Mohorjeva založba Celovec je izdala zelo obsežno (504 strani) zgodovinsko znanstveno monografijo Marjana Linasija z naslovom Jugovzhodna Koroška 1918 – 1920 s ponaslovom Poskus sinteze burnih dogajanj od prevrata do plebiscita na območju nekdanjih političnih okrajev.
Naslovnica
Knjiga predstavlja dogajanja v izjemnih časih po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstroogrske monarhije na območju treh takratnih političnih okrajev: Velikovec, Wolfsberg in Slovenj Gradec. Vsebinsko se naslanja na roman koroškega pisatelja Prežihovega Voranca Požganica in sledi zgodbi poročnika Franja Malgaja.
Območje, ki ga knjiga obravnava, je bilo do začetka junija 1919 zaznamovano z boji za slovensko-avstrijsko mejo, del ozemlja je bil vključen v novo jugoslovansko državo, del pa v plebiscitno cono A, kjer se je glasovanje 10. oktobra 1920 izteklo v prid Republike Avstrije.
Posebnost knjige je, da se avtor poskuša vživeti v situacijo, kakršno so občutili mali ljudje, tako Slovenci kot nemško govoreči. Zanimajo ga tihi in nevidni procesi, vprašanje uprave, pomanjkanje, epidemije kužnih bolezni kot posledica vojne. Ne more mimo dejstva, da je dogajanje pred plebiscitom in plebiscit sam na eni in drugi strani vzbujalo zelo negativna čustva, posledice so se čutile še dolgo.
Avtor predstavlja tudi nenavadno zgodbo vasi Libeliče, ki je bila že dve leti pod Avstrijo, potem pa je po prizadevanju domačinov prišla pod Jugoslavijo.
Plebiscitni coni A in B s pogoji za volilno pravico (iz knjige)
Poglejmo poglavja, da nam bodo bolj prebližala vsebino:
Uvodna beseda
Avstro-ogrska monarhija in položaj Slovencev v njej
Razmere med prvo svetovno vojno
Južno od prihodnje saintgermainske meje
Severno od prihodnje saintgermainske meje
Majniška deklaracija 1917 in njen odmev
Deklaracijsko gibanje na območju političnega okraja Velikovec
Deklaracijsko gibanje na območju političnega okraja Slovenj Gradec
Andrej Oset in njegova vloga
Šentjanški tabor 7. aprila 1918
Konec vojne, razpad Avstro-Ogrske in nastanek jugoslovanske države
Nemiri ob koncu prve svetovne vojne
Lokalni narodni sveti in narodne straže
Dravska dolina
Mežiška dolina
Območje Dravograda in Mislinjska dolina
Okraj Velikovec severno od prihodnje saintgermainske meje
Franjo Malgaj vzpostavi red v Mežiški dolini
Ukrepi jugoslovanske uprave na področju šolstva
Ukrepi jugoslovanske uprave na področju gospodarstva
Spreminjanje podobe pokrajine .
Postopno zasedanje Koroške severno od prihodnje saintgermainske meje in avstrijska protiakcija do sklenitve premirja 14. januarja 1919
Nemški propagandni plakat ob plebiscitu. »Mama, ne štimajte [glasujte] za Jugoslavijo, kar moram ajnrukat [v vojsko] za kralja Petra!« (iz knjige)
Vprašanje meja novonastalih držav (Nemške) Avstrije in
Države (Kraljevine) SHS (Jugoslavije) ob razpadu
avstro-ogrske monarhije
Slovenske oborožene sile, njihov nastanek in začetna faza delovanja
Stališče Narodne vlade SHS za Slovenijo do Koroške
Številčna razmerja med slovensko (jugoslovansko) in
koroško (avstrijsko) vojsko
Zasedanje okraja Velikovec severno od prihodnje
saintgermainske meje in spopadi
Boji za Dravograd in Labotsko dolino
Stališče koroških Nemcev, vojaški premiki in dogovori
Krepitev »koroške fronte« z novimi slovenskimi enotami
Dogajanja na začasni demarkacijski črti na velikovškem odseku od sklenitve premirja 14. januarja 1919 do avstrijske protiofenzive 29. aprila 1919
Vloga Milesove komisije
Vojaški premiki in spopadi do 29. aprila 1919
»Korošci, spoznajte zrnje, ki raste v Jugoslaviji«: Jugoslovanski propagandni plakat ob plebiscitu (iz knjige)
Upravna ureditev ozemlja treh okrajev
Upravna ureditev na območju Slovenije in južno od prihodnje saintgermainske meje
