Založba Miš je na letošnjem 40. Slovenskem knjižnem sejmu dočakala najvišje priznanje. Ustanovitelj in voditelj založbe Janez Miš je prejel najvišje priznanje – Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo. To je prizanje za dvajset let dela doslej in velika spodbuda za urednikovanje in izdajanje knjig v prihodnosti.
Janez Miš je prejel Schwentnerjevo nagrado na otvoritveni slovesnosti, foto Marijan Zlobec
Založba Miš, ki jo je ustanovil kot družinsko podjetje, po mnenju komisije za Schwentnerjevo nagrado, presega golo založniško dejavnost in združuje kakovost, inovativnost in skrb za slovenske avtorje. Založba avtorske pravice izvirnih slovenskih del trži tudi na tujih trgih in tako prispeva k mednarodni prepoznavnosti slovenske književnosti, še beremo v utemeljitvi.
Janez Miš, foto Marijan Zlobec
Kot dobro odločitev založbe komisija prepozna tudi izdajo otroških in mladinskih literarnih del. Skoraj polovico teh podpisujejo slovenski avtorji, kar dokazuje, da je prejemnik nagrade zavezan slovenski literaturi in slovenskim ustvarjalcem.
“Slovensko založništvo je v latentni krizi,” meni nagrajenec. Opozarja, da se slovenske založbe bojujejo s pomanjkanjem sredstev in kupcev, zvestih bralcev je premalo. Kot enega od razlogov za velik padec bralne pismenosti slovenske družbe, ki ga dokazuje tudi raziskava Knjiga in bralci 7 avtorjev Andreja Blatnika, Jake Gerčarja, Mihe Kovača in Sama Ruglja, in nižjo vrednost knjižnega trga vidi v povečanju branja angleških romanov.
Predsednica upravnega odbora 40. SKS Vesna Nahtigal in Janez Miš, Schwentnerjev nagrajenec, foto Marijan Zlobec
Z inovativnim mišljenjem in visokimi založniškimi standardi, ki se osredinjajo na literarne vrednote in slovensko kulturno dediščino, je postal “pomemben steber založniške dejavnosti, ki bogati kulturni prostor in je eden ključnih akterjev v slovenski založniški krajini”.
V utemeljitvi še piše, da Miš kot predsednik Združenja založnikov in knjigotržcev deluje v korist založnikov, knjigotržcev ter bralcev. Med njegovim vodenjem so spodbudili več pomembnih sprememb, kot so znižan DDV na knjige, vavčerji za knjige med pandemijo ter ugodne spremembe zakona o avtorski in sorodnih pravicah.
Schwentnerjeva nagrada je najvišje priznanje, ki ga Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije podeljuje prejemniku za življenjsko delo na področju slovenskega založništva in knjigotrštva.
Družina Miš, foto Marijan Zlobec
Ob Schwentnerjevi nagradi je kolektiv založbe Miš objavil posebno zahvalo in čestitko. Med drugim so zapisali:
“Janez diha z in za Miš založbo. Je človek z vizijo, gonilna sila in oče založbe, ki je skupaj s svojo ženo Ireno pred več kot dvajsetimi leti sledil sanjam in z jasnim ciljem do ustvarjanja kakovostne literature (za mlade) ustvaril nadvse uspešno zgodbo, danes poznano pod blagovno znamko Miš založba, ki je v letih razvoja postala ena izmed vodilnih založb na področju otroške in mladinske književnosti, pri čemer je vselej sledil visokim kakovostnim standardom izdajanja knjig tako po vsebini kot tudi formi. Ob zavedanju, da je knjigo potrebno v svet tudi pospremiti, sta skupaj z Ireno ustanovila tudi mladinski literarni festival Bralnice pod slamnikom, ki povezuje številne šole, knjižnice, mentorje branja in mlade bralce in ustvarjalce ter s svojim delovanjem širi ljubezen do branja in kakovostne literature. Janez pa na področju založništva ne deluje le znotraj založbe, temveč si za visoke založniške standarde, kakovostne pogoje dela v založništvu in dobrobit slovenske knjige prizadeva tudi v vlogi predsednika Združenja založnikov in knjigotržcev.
