V Cukrarni v Ljubljani je na ogled razstava kolaža in asemblaža slovenskih umetnikov od 70. let 20. stoletja do danes. Razstava Plastenja združuje 29 ustvarjalcev in raziskuje meje med kolažem in asemblažem, ki se v praksi prepletajo. A razstava je še precej več, saj lahko opazimo čisto slikarstvo, instalacije, grafike, prostorske avtorske postavitve, tiskovine, serije risb in fotografij…
Marko A. Kovačič – Zevsova prerokba, 1989, ambient, Golob miru, 1993, Mati, kolaž na platnu, vse fotografije Marijan Zlobec
Razstava tako nima zelo strogega ali selektivnega vsebinskega koncepta, saj so želeli slediti le kolažni tehniki v vseh dimenzijah, je pa oblikovalsko zasnovana v treh plasteh – bele stene v ozadju z barvnimi elementi in konstrukcijami v prostoru, je pojasnila kustosinja Mateja Podlesnik, ki je razstavo pripravila skupaj z Alenko Trebušak.
Žarko Vrezec – Doma, 1998, akril, barvni svinčnik, papir, platno, les
“Po vrsti skupinskih razstavnih projektov, osredotočenih na različne vsebinske sklope, se na tokratni razstavi prvič posvečamo raziskovanju slikarskih, pa tudi kiparskih praks v mediju kolaža in montaže.
Alenka Pirman – Otoka (diptih iz niza Deveta Koroandija), 2024, izrezki iz fotografij na kapa plošči
Iz umetnostne zgodovine znano tehniko kolaža oziroma lepljenke – njeni začetki in razmah segajo v moderni dobi evropske umetnosti v kubizem in kasneje dadaizem, novi realizem, popart, konceptualizem, postmodernizem, vse do sodobne večmedijske umetnosti – so umetniki v fizičnem in podobotvornem smislu dograjevali v monumentalnejšo formo – montažo, s čimer so v oblikovni arhitekturi slikovnega polja dosegali večjo stopnjo kolažiranja, večjo vsebnost in prepletenost elementov ter možnost vpeljevanja »zunanjih snovi« v obliki odpadnega materiala. Montaža tako pomeni kompleksnejšo obliko sestavljenke, asemblaža.”
Marjan Gumilar – Brez naslova, 2019, akril, olje, pršilo, plastična folija na platnu
“Čeprav lahko zasnove kolažne tehnike iščemo že v antični zgodovini mozaikov in v srednjeveških vitražih, gre pri njih za uporabo metode konstrukcije za oblikovanje prepoznavnega figuralnega ali geometrijskega motiva iz enega materiala, kamna ali stekla.”
Mina Fina – Showgirls I – V, 2024, mešana tehnika (skalpel, flomaster, revija)
“Pri umetniških tehnikah kolaža in asemblaža pa gre v prvi vrsti za konstrukcijo umetniškega dela s pomočjo dekonstrukcije prvotnega materiala – najsi gre za papir, tekstil, les, PVC …, ki se ga reže, trga, lomi in zvija – ter premeščanja in sopostavljanja teh delcev v nov kontekst, s čimer na ta način nastala dela dopuščajo možnost novih branj.”
Tugo Šušnik – Arena, 1979 – 2019, akril na platnu, kolaž
“Umetniki za njihov ustroj izbirajo materiale iz različnih virov, gradijo jih na principih kontrastiranja in plastenja, hkrati pa preprost opis komponent, iz katerih so sestavljeni, ne pripomore k celostnemu razumevanju tega, kaj določen kolaž, montaža ali asemblaž je. To navsezadnje niti ni tako pomembno, kajti za razumevanje umetniškega dela je bistvena njegova sporočilnost, ki pa jo v pomenski celoti dojemamo, v vseh smereh pogleda ali od detajla k celoti in nasprotno, vsak na svoj način.”
Stane Jagodič
“Čeprav naj bi kolaža ne bilo težko ločevati od asemblaža – načeloma za razmejitev velja: če gre na steno, je kolaž, če gre v prostor, je asemblaž – v praksi ta meja ni popolnoma jasna. Tovrstne tehnike so namreč doživele vrhunec v času modernizma, ena od osnovnih nalog modernizma pa je bilo prav razbijanje vsakršnih meja.”