Upravna ureditev severno od prihodnje saintgermainske meje
Proces slovenizacije severno od prihodnje saintgermainske meje (primer Železne Kaple)
Negotova usoda zgornje Dravske in Mislinjske doline
Množična zborovanja v počastitev združitve južnih Slovanov
Zborovanja južno od prihodnje saintgermainske meje
Zborovanja severno od prihodnje saintgermainske meje
Nasilna dejanja severno od prihodnje saintgermainske meje
Nota koroške deželne vlade in odgovor jugoslovanske strani nanjo
Nasilna dejanja, ki jih je jugoslovanska stran očitala avstrijski strani
Nasilna dejanja, ki jih je jugoslovanski strani očitala avstrijska stran
Zdravstvene razmere kot posledica prve svetovne vojne
Južno od prihodnje saintgermainske meje
Severno od prihodnje saintgermainske meje
Epidemije živinskih bolezni in ureditev živinozdravstvene službe
Medzavezniška plebiscitna komisija na dvorišču svojega sedeža v celovškem Burgu (iz knjige)
Slovenska ofenziva in avstrijska protiofenziva od 29. aprila
do 8. maja 1919
Vprašanje povoda in ukaza za slovensko ofenzivo
Napad slovenskih sil 29. aprila 1919 zjutraj na velikovškem mostišču
Prodor avstrijskih sil in izrinjenje slovenskih sil iz Koroške
Nasilna dejanja avstrijskih sil med prodorom
Prodor avstrijskih sil v Mežiško dolino in Malgajeva smrt
Poskus prodora jugoslovanskih sil v Labotsko dolino
(Lavanttal) in umik
Prodor avstrijskih sil v Dravograd, Mislinjsko in Dravsko dolino 235
Tritedenska avstrijska zasedba maja 1919
Severno od prihodnje saintgermainske meje
Južno od prihodnje saintgermainske meje
(Mežiška dolina in območje Dravograda)
Krhko premirje na štajersko-koroški deželni meji maja 1919
Nesreče z neeksplodiranimi (u)bojnimi sredstvi
Južno od prihodnje saintgermainske meje
Severno od prihodnje saintgermainske meje
Protiofenziva jugoslovanske vojske od 28. maja do 6. junija 1919 in zasedba večine dvojezičnega ozemlja Koroške
Labotski odred .
Koroški odred
Jezerski odred
Vojna škoda in vojne žrtve
Nekateri represivni ukrepi kot posledica stiske slovenske oblasti
Umik Mohorjeve tiskarne iz Celovca na Prevalje
Jugoslovanska uprava v plebiscitni coni A, posebej na območju političnega okraja Velikovec
Druga faza jugoslovanske uprave
Nasilna dejanja med jugoslovansko upravo cone A
Nasilna dejanja, ki jih je jugoslovanska stran očitala avstrijski strani
Nasilna dejanja, ki jih je avstrijska stran očitala jugoslovanski strani
Koroški plebiscit in njegove posledice
Odločitev za plebiscit in organizacija plebiscita
Medzavezniška plebiscitna komisija
Jugoslovanska propaganda in vloga generala Rudolfa Maistra
Stališče koroške Cerkve do plebiscita
Koroški pisatelj Lovro Kuhar – Prežihov Voranc in komunisti
o plebiscitu
Javna zborovanja koroških Slovencev po sprejetju sklepa o plebiscitu
Avstrijska propaganda
»Junaštva in zvijačnosti« »koroških domoljubov«
Avstrijska predplebiscitna zborovanja
Avstrijska in jugoslovanska propaganda v očeh Avstrijcev
Avstrijska in jugoslovanska propaganda v očeh Jugoslovanov
Slovenska duhovnika v službi avstrijske propagande
Tehnika glasovanja, glasovanje in rezultati
Razlogi za izgubo plebiscita in s tem Koroške
Posledice plebiscita
Epilog plebiscita
Različna mnenja sodobnikov – poznavalcev razmer o vzrokih izgube plebiscita in s tem Koroške
Ideje o reviziji meje, s tem tudi posledic plebiscita
Končna določitev meje v Mežiški in Dravski dolini
Libeliče dve leti po plebiscitu spet združene z matičnim narodom
Epilog
Slovenci v Avstriji
Slovenci v Jugoslaviji
Libeliče
Viri in literatura
Seznam smrtnih žrtev
Imensko kazalo
Citiranje kazala sicer ni v predstavitveni praksi, a je tokrat najboljši način, da se bralec odloči morda za prva in zanj najbolj zanimiva in aktualna poglavja, ki jih bo najprej prebral.