Ob vsem tem pa je Janez tudi izreden sodelavec in odličen vodja. Je človek z veliko začetnico, ki s svojim odnosom do dela, skrbjo in toplino stoji za zaposlenimi, v naše pisarne pa prinaša dobro voljo in pozitivo. No, pa tudi tortice.
Iz nas vejeta ponos in ganjenost, dragi Janez, iskreno ti čestitamo in se veselimo s tabo ob tem častitljivem nazivu. Zaslužiš si ga!”
Naslovnica Ukrajinskih vinjet
Sprehod med knjigami založbe Miš odkriva mnogoplastnost knjižnih programov, naslovov, vsebin, avtorjev. Ena izmed knjig, ki bo med bralci vzbudila veliko zanimanje, so Ukrajinske vinjete Mitje Velikonja.
Aktualni eseji o kulturi bližnje vojne v Ukrajini, komplementarno dopolnjeni s fotografskim gradivom, osvetljujejo vojno stanje v napadeni deželi tako skozi videnje in doživljanje avtorja kot skozi razmislek o ozadju dogajanja, zgodovinskih dejstvih, političnih mahinacijah … Ponujajo vpogled z različnih zornih kotov: osebnega, sociološkega, političnega, ideološkega, literarnega, filozofskega, družbenega … pišejo zgodovino vsakdanje realnosti navadnih ljudi skozi street art vojno ikonografijo, ulični nacionalizem, obcestno simboliko … kjer je moč videnega enaka moči slišanega.
Gre za aktualno, perečo in naglo spreminjajočo se temo, ki se dotakne tudi odziva (slovenske) politike in intelektualcev na vojno, zato je kredibilno in aktualno tukaj in zdaj, hkrati pa predstavlja dokument časa.
Avtor se je dvakrat odpravil na vojna območja Ukrajine, posnel več kot 3.000 fotografij ulične ikonografije vojnega stanja in svoja opažanja sistematično strnil v deset poglavij: preddverja, mesta, politike, ideologije, vsakdanja življenja, znanosti, besede, podobe, glasovi, posledice vojne.
Čeprav so mu vsi nacionalisti enako tuji, se mu ob pogovoru z ljudmi postavlja vprašanje, kako bi se sam počutil v njihovi koži, kako bi se sam odzval. Ko se vojna že priplazi do naših vhodnih vrat, namreč vpliva na vsakogar: na levičarje in na desničarje, na nacionaliste in na pacifiste, na domoljube in na tiste, ki jim je vseeno, pod katero zastavo živijo.
»Tako sem se šel med vožnjami ali čakanji kjer koli majhen test: koliko časa traja, da naletim na podobe vojne, na bojevniško ikonografijo, besedišče emfatičnega domoljubja, na zvok narodnobudne pesmi, posnetke z bojišč. Povečini je šlo za sekunde.«
In tako naleti na najrazličnejše intervencije: v neki turistični ulici se je na displeju z valutami izpisal prodajni/odkupni kurz za dolarje, za evre, na mestu za rublje pa je pisalo – Slava Ukrajini!; itn. v Ukrajini pomeni in tako neskončno; na mnogih prometnih znakih, ki kažejo obvezno smer proti vzhodu, je pripisano ime Putin, torej napotilo, naj se vrne nazaj domov; Putinov lik je najti na predpražnikih (z navodilom Obrišite si noge) in na toaletnem papirju (brez navodila) …
Vojna ni samo orožje, je tudi »krik, glas, zvok, šum, šepet, hrup, melodija«, resnica pa je njena prva žrtev. Avtor ostaja v svoji analizi kritičen do obeh strani, kljub naklonjenosti do tistih, ki so mu bližje. (Iz predstavitve).