Pano z naslovom razstave
“V tovrstni modernistični tradiciji – tako v metodoloških pristopih kot tudi v njenih vsebinskih pomenih – so te tehnike posvojila domala vsa umetniška gibanja in smeri, vse do danes, ko se soočamo z bogatim nasledstvom prejšnjih praks v modificiranih in heterogenih pojavnih oblikah umetniških artefaktov. Slogovne značilnosti kolažiranja in postopka montaže so se v 20. stoletju vzporedno z likovno umetnostjo pospešeno razvijale tudi na področju literature, filma, glasbe, arhitekture in ne nazadnje filozofije, vendar se jih zaradi njihovih specifik na tej razstavi ne dotikamo.”
Adrijan Praznik – Brez naslova, 2024, Zaprta soba, 2023 – 2024
“Razstava Plastenja zajema dela izbranih slovenskih ustvarjalcev vseh generacij, ki so omenjene tehnike uporabljali v časovnem razponu od konca sedemdesetih let do danes, in sicer kot svoj primarni ali občasni postopek dela. V razmislek ponuja razkorak med jasnimi definicijami in umetniško prakso, saj se izkaže, da so dela, ki nedvomno sodijo v okvir le ene od obravnavanih tehnik, prej izjema kot pravilo.”
Mito Gegič – Triglavni drevenjak, 2023, akril, maskirni trak na platnu
“Tako nekateri umetniki svojih tridimenzionalnih del ne postavljajo v prostor, temveč jih obešajo na steno, drugi pa dvodimenzionalna dela postavijo v prostor ali pa celo iz kolažev in asemblažev oblikujejo instalacijo.”
Žiga Kariž (detajl)
“Integralni del postavitve razstave je tudi njena oblikovalska zasnova. Tokrat jo je oblikovalec odel v tri oblikovne plasti, izhajajoč iz bele stene, barve in prostostoječe konstrukcije, s čimer je sugestivno opredelil naslov in tematiko razstave ter jo v kontrastni dinamiki skupaj z umetniškimi eksponati vizualiziral v koherentno ambientalno celoto. ” (Kustosinji Mateja Podlesnik, Alenka Trebušak)
Žiga Kariž, en del kolaža
“Jaz o svojih delih ves čas govorim kot o slikah,” je o svojih delih dejal umetnik Žiga Kariž. “Historično gledano, je poleg montaže kolaž ključna invencija vizualnosti 20. stoletja. Na začetku je bil nastrojen do slikarstva, potem se je pa ta meja – že skozi prakso izumiteljev – začela manjšati. Danes lahko govorimo o kolažu na zelo podoben način, kot govorimo o risbi,” še pojasnjuje Kariž.
Žiga Kariž, drugi del kolaža
Žiga Kariž (detajl)
Razstava je zato zelo odprta, po svoje celo izzivalna, provokativna, tematsko bolj pestra, saj se predstavljeni umetniki na razstavi niso spraševali, ali ustvarjajo kolaž ali asemblaž. Po svoje je to vsiljena izbira samih kustosinj, ki sta iz “varnostnih razlogov” na razstavi uspešno vse pomešali.
Najboljši primer modernega kolaža na razstavi: Žiga Kariž – Oranžni akt na zelenem ozadju, 2015 – 2024, akril, akrilna emulzija, digitalni C – tisk, lepilni trak na platnu
Kustosinji sta poseben poudarek na razstavi, ki se razteza v dveh nadstropjih, dali mladim ustvarjalcem in njihovim delom, ki so nekatera razstavljena prvič. ” Tandem Maja Babič Košir in Nevena Aleksovski sta po več ur dnevno plastili s papirjem, risbami, keramiko, plastiko. Ena je intervenirala kot kiparka, druga kot slikarka,” je dejala Podlesnik.
Stane Jagodič je zasnoval kompleksen projekt
Precej skriti detajl z motivom palestinske zastave na Prančičevi sliki
Umetniki in umetnice: Igor Andjelić, Maja Babič Košir & Nevena Aleksovski, Mirsad Begić, Emerik Bernard, Viktor Bernik, Vanja Bućan, Mito Gegič, Marjan Gumilar, Stane Jagodič, Žiga Kariž, Dušan Kirbiš, Janja Kosi, Marko A. Kovačič, Polonca Lovšin, Mina Fina, Alen Ožbolt, Alenka Pirman, Ivo Prančič, Adrijan Praznik, Mojca Senegačnik, Small but dangers, Mladen Stropnik, Maruša Štibelj, Andrej Štular, Tugo Šušnik, Terrah, Marko Tušek, Žarko Vrezec, V.S.S.D.