Posebnost monografije je poleg bogate literature še seznam smrtnih žrtev, poimenovanih kot borci za severno mejo. Teh je 193. Sledijo pripadniki avstrijskih oboroženih sil, ki so padli na območju, ki ga avtor obravnava v knjigi, ali pa so izvirali s tega območja in so padli drugje. Teh je 118. Tretja uvrstitev so civilisti, umrli zaradi bojnih aktivnosti, nasilja ali nesreče z orožjem in (u)bojnimi sredstvi. Teh je 74. Sledijo še druge kategorije umrlih ali padlih.
Kaj pravi avtor Marjan Linasi v Uvodni besedi
Uvod v to knjigo bom začel z anekdoto. Že od malega sem se zanimal za zgodovino, zlasti novejšo. Učiteljica v četrtem razredu osnovne šole me je pred mamo pohvalila, da znam veliko zgodovine. Vsekakor sem bil na to ponosen, še bolj pa moj oče, ki se je s tem rad pohvalil pred žlahto, saj je k mojemu zanimanju veliko prispeval prav on. Pa me je, še ne desetletnega dečka, stric ob obisku nenadoma vprašal: »No, ti zgodovinar, kdaj je bil koroški plebiscit?« Skoraj sem se sesedel. Takrat sem za koroški plebiscit slišal prvič. Obenem sem spoznal, da še zdaleč ne vem vsega in da se bom moral še veliko učiti. No, in kot vidite, se me drži – zgodba o plebiscitu in o koroški novejši zgodovini nasploh – še danes, ko sem star že 66 let, in se me bo najbrž do konca življenja.
Začetek projekta, katerega del je tudi knjiga, ki vam jo predstavljam, sega v čas pred korono, v začetek leta 2020. Bližala se je 100. obletnica koroškega plebiscita. Dogodek vseslovenskega, celo mednarodnega pomena, ki nikakor ne more mimo naše ustanove, Koroškega pokrajinskega muzeja, saj smo bili, izvorno gledano, ustanovljeni prav za pokrivanje novejše koroške zgodovine na obeh straneh saintgermainske meje. Poleg tega imamo tostran meje tudi Libeliče s svojo znamenito zgodbo, povezano prav s tem dogodkom. Tudi stota obletnica priključitve Libelič k Sloveniji bo kmalu tu, smo se zavedali. Razlog več, da damo tudi mi svoj strokovni prispevek k spominjanju na ta dva pomembna dogodka, saj smo se nanju odzivali že ob prejšnjih okroglih obletnicah. Že ob 70. obletnici, ko smo prav pod mojo taktirko, saj sem bil takrat direktor te kulturne ustanove, ki je tedaj delovala še v manjšem obsegu, pripravili odmeven simpozij z eminentno udeležbo ter ob tem odprli zanimivo in prvič sodobneje oblikovano razstavo v primerjavi s postavitvami, kot smo jih bili navajeni dotlej. Ob tem je izšla tudi knjižica, po formatu skromna, a z dokaj natančnim opisom dogajanja. Ob 75. obletnici koroškega plebiscita pa smo, tudi še v času mojega mandata, v župnišču v Libeličah postavili stalno razstavo.