Prof. dr. Mitja Velikonja (1965) je profesor kulturologije in predstojnik Centra za preučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Raziskuje balkanske in srednjeevropske politične ideologije, subkulture in urbane kulture, kolektivni spomin in postsocialistične nostalgije. Je avtor več samostojnih knjig, tudi leta 2022 izdanega dela Podobe nestrinjanja, ki poglablja doslej prezrto polje študija in razumevanja grafitov, to pa nadgrajuje z esejistično slikovnimi Ukrajinskimi vinjetami. Njegovo vodilo je stari majevski napotek: »hodi in se sprašuj«.
Mitja Velikonja se je v zadnjem letu in pol trikrat odpravil v Ukrajino. Samo nazadnje je po njej prepotoval 4500 kilometrov, na vseh treh potovanjih pa posnel približno prav toliko fotografij. Nekaj teh je vključenih tudi v knjigo desetih esejev, ki se je tako rekoč začela pisati sama od sebe, na karkoli pač že.
Napisal jo je v maniri tako imenovane kritične naklonjenosti, ki po njegovem pomeni postavljanje na stran napadenih ljudi, kar pa ne pomeni, da ni obenem zadržan, celo kritičen do stvari, s katerimi se tudi na njihovi strani ne strinja. Kot eno glavnih spoznanj s poti v Ukrajino navede, da »če nečesa zares ne doživiš, od blizu, celo na lastni koži, to težko razumeš«.
Kaj vse je še opazil in spoznal v »žitnici Evrope«, ki jo trenutna vojna pretresa že skoraj tri leta, na katere vire se je pri tem opiral ter kakšno vlogo je pri tem imel strah?
Vse to je treba prebrati, saj gre v knjigi za velik del osebnega doživetja, opisa, celo izpovedi.
Vsi eseji imajo svoje opombe in literaturo, ki je na koncu še večja.
Prva in druga knjiga trilogije
Med najbolj plodnimi slovenskimi pisatelji in dramatiki je Vinko Möderndorfer. Pri založbi Miš je nazadnje izdal knjigo Zvezda, žlica in ura (2024). Pred njo pa roman Odštevanje (2023).
Neimenovana protagonistka romana se po mamini smrti z majhnim sinom vrne v stanovanje, v katerem je preživela velik del svojega otroštva in mladosti. Zgolj za eno noč se želi vrniti v pretekli čas in ga pogledati tudi z očmi pokojnih sorodnikov. Dejansko dogajanje romana je en dan, a ker so mehanizmi vračanja spomina nepredvidljivi, se ji (in s tem tudi bralcu) v stanovanju začne odpirati neslutena, razgibana in tragična usoda treh generacij njene družine od prve svetovne vojne do približno osemdesetih let 20. stoletja. Družino je zaznamovalo predvsem krivično preganjanje protagonistkinega dedka. Ob opisi konkretnih zgodovinskih dogajanj, si avtor zastavlja vprašanja o naravi spomina in resnice. Kaj od vsega, česar se spominja, je res in kaj je le plod njene domišljije? Je preteklost s svojimi realnimi dejstvi dosegljiva spominu? In kako nas zaznamuje čas, ki ga nismo živeli mi, temveč naši predniki?
Roman Zvezda, žlica in ura je drugi del trilogije, ki jo je avtor začel z romanom Odštevanje. Obe deli pa se bereta tudi kot samostojni celoti.
Vinko Möderndorfer (1958) je pisatelj, pesnik, esejist, dramatik in režiser. V svojem režijskem iskanju se je spoprijel z vsemi gledališkimi zvrstmi, stili in žanri. Svojo literarno pot je začel v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Najprej se je posvetil poeziji, nato pa nadaljeval na vseh področjih literarnega ustvarjanja – od proze do dramatike, esejistike, radijskih iger, filmskih scenarijev, otroške in mladinske literature. V knjižni obliki je objavil več kot šestdeset del s področja proze, poezije, dramatike in esejistike. V strokovnih člankih in esejih se ukvarja s področjem gledališke režije, dramaturgije in igre ter aktualnih družbenih dogajanj.
Že pri opisu dveh knjig za odrasle se pokaže aktualnost založbe Miš v slovenskem založniškem prostoru.
Marijan Zlobec