Tretji koncert profesorjev Konservatorija Vincenzo Bellini iz Catanie na Siciliji je potrdil programsko sodelovanje, ki mu je odprl vrata Festival Ljubljana s koncerti v Viteški dvorani Križank, še prej pa individualno sodelovanje s pianistom in profesorjem Epifaniom Comisom na mednarodnih mojstrskih tečajih, koncertih profesorjev, vodenju prvega mednarodnega klavirskega tekmovanja v Ljubljani, letos pa še gostovanja njihovega simfoničnega orkestra na 72. Ljubljana Festivalu v Slovenski filharmoniji.
Italijanska glasbenika Gianluca Campo in Antonio Ostuni v Viteški dvorani Križank, vse fotografije Marijan Zlobec
Primerjave so vedno dobre, a mora do njih priti, mednarodna gostovanja mora nekdo organizirati in kvalitetno izvesti, kar pomeni tudi zagotoviti sredstva in obisk.
Koliko je možnosti, da v Ljubljani gostuje slavna opera iz Catanie – Teatro Vincenzo Bellini, s kakšno Bellinijevo opero, je še odprto vprašanje. Festival Ljubljana si prizadeva vsako leto pridobiti k nam eno italijansko operno gledališče, pri katerem kot sponzor neposredno sodeluje Republika Italija sama v povezavi z njihovim veleposlaništvom, kot se je to dogajalo že doslej. Italija ima več kot trideset stalnih oper in so gostovanja možna še veliko let.
Prve operne predstave so se v Ljubljani dogajale že leta 1660, prva Opera pa je bila kot Stanovsko gledališče zgrajena leta 1765, ko je imelo mesto borih osem tisoč prebivalcev.
Treba je poudariti, da so bile vse generacije v preteklih stoletjih glede Opere ambiciozne, morda bi lahko izrazili pomisel le pri nastajanju Deželnega gledališča, ko je bil prvotni načrt čeških arhitektov Jana Vladimírja Hráskýja in Antonína Hrubýja narejen za bistveno večjo Opero, realizacija pa zaradi pomanjkanja denarja in pomislekov, povezanih s premajhnim številom občinstva v dvorani s tisoč sedeži, reducirana. SedanjaLjubljanska pera SNG iz leta 1892 je bila načrtovana za tisoč ljudi. Škoda, da do tega potem ni prišlo.
Ljubljana kot glavno mesto dežele Kranjske je tedaj imela le trideset tisoč prebivalcev, med njimi skoraj polovico Nemcev, in največje slovensko mesto je bil Trst. Toliko za primerjalno informacijo.
Koncert flavte in harfe v polni Viteški dvorani Križank je bil odličen, doživet, glasbeno interpretativno prepričljiv, programsko pester z mešanico znanih in manj znanih ali pri nas celo še neizvedenih del.
Flavtist Gianluca Campo in harfist Antonio Ostuni sta italijanska umetnika, ki v duetu nastopata po številnih vodilnih evropskih dvoranah. Oba sta tudi profesorja na Konservatoriju Vincenzo Bellini iz Catanie na Siciliji.
Gianluca Campo je prvi flavtist v Teatru La Fenice v Benetkah. Med leti 2016 in 2023 je bil prvi solistični flavtist v Simfoničnem orkestru St. Gallen, v sezoni 2019/2020 pa je zasedal isto mesto v Bavarski državni operi. Leta 2022 je postal finalist na tekmovanju za mesto solista pri Berlinskih filharmonikih.
Bil je tudi član orkestra Luigi Cherubini pod vodstvom Riccarda Mutija, kasneje pa akademik v Bavarski državni operi v Münchnu pod vodstvom Kirila Petrenka.
Antonio Ostuni ima bogato mednarodno koncertno kariero. Nastopal je na 9. in 10. svetovnem kongresu harfe v Dublinu in Amsterdamu, v dvorani Vnebovzetja (Sala Assunta) je nastopil ob neposrednem prenosu Radia Vatikan, kot solist pa je igral tudi z Orkestrom Haydn iz Bolzana in Trenta, kjer je izvedel Koncert za harfo in orkester Alberta Evarista Ginastere.
Prejel je številne nagrade, med drugim prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju Henriette Renié v Lyonu ter nagrado »Premio Nazionale delle Arti«, ki jo podeljuje italijansko Ministrstvo za izobraževanje.
Prvi del koncerta je bil posvečen italijanskim skladateljem Gaetanu Donizettiju, po napovedi flavtista pred začetom koncerta pa so v programu natisnjenega Gioachina Rossiniju črtali iz programa in ga na koncu koncerta nadoknadili z Ibertom.
Brez pavze se je nastop nadaljeval z Ninom Roto in Domenicom Turijem, čigar delo Metamorfoze je bilo tokrat prvič predstavljeno v Sloveniji, zadnji del pa je bil zaznamovan z melodijami francoske glasbene tradicije, skladateljev Clauda Debussyja, Camilla Saint-Saënsa in Mauricea Ravela.
Program:
Gaetano Donizetti: Sonata v g-molu za flavto in harfo
Nino Rota: Sonata za flavto in harfo
Domenico Turi: Metamorfoze za harfo solo
Claude Debussy: Sirinks, L. 129 za flavto solo
Claude Debussy, prir. / arr. Antonio Ostuni: Za priklic Pana, boga poletnega vetra iz Treh Bilitinih pesmi, L. 97
Camille Saint-Saëns: Fantazija v A-duru, op. 124
Maurice Ravel: Skladba v obliki habanere
Jacques Ibert – Entr’acte
Koncert je bil celovit ali v celoti prepričljiv. Nastopila sta dva odliča glasbenika, dobro pripravljena, v pravi koncertni formi in z željo po razdajanju svojega znanja, mediteranskega, italijanskega temperamenta iz južne Italije.
Že uvodna Donizettijeva Sonata za flavto in harfo v g – molu v dveh stavkih: Largheto in Allegro je razkrila odličnega flavtista, ki resda igra na zlato flavto, a je bil takoj opazen sijajen zvok, obogaten z razkošjem barv in alikvoti, podobno izrazita, mestoma kar dramatična je bila harfa, presem pa je bila čista skupna igra.
Sonata za flavto in harfo Nina Rote je bolj mladostno koncertantno delo iz leta 1937, napisano v treh stavkih: I. Allegro molto moderato II. Andante sostenuto III. Allegro festoso. Sonata je dolga kakih trinajst minut in nudi glasbenikoma tako solistične kot skupne izpovedne trenutke, še posebej, ko zaslišimo žlahtne melodije.
Sonata za flavto in harfo je bila posvečena harfistki Clelii Gatti Aldrovandi. Zanimive so besede, ki jih je Gianandrea Gavazzeni posvetil temu delu, v eseju, ki je bil kasneje vključeno v zvezek Musicisti d’Europa: “Zdi se, da glas pada in teče kot pd kakšnega italijanskega Ravela; arhaično, zelo intimno; kot od nekoga, ki je izumil slog, ki ga nikoli ni bilo. In ta Sonata izgleda, kot da je zavzela trden položaj v sodobni italijanski glasbi.”