Razstava v Libeličah je bila po treh desetletjih potrebna prenove, tako vsebinske kot oblikovne. Stota obletnica je bila ravno pravšnji razlog. Delo pri projektu pa je bilo ovirano zaradi znanih protikoronskih ukrepov, pa tudi zato, ker je vmes prišla še 30. obletnica junijske vojne 1991, katere obeležitev je prav tako padla na naša ramena. Tu smo javni interes okolja zadovoljili s pripravo dveh razstav, ki sta nam vzeli osem mesecev časa, zato je delo pri »libeliškem projektu« potekalo v določeni časovni stiski, a smo ga kljub temu uspešno opravili. Pripravili smo najprej polurni dokumentarno-poučni film z naslovom Na prevratu, ki ga je bilo mogoče gledati na Youtubu. Ob novi stalni razstavi v Libeličah smo izdali novo knjižico kot spremno publikacijo. Ob pripravi vsega naštetega so se mi kot avtorju odpirala nova in nova obzorja. Spoznal sem, da sem o teh dogajanjih dotlej veliko slišal, vedel pa precej manj. Da so torej veliko kompleksnejša, kot sem jih utegnil do takrat spoznati tako pri pouku zgodovine v osnovni šoli in gimnaziji kot pri študiju na fakulteti – tudi na tretji stopnji ter ob branju literature, ki mi je bila dotlej na voljo. Še največ sem do tedaj izvedel iz dveh znamenitih publikacij, Koroškega zbornika (Ljubljana 1946) in zbornika Koroški plebiscit. Razprave in članki (Ljubljana 1970). Oboje sem imel priložnost vzeti v roke že v zadnjem letniku gimnazije, poleg tega še knjigo dr. Metoda Mikuža Slovenci v stari Jugoslaviji, s poglavjem o bojih za severno mejo in o koroškem plebiscitu.
Požganica, 1939, naslovnica
In, seveda, tudi Prežihov roman Požganica, o katerem sem pri uri slovenskega jezika celo pripravil referat. A takrat sem bil za razumevanje tako kompleksne problematike še premlad. Vsaj s tremi avtorji prej omenjenega zbornika, poleg Mikuža tudi z Grafenauerjem in Pleterskim, sem se kmalu nato pobliže spoznal pri študiju, saj so bili moji profesorji.
Stota obletnica obeh dogodkov je bila torej idealna priložnost, da se še bolj poglobim, razširim in nadgradim vse tisto znanje, ki sem ga imel do tedaj. Vendar, bolj sem se poglabljal v materijo, bolj se mi je pogled širil: po vsaki knjigi, ki sem jo vzel v roke, se mi je prikazalo še več dejstev, za katera do takrat niti nisem vedel. Ugotovil sem, da je gradiva toliko, da ga v tako kratkem času, kot bi to zahtevala stota obletnica tako pomembnega dogodka, kot je plebiscit, ne bo mogoče obdelati vsega; niti do stote obletnice libeliškega dogodka. Da je to veliko obsežnejša naloga, ki jo bo treba načrtovati na daljši rok: Projekt bomo nadaljevali in ga zaključili v obliki obsežne monografske študije. Preveč zanimiva se mi je zdela snov, na katero sem naletel, vse to izjemno burno dogajanje, nešteti zanimivi dogodki na terenu, za katere dotlej nisem vedel, številne usode posameznikov, za katere marsikdo ne ve (več), saj je dogajanje že preveč oddaljeno. Vse našteto je razsuto po številnih dokumentih in spominih, knjige, ki bi vse to dogajanje v vsej njegovi kompleksnosti zajemala, pa ni napisal še nihče; vsaj za tukajšnje ožje lokalno območje ne. Skratka, preveč zanimivo dogajanje, da bi ga smel prepustiti pozabi.
Franjo Malgaj leta 1910 (ni v knjig)
Odločil sem se torej napisati knjigo, ki bo geografsko, ko gre za konkretna dogajanja na terenu, zajemala območje takratnih političnih okrajev Velikovec, Volšperk in Slovenj Gradec. Na slovenski strani saintgermainske meje Mežiško, Mislinjsko in zgornjo Dravsko dolino, deloma še Šaleško dolino, ki je bila takrat kot sodni okraj Šoštanj del političnega okraja Slovenj Gradec. Mežiška dolina je bila takrat del sodnega okraja Pliberk, območje Dravograda pa del sodnega okraja Šentpavel. K sodnemu okraju Marenberg (Radlje ob Dravi) je spadala tudi občina Sobota, ki je po razmejitvi pripadla avstrijski deželi Štajerski. Vem, da naslov, ki sem ga izbral za knjigo, ni najboljši, kajti, če smo natančni, sta del nekdanje dežele Koroške od tega ozemlja le Mežiška dolina in območje Dravograda, večji del Mislinjske doline je bil v prvih letih 15. stoletja tudi del Koroške, a je takrat pripadel Štajerski, vse tri doline, Mežiška, Mislinjska in zgornja Dravska dolina, pa tvorijo danes koroško statistično regijo. A kakorkoli sem obračal, nikakor nisem mogel za tako raznoliko ozemlje, ki je doživljalo tolikšne geografske spremembe, najti primernejšega naslova. Gre pač za območje, ki ima dovolj skupno zgodbo, da jo lahko obravnavamo skupaj. Deloma sledimo akciji Franja Malgaja, deloma se naslanjamo tudi na Prežihov roman Požganica, ki v svojo pripoved zajema tudi Malgaja in seže do Velikovca.
Prežihov Voranc leta 1930, foto Wikipedija
Politični okraj Velikovec je bil po avstrijski protiofenzivi kmalu po novem letu 1919, ko so bile slovenske sile pregnane z večine drugega dela Koroške, območje, ki so ga še štiri mesece dokaj trdno držale v rokah slovenske sile. Če bi držala teza, da tisto, kar kdo zasede, ostane v njegovih rokah, bi ga morale antantne sile brez plebiscita v celoti, ne le Mežiško dolino, prepustiti nam. V aprilsko-majski protiofenzivi so avstrijske sile zasedle ves politični okraj Velikovec ter prodrle celo do Slovenj Gradca in Marenberga, nakar jih je jugoslovanska vojska v majsko-junijski ofenzivi potisnila nazaj ter ponovno zasedla tudi ves okraj Velikovec (in del okraja Volšperk). Tudi podnaslov je zelo utemeljen, saj gre za tako obsežno in kompleksno dogajanje, da ga je težko zajeti v eno samo knjigo, in ta knjiga predstavlja le poskus sinteze.
Portret Rudolfa Maistra (ni v knjigi)
Seveda pa bi to lokalno dogajanje obviselo v zraku, če ga ne bi obravnavali v okviru širših dogodkov in procesov. Ravno tu se bo bralec lahko seznanil z mnogimi zanimivimi dejstvi, razmišljanji in ocenami celotnega dogajanja okrog plebiscita, priprav nanj na obeh straneh, končnega rezultata in posledic. Tudi posledic nasploh; torej kaj so koroški Slovenci pridobili (ali izgubili) z vključitvijo v Avstrijo in kaj smo ostali Slovenci pridobili (ali izgubili) z vključitvijo v jugoslovansko državo. V tem okviru posebej Libeličani. Za uvod pa se mi je zdelo pomembno prikazati življenje Slovencev, zlasti koroških, v avstro-ogrski monarhiji in v času prve svetovne vojne. Ravno omenjena država jo je začela, nazadnje pa je prav vojna pokopala tudi njo. Zelo v skladu s svetopisemskim rekom: »Kdor bo z mečem začel, bo z mečem pokončan.« Vojna pa seveda ni ostala brez posledic, zato poleg vidnega dogajanja po njej obširno prikažem tudi tihe in manj vidne procese in dogajanja, kot so epidemije različnih bolezni, zlasti španske gripe. Kot domala vsako delo doslej pa tudi to zaključim s poimenskimi seznami žrtev, tako naših kot nasprotnikovih, tako vojaških kot civilnih.
Krvava resnica (iz knjige)
Že ko sem vzel v roke kak star časopis, sem ugotovil, da jih je še veliko, ki bi jih bilo treba pregledati. Pregledal sem jih, kolikor sem mogel največ. Za avstrijske sem dobil internetno povezavo, vendar sem na žalost ugotovil, da med neštetimi časopisi, ki so v Avstriji digitalizirani, manjkajo prav tisti, ki bi jih potreboval za svoj projekt. Časopis Kärntner Landsmannschaft sem dobil v Koroški osrednji knjižnici, Koroško Korošcem pa v Digitalni knjižnici Slovenije, če omenim dva časopisa nasprotne strani. Enako kot za časopise velja za spomine akterjev ali zgolj opazovalcev dogajanja, ki jih je veliko objavljenih v Koroškem fužinarju, precej pa jih je izšlo tudi v knjižni obliki, vendar za velik del le-teh dotlej nisem niti vedel. Posebej so me fascinirali spomini župnika Jurija Trunka, udeleženca mirovne konference v Parizu in pogovora z Wilsonom ter člana mednarodne plebiscitne komisije, ki jih je napisal že kmalu po dogodkih v Koloradu v ZDA, kamor se je moral izseliti, izšli pa so v Ljubljani leta 1950. Bil sem presenečen nad dejstvom, da je tudi dr. Lambert Ehrlich napisal spomine, ki so bili pred leti objavljeni. Začudil sem se nad izjemno obsežnim dnevnikom knezoškofa Jegliča, ki je imel največ zaslug, da je Majniška deklaracija spodbudila množično vseslovensko gibanje. Spomine voditelja koroških Slovencev v času med plebiscitom in anšlusom, v katerih posega tudi v čas plebiscita, dr. Franca Petka, ki jih je pridobil in uredil dr. Janko Pleterski, z obsežnimi opombami, pri katerih je deloma sodeloval tudi dr. Tone Zorn, pa sem predeloval že kot študent, ko sem se pripravljal na zagovor diplomske naloge. Poleg teh so za projekt pomembni še spomini mnogih pomembnih slovenskih mož, ki so izšli v knjižni obliki (Prepeluh, Šušteršič, Ravnihar, Hribar, Mejak, Šuklje in drugi). Med edicijami virov bi zlasti omenil tri knjige zapisnikov sej Narodne vlade in Deželne vlade za Slovenijo, s komentarji, ki jih je prispeval Peter Ribnikar. Tudi farne kronike koroških župnij so izšle v knjižni obliki, in sem jih veliko uporabljal. Za tukajšnji del Koroške je prav tako na voljo nekaj župnijskih kronik; nekatere v originalu, nekatere pa so tudi objavljene v Koroškem fužinarju in drugih publikacijah. Silno zanimivi so mi bili zborniki, ki so izhajali ob okroglih obletnicah, na primer Slovenci v desetletju 1918–1928, Zbornik ob 60. obletnici bojev za severno mejo, Boj za Maribor in drugi. V njih so deloma objavljeni spomini akterjev, deloma pa študije in razprave. Štiri koroške upravne enote so mi prijazno dale na vpogled mrliške matične knjige, iz katerih sem razbral število smrtnih primerov epidemij kot posledic vojne. Smrtne primere sem evidentiral tudi na osnovi bolniških knjig Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor in mi jih je z veliko razumevanja priskrbel dr. Vinko Skitek, vodja koroške izpostave arhiva. Pregled mrliških matičnih knjig še za »zamejski« del bi dal še natančnejše rezultate. Od Mestne občine Slovenj Gradec pa sem že pred časom dobil zapisnike sej mestnega sveta. Seveda sem uporabil tudi drugo arhivsko gradivo, zlasti kopije iz Pokrajinskega arhiva Maribor, Sresko načelstvo Dravograd, deloma tudi Slovenj Gradec, ki jih je že pred leti priskrbel sodelavec muzeja Marjan Kos. Ravno tu bi bilo še veliko dela, če bi hotel predelati tistih 1200 škatel gradiva, ki ga hrani NUK. Zlasti bi bilo zanimivo predelati sodno gradivo za čas dveh let po končani vojni. Menim, da bo to posebna naloga, ki jo bom morda izpeljal v prihodnje.
Propagandni letak ob plebiscitnem boju (iz knjige)
Naštevanja uporabljene literature ne bi bilo ne konca ne kraja. Vse je navedeno na koncu knjige v prilogi. Vsega, kar obstaja, nisem mogel predelati, ker je preprosto preveč; vsekakor sem predelal tisto literaturo, ki se mi je zdela neobhodno potrebna. Posebej bi morda izpostavil knjigo Lojzeta Udeta, prav tako borca za severno mejo, o bojih za severno mejo. Izpostavil bi tudi knjigo dr. Luke Sienčnika Koroški plebiscit, ki je izšla leta 1987. Nikakor pa nisem mogel mimo več knjig Andreja Rahtena. Zelo uporabne in koristne so bile tudi lokalne kronike za posamezne kraje ali občine na obeh straneh meje.