Andrej Štular – Kletke, 2002 – 2004, objekti
Na razstavi razstavljajo tudi Igor Andjelić z deloma, v katerih se je, kot je povedal na novinarski konferenci, navdihoval pri arhitekturi, Mirsad Begić z veliko večplastno sliko, ki tematizira pot v večnost, Tugo Šušnik, ki je povedal, da dela zaradi težav z ramo ustvarja z vsem telesom na način, da kroži okrog njih, Ivo Prančič, ki v delu s podobami narobe obrnjenih križev upodablja padle angele, ter Žarko Vrezec z instalacijo knjižnih polic z imitacijo knjig.
Igor Andjelić – Diorama, 2019, brizgalni tisk
Umetnik Terrah predstavlja umetniško delo, ki ga je imel shranjenega na Metelkovi, leta 1993 pa ga je predstavil v Škucu, Alenka Pirman na enem od diptihov Otoka prikaže 2864 slovenskih cerkva,
Manjka mi npr. Aleksij Kobal s svojimi sestavljenkami ali mešano tehniko Prešnica, obogaten iz dodanimi utežmi, verigami, kar aludira na železniško postajo, kot jih je nekoč imel na ogled v Galeriji Equrna, ko je cikel končal, pa se je preusmeril v čisto slikarstvo.
Od V.S.S.D. je še vedno nepresežena predstavitev na Beneškem likovnem bienalu v Arzenalih že pred desetletji. Težko ponovljiva.
Hudo problematična je udeležba Viktorja Bernika. Pri njem imam vtis, če primerjam še njegov TV monitor na U 3, da pravzaprav ne ve, kaj bi nam rad kot likovni umetnik sporočil. Kam se je izgubil, če je v bistvu diplomiral in magistriral iz slikarstva ? Nujen je izhod iz ustvarjalne krize.
Redno pa na vseh razstavah pozabljajo na Evo Petrič, ki ima paktično vse: asemblaže, prostorske postavitve, kombinacije fotografij in aparatur s področja znanosti, vesoljske tehnike, možganske kirurgije…
Viktor Bernik – Zamenjava, 2024, 2 – Metoksi – 1 – Metiletil acetat, transfer na promocijske tiskovine
Če gremo res nazaj do sedemdesetih let 20. stoletja, bi našli še koga, morda kak kolaž Avgusta Černigoja, kot bi jih poiskali v njegovi galeriji v Lipici.
Maruša Štibelj – Melanholija pod površjem, 2020 – 2024, kolaž na papirju (vsako delo ima še svoj naslov)
Dela za razstavo – vsak umetnik se predstavlja z enim do treh – so pridobili od samih umetnikov kot tudi iz MG+MSUM, Galerije Antikvitete Novak, Galerije in dražbene hiši SLOART, podjetja RIKO ter zasebnih lastnikov.
Alen Ožbolt – 4 dela na steni in dve na tleh
Premalo pa je opazno kontaktiranje s samimi umetniki. Če vsega tega ni dovolj, postane razstave avtomatično pomanjkljiva. Lahko pa včasih porabiš več časa za kontakte kot za razstavo.
V.S.S.D. – Prepletanje (zgostitve), 1989/1990, mešana tehnika
Umetniki pa velikokrat sami ne vedo, kje kaj imajo oziroma je bog ve kje založeno. Razmere glede ateljejev, hramb, urejenosti… so v Sloveniji zelo slabe. Ampak če so vsi tiho, se to nikoli ne bo spremenilo: najprej mora delati lastnik sam.
Polonca Lovšin – Izstop iz antropocena, 2020, fotokopije, kovinske sponke na vezani plošči
Če so vsi tiho, zlasti tisti, ki se s tem profesionalno ukvarjajo, se to nikoli ne bo spremenilo. Nihče se ne čuti ne poklican in ne odgovoren; ne na FF, ne na ALOU, ne na MOL, ne v galerijah in muzejih in ne na MK.
Mojca Senegačnik – Podobe iz življenja in sanj, 2021, pavs papir, fotogafije, izrezki iz enciklopedije, barvni papir
Vse kolektivne razstave v Cukrarni doslej so bile pomanjkljive, kar pomeni, da je slovenska umetnost v bistvu močnejša, kot jo uspejo vsi kustosi prikazati.
Maja Babič Košir in Nevena Aleksovski zadaj, Mladen Stropnik spredaj in desno
Sedanja razstava v Cukrarni je kvalitetno in pregledno postavljena, a je nekaj pripomb na težko označevanje samih del, vsaj nekaterih sestavljenih, tako da se ne znajdeš; oznake na stenah obiskovalca, ki umetnika avtomatično ne prepozna, lahko zavedejo.
Kolaž na steni
