V ljubljanski Galeriji Bažato razstavlja svoje slike akademski slikar Uroš Weinberger. Svoji razstavi je dal naslov Froula Park.
Uroš Weinberger v Galeriji Bažato, vse fotografije Marijan Zlobec
Tako kot na nekaj prejšnjih razstavah se v svojem slikarskem opusu najraje ukvarja z aktualnostjo našega življenja, razpetega med sodobno tehnologijo, umetno inteligenco, nadzorom npr. z droni, pogledom in vizijo bližnje prihodnosti.
Svoje globoko čutenje in odzivnost na hitre spremembe digitalizacije sveta in še hitrejšega prehajanja v odvisnost od lastnih tehnoloških iznajdb, neznanih ali skrivnostnih funkcij in ciljev, slikarsko postavlja v posebej izbran, lahko bi rekli emotiven kolorit, najraje svetlo zelene, svetlo modre, svetlo rdeče barve.
Zelo rad ima ali oblikuje različna mreženja, s čimer aludira na vsakršna prepletanja določenih elementov iz tehnološkega parka neznanih ali skrivnostnih dimenzij, a vedno na zgolj metaforični ravni, saj mu je slikarski realizem povsem tuj.
Njegove figure neredko spominjajo na kozmonavte, ozadja na rakete, kozmos.., a na nevsiljiv ali eksplicitni način, tako da je njegova metaforika skrivnostna in večplastna.
Njegovo slikarstvo nam sporoča, da se človek zaveda samega sebe kot omejenega bitja, a je hkrati pripravljen storiti vse, da bi to spoznanje presegel.
Preseči samega sebe pomeni potovanje stran od že spoznanega, videnega, nadzemeljskega, v fiziološkem smislu, saj vesoljci ne potujejo v vesolje, da bi tam od blizu srečali ali videli Boga, ampak da bi zanikali svojo biološkost, svojo dimenzijo, ki ni skladna s tisto, ki mu jo omogoča um.
Vsaka slika je do skrajnosti dodelana, brez šibkih ali praznih mest; vse ima pod kompozicijskim, oblikovalskim in čisto slikarsko obrtnim, tehničnim nadzorom. Za vse to je potrebno veliko znanje.
Uroš Weinberger uporablja svoja slikarska znanja za sporočanje neke širše filozofije, ki ne izhaja iz siceršnje zgodovine in se ne napaja pri kakšnih zvenečih imenih, ki na družbo nimajo nikakršnega vpliva več, tako kot včasih Marx, Engels, Lenin, pa Sartre, Lacan. Danes vsi gledajo le k milijarderjem in njihovim odločitvam. Nastala je muskizacija sveta.
Že Slavoj Žižek je brez družbene moči in mu lahko celo med javnim nastopom stopi grozeče na oder neki Jud, ko govori o Izraelskem napadu na Palestino, kot smo videli v Frankfurtu. Do danes pa je že bilo izraelskih zločinov najmanj tisočkrat več. In se širijo še v druge države.
Uroš Weinberger tega slikarsko ne eksplicira; v bistvu vzpostavlja dialog sam s sabo, s svojimi idejami in vizijami, tako da v njegovem slikarstvu lahko zaznavamo umetniški in življenjski nazor. Ravno ta spoj pa mu daje izjemno umetniško moč in bi si za svoje zadnje razstave prav gotovo zaslužil nagrado Prešernovega sklada.
Kot ob razstavi zapiše kustos Miha Colner, gre umetniku pri premišljevanju o potencialnih prihodnostih na roko medij, ki ga izbira. “Risba in slika sta še vedno tista vsakdanja in dostopna medija, ki omogočata svobodno gradnjo novih, še neznanih svetov, ki so lahko popolnoma fiktivni in nimajo prav nobene reference na dejanske podobe in situacije v stvarnem svetu.
V slikah Uroša Weinbergerja je ta neizogibni odsev stvarnosti dokaj evidenten, saj se na njih pojavljajo motivi, ki lahko delujejo zelo znano in domačno, hkrati pa lahko publiko zaradi kulturne determiniranosti usmerijo v prepoznavanje in interpretiranje motivov kot tujih in nevarnih.”
Weinbergerjeve slike so posledica stiliziranih digitalnih kolažev, ki jih najprej izdela v virtualnem svetu računalniškega programa, nato pa jih v ateljejskem procesu slikanja prenese v končno obliko na slikarskem platnu, kjer se ves čas odvijajo modifikacije. Iz teh digitalnih podob nastanejo slike, medtem ko kolaži nikdar ne zapustijo virtualnega prostora in so kot takšni tokrat prvič predstavljeni na zaslonih.
V Weinbergerjevih slikah je, zapiše Colner, mogoče razbrati zavračanje arhetipske delitve na samoniklo naravo in umetelno kulturo, kakor tudi samozavedanje o dejanskih razmerah, s katerimi se trenutno spopada človek (in preostale vrste živih organizmov) v obdobju antropocena, ko v okolju prevladujejo velike intervencije v geološko sestavo okolja in organsko naravo, ki so posledica človekove vere v znanstveni in tehnološki napredek.
“Weinbergerjeva slikarska dela so v tem pogledu skoraj objektivistične narave, saj z njimi ne podaja neposrednih ugotovitev in ultimativnih izjav o morebitnih prihodnostih življenja na planetu, ampak preprosto opazuje in na samosvoj način upodablja svojo vizijo in fantazijo zemeljskega življenja, v sedanjosti in prihodnosti,” še piše Colner.
Uroš Weinberger je diplomiral (2003) in magistriral iz slikarstva (2005) na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, leta 2020 pa je tam prejel izvolitev v naziv docent za področje slikarstva.
Leta 2001 je prejel študentsko Prešernovo nagrado, leta 2018 priznanje za pomembna umetniška dela Univerze v Ljubljani, leta 2022 pa Trdinovo nagrado Mestne občine Novo mesto za pomembne trajne uspehe na področju likovne umetnosti.
Kontinuirano razstavlja v slovenskih in mednarodnih galerijskih prostorih, njegova likovna dela so vključena v javnih in zasebnih zbirkah. Živi in ustvarja kot samostojni vizualni umetnik.
Razstava bo na ogled do konca novembra.
Marijan Zlobec