Koroški Slovenci ! (iz knjige)
Že ob skupnem slovensko-avstrijskem projektu v letu 2003 (Med kljukastim križem in rdečo zvezdo) sem spoznal, da imamo z Avstrijci povsem diametralno nasproten pogled na dogajanja po prvi svetovni vojni. Medtem ko Slovenci gledamo na dogajanje okrog boja za Koroško in plebiscita kot na poskus zaokroženja slovenskega nacionalnega ozemlja, vidijo Avstrijci v nas okupatorje, ki so si drznili poseči po nedeljivi Koroški, po njihovi sveti zemlji, ki od nekdaj samoumevno pripada samo njim in nikomur drugemu. Študija tako ne bi bila popolna, če bi pozabil na akterje na avstrijski strani in na njihove spomine (Steinacher, Schumy, Perkonig kot urednik silno zanimivega zbornika spominov akterjev Kampf um Kärnten, ki je izšel ob deseti obletnici plebiscita) ter zgodovinske študije, ki so jih pisali deloma akterji (dve znameniti knjigi generala Knausa o vojaških dogodkih, ki jih navajajo tudi naši avtorji, in obsežno delo Martina Wutteja) in drugi, mlajši avtorji. Z raziskovanjem delovanja jugoslovanske uprave v coni A plebiscitnega ozemlja je opravil ogromno delo in mi s tem prihranil veliko truda mag. Philipp Johann Jernej s svojo doktorsko disertacijo, ki bi si vsekakor zaslužila knjižno izdajo v slovenskem jeziku, o tej temi. Za poznavanje stališč Narodne vlade SHS za Slovenijo in Deželne vlade za Slovenijo do Koroške pa je zaslužna dr. Tamara Grieser – Pečar, prav tako s svojo doktorsko disertacijo, ki je v knjižni obliki, a žal še ne v slovenščini, izšla veliko let po zagovoru.
Maksim Gaspari – Zelena žaba (ni v knjigi)
Še na kratko o uporabljeni terminologiji. Ko gre za narodno pripadnost, govorim o Slovencih in Nemcih. Ko pa gre za pripadnost državi (zlasti ko gre za dve bojujoči se sili), pa govorim o Jugoslovanih in Avstrijcih. Zelo značilen izraz iz tistega časa so Prügelbande (pretepaške skupine). Izraz sem ponekod poslovenil v prigelbande, ker je res tako tipičen, da bi izraz pretepaške skupine ne bil najbolj na mestu.
Propagandni letak (iz knjige)
Predolg bi bil seznam tistih, ki se jih s hvaležnostjo spominjam. Deloma sem jih že naštel. Največjo zahvalo sem dolžan svoji ustanovi, Koroškemu pokrajinskemu muzeju, ki mi je omogočila izvedbo in deloma tudi izdajo študije v knjižni obliki, in Mohorjevi založbi v Celovcu, ki je z razumevanjem sprejela moje delo v svoj založniški program kot peto knjigo, ki mi je izšla pri tej ugledni zamejski založbi. Vsekakor hvala tudi moji družini, ki me je pri tem delu podpirala. Zamuda pri izidu, za katero nisem kriv sam, ampak obseg in količina literature in virov, pa je celo dobrodošla, saj je knjiga izšla prav v letu, ko se spominjamo 150. obletnice rojstva in 90. obletnice smrti generala Rudolfa Maistra ter tudi 130. obletnice rojstva Franja Malgaja. Je torej tudi moj in naš prispevek k obeležitvi spomina na ta dva znamenita slovenska moža, zaslužna, da ni »še večji kos slovenske zemlje odnesel plaz«.
Propagandni letak (ni v knjigi)
Ta uvod je bil potreben spričo omenjenih jubilejev, mnogih avtorjev, ki so problematiki posvetili svoje življenje, premajhnemu poznavanu zgodovinske teme med mlado generacijo, pa tudi napovedi bodočih raziskovanj.
Maksim Gaspari – Korošci pozor (v knjigi je objava bez navedbe avtorja)
Knjiga ima morda še premalo slikovnega gradiva, ki vsekakor obstaja za obe strani. V knjigi so objave slik skoncentrirane na sedem strani, a so manjšega formata in bi potrebovale posebno predstavitev ter razlago. Slavnega slikarja Maksa Gasparija s svojimi plebiscitnimi razglednicami ne najdemo, niti med osebami v kazalu, objave pa so brez navedbe avtorstva.
Razglednica Maksa Gasparija (objava brez navedbe avtorja)
Marijan Zlobec