mu rečí ni uspelo docela ustaliti, razen v razmerju do slovenistične literarne vede; v razmerju do nje pa naj bi se ‘komparativisti’ ukvarjali z nečim, kar so imenovali svetovna književnost…
V tem smislu se je mlajša generacija literarnih razlagalcev zbrala ob njem in sredi šestdesetih let pripravila pregled slovenske besedne umetnosti v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni Slovenska književnost 1945–1965.
Drugo nadvse pomembno Paternujevo raziskovalno literarno dejavnost predstavlja zbirka slovenske lirike odpora in ustrezne študije ob njej. Skupaj s sodelavkami in sodelavci je v njej evidentiral in kategoriziral okrog 12.000 verzifikacij iz vojnih let, tematiziranih z različnimi oblikami odpora.
Tretje pomembno področje Paternujevih literarnih raziskovanj in dosežkov je morda najbolj znano in obstaja v znamenju Prešerna; Prešernove pesmi si je prizadeval na novo razumeti in razložiti.
Paternuja je seveda zanimala predvsem pomenska razlaga Prešernovih verzov; tako je dobesedno sleherni njegovi pesmi posvetil drobno monografijo in vse to strnil v obsežno mozaično monografijo, ki je izšla pod naslovom France Prešeren in njegovo pesniško delo v dvoje zajetnih zvezkih 1976/77.
Čisto skrito je bil, navsezadnje, ponosen na to, da je bil po materini strani daljni (časovno) sorodnik Matije Čopa.
Zbornik prinaša, kot rečeno, prispevke s slavističnega srečanja. Uvodno razmišljanje je napisala predsednica Društva Vilma Purič, ki se spominja tako Paternuja kot Sosiča.
Razprave in eseje o življenju in delu Borisa Paternuja so napisali Irena Novak Popov, Ivan Verč, Miran Košuta, Vita Žerjal Pavlin in Miklavž Komelj.
Spomine na akademika Borisa Paternuja so napisali Božena Tokarz, Milček Komelj, Mojca Seliškar, Boris Pangerc, Adrijan Pahor in Ivana Slamič.
Marko Sosič
Drugi del zbornika je zasnovan podobno. Najprej so razprave in eseji o življenju in delu Marka Sosiča. Napisali so jih Vilma Purič, Vanesa Matajc, Alojzija Zupan Sosič, Marija Pirjevec Paternu, Marija Kostnapfel, Igor Škamperle Loredana Umek, Majda Artač Sturman in Vladka Tucović Sturman.
Spomine na Marka Sosiča pa so prispevali Dušan Jelinčič, Marko Kravos, Andraž Gombač, Primož Sturman in Marija Brecelj.
Tako so zbrali prispevke kar izjemnih 25 avtorjev.
Zapis ob smrti Marka Sosiča
V javnosti se je razširila nepričakovana vest, da je v bolnišnici ugasnilo življenje tržaškega pisatelja in režiserja Marka Sosiča. Decembra je praznoval 62 let. Njegova umetniška ustvarjalnost ga je ponesla v vseslovenski in širši prostor, a je kljub temu vseskozi ostajal navezan na svoje domače okolje, na Opčine, kjer je odraščal in živel, pa tudi na stvarnost slovenske narodne skupnosti v Italiji, do katere je bil zaradi tega tudi pogosto konstruktivno kritičen.
Iz režije je diplomiral na zagrebški akademiji, zatem pa režiral tako v slovenskih kot v italijanskih gledališčih. Med letoma 1991 in 1994 je bil umetniški vodja SNG Nova Gorica, kasneje, med letoma 1999 in 2003 ter 2005 in 2009, pa je bil umetniški vodja in ravnatelj Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Bil je tudi selektor slovenskega gledališkega festivala Borštnikovo srečanje. Za svoje gledališko in filmsko ustvarjanje je prejel več nagrad, prav tako za svoje romane, s katerimi se je večkrat prebil med finaliste za kresnikovo nagrado in ki so bili prevedeni v več jezikov. (Primorski dnevnik).
Zbornik žal še ni bil ustrezno predstavljen in publiciran, tako da bo še priložnost kasneje.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